Miran Juršič MPA

Le nekaj dni po izidu njegove avtobiografije Minister Gregor pa nič, ki dosega rekordno prodajo in omogoča vpogled v bolj osebne dele njegovega življenja, je bil Andrej Stare hospitaliziran zaradi hude bolezni, nakar so mu odkrili še raka. Čeprav ga čaka še zadnja operacija, se nekdanji športni komentator ne da in  z optimizmom zre v prihodnost. Za Obraze je brez dlake na jeziku spregovori tudi o poteku bolezni, neposrečeni mladosti in paničnih napadih v preteklosti.

Kako ste, Andrej?

Vsak dan bolje. Vrnil sem se v normalno življenje, kar je bistveno. Gremo naprej.

Kako poteka zdaj vaše normalno življenje?

Hodim v službo v Portorož, kjer opravljam zdravniško delo trikrat na teden. Normalno jem, spim in čustvujem. Vrnil sem se v stare tirnice kljub neprijetnostim, ki so me letos zadele. Teden dni po izidu knjige, moje avtobiografije Minister Gregor pa nič, sem bil 13 dni v bolnišnici zaradi sepse. Prestal sem šest operacij. Med hospitalizacijo pa so se začeli pojavljati čudni simptomi.

Eden izmed zaposlenih mi je rekel, da sem imunsko kompromitiran oziroma da imam verjetno AIDS.

Ko sem prišel iz bolnišnice, sem samoplačniško opravil preglede, kjer so ugotovili, da imam raka na debelem črevesu. Sledila je nova operacija, spet sem bil v bolnišnici, zdaj pa čakam zadnjo operacijo, kjer mi bodo zaprli stomo, kot se temu reče. O bolezni govorim odkrito, ker se ne počutim krivega za nič. Čemu bi to skrival? Gre za bolezen, kot je vsaka druga, naj si gre za granulom na zobu, vnetje slepiča ali zlom prsta. Pacient ni kriv, če zboli.

Miran Juršič MPA

Kako ste se počutili, ko ste od osebja slišali, da imate morda AIDS?

Kolega nisem vzel resno. Njegova izjava kaže na to, da tisti dan ni bil v dobri formi.

Ko so ugotovili, da imate raka, ste brez pomislekov sledili predlogom zdravnikom glede svetovanega zdravljenja?

Vse je potekalo zelo hitro: ob pol devetih zvečer sem bil na kolonoskopiji. Iskat me je prišel sin, ki me je odpeljal domov. Povedal se mu, kaj so pokazali rezultati. Bil je zgrožen. Nato sem poklical vse svoje »dobre ljudi«, med njimi profesorja Omejca, profesorja Mirkovića in predsednika uprave službe. Pojasnil sem jim, kaj se mi dogaja. Že takoj naslednji dan sem imel pregled na oddelku za abdominalno kirurgijo, kjer so mi izdelali program preiskav, ki sem jih moral prestati. CT in MRI sem naredil ob 21.30 v Kliničnem centru, opravil sem vse procedure, potem so me poklicali na prvo operacijo.

Miran Juršič MPA

Vam je zdravniško znanje pomagalo pri razumevanju bolezni?

Vsi vemo, da je rak maligna bolezen. Mislimo si, da smo že na pol v grobu, ko slišimo zanj.

Vendar sem si rekel: Matilda me ne bo vzela kar tako.

Slovenska statistika preživetja raka na debelem črevesju je izjemna, več kot 80 odstotkov obolelih ljudi preživi – pri raku namreč ne govorimo o ozdravitvi, ampak o preživetju pet let po operaciji. Ta naša statistika je boljša kot v Ameriki, boljša kot v Skandinaviji. Naši strokovnjaki so vrhunski operaterji. Počutim se odločno. Vrečka anus praeter, kot ji pravimo, je pač zoprna stvar. Samo še en mesec, pa mi bo tudi to odstranjeno in začel bom živeti – zase.

Čaka vas še zadnja operacija?

Tako je, zadnjič me bodo operirali septembra, zato sem moral odpovedati letošnji dopust na Rodosu.

Naredili so vse preiskave in nimam nobenih metastaz, nobenega razsoja, nobene prizadete bezgavke, tako da sem jo odnesel zelo dobro. Ko po zadnji operaciji pridem k sebi, bom šel na dopust, čeprav še ne vem, kam, morda na Tenerife. Na dopustu sem že bil, in sicer v Lignanu, kjer sem se imel fantastično. Treba je normalno živeti. Bolezen sem mentalno že prebolel.

Je bila torej sepsa nekakšna sreča v nesreči, saj so tako prej odkrili raka?

To je bila že moja tretja sepsa, o čemer sem pisal tudi v knjigi – o prvih dveh, o tretji pa ne, ker je prišla tik po izidu knjige. (smeh) Po ameriški statistiki 0,1 odstotka ljudi, ki doživi tri sepse, preživi. Ravno toliko sem »zaj...«, da me Matilda ni vzela. Niti strokovnjaki na področju seps si ne znajo razložiti, od kod sem dobil tri sepse.

Miran Juršič MPA

Po drugi sepsi ste izgubili en nožni prst.

Ja, zdaj pa so mi morali odrezati še dva prsta. In še eno stopalnico, tako da je bilo kar hudo. Hoja je zdaj normalna, rana se mi je po treh mesecih zarasla in komaj čakam, da lahko spet obujem superge in začnem teči. Čim prej fizična aktivnost, tem bolje! Sem pa imel srečo, da sem obe bolezni prestal brez bolečin.

Telesno aktivnost vzdržujete že vse življenje?

Tako je. Šport mi ogromno pomeni in res se veselim, da bom spet obul tekaške čevlje. Kot omenjeno, si bom vzel dopust – verjetno se bom odpravil na Tenerife, kjer so krasne poti za tek, tudi ozračje je super – in se posvetil sam sebi.

Na počitnice greste sami, brez družbe?

Imam prijateljico, tako da bom šel z njo. 17. novembra lani me je prejšnja partnerka obvestila, da z mano zaključuje, ta pa me je poklicala 1. decembra … prekrasno. Ves čas bolezni mi je bila v veliko oporo in me lepo spodbujala vseh 27 dni, ko sem bil v bolnišnici. Res imam srečo pri skoraj 70 letih. Mislim, da sem si jo zaslužil. (smeh)

V avtobiografiji vas spremljamo, kako greste čez kar nekaj ljubezenskih vzponov in padcev, za svojo »muzo« se pisali celo poezijo.

Res sem napisal ljubezensko pesem, bil sem tudi poročen, čeprav ne preveč srečno. V knjigi namenoma nisem veliko govoril o svojem zakonu, prav tako nisem slabo pisal o ljudeh, ki bi si to zaslužili in ki so mi povzročili slabo. Ne zaslužijo si publicitete. Tudi kar se tiče partnerskih odnosov – ni vse za v knjigo in časopise, nekaj mora ostati za zaprtimi vrati stanovanja. Dogajalo se mi je veliko, ampak razplet je zdaj dober.

Miran Juršič MPA

Kot ste omenili, zdravniško delo še vedno opravljate. Vse življenje ste krmarili med dvema strastema: medicina in šport. Ali pogrešate komentatorsko delo?

Ne.

Čisto nič?

Ne, ne pogrešam nič, to je zame končano. Šlo je za voljo nekaterih ljudi, ki so se pred menoj skrili. Z imeni ne bom opletal, tudi v knjigi nisem.

Vzrokov za moj odhod je več, jaz se s tem ne ukvarjam več. »Odkomentiral« sem 2.531 prenosov, športni komentator sem bil od leta 1979 do leta 2024 in moj opus je s tem zaključen.

Na ulici sicer še danes srečujem ljudi, ki si želijo, da bi spet sedel za mikrofon. Komercialne televizije so mi ponujale najrazličnejše aranžmaje in ni me sram povedati, da sem se po temeljitem premisleku odločil, da se komentatorskega dela nikoli več ne bom lotil. Zakaj jim sicer pravijo komercialna televizija? Mislim, da je RTV Slovenija prav toliko komercialna kot Pop TV ali A Kanal. Skratka, zahvalil sem se jim za zaupanje, ampak v sodelovanje nisem privolil.

Kaj pa, ko gledate športne tekme – vas ponese v spomine na stare čase?

Seveda. Prikradejo se slike iz preteklosti, tako tiste prijetne kot neprijetne. Mislim, da je med njimi razmerje 9 : 1 za prijetne stvari. Tudi v družbi prijateljev ne kritiziram tistih ljudi, ki danes opravljajo ta poklic. Vedno pravim: vsak naj dela po svoje in po svoji najboljši moči. Vidim pa, da na žalost številni fantje in dekleta, ki so se tega težkega posla lotili, jemljejo delo preveč lahkotno in jih zmanjkuje, menim, da jim manjka emocij in predvsem strasti. Zelo malo je tistih, ki so nas, »ta stare«, kdaj kaj vprašali. Bili so polni samih sebe in danes so njihovi izdelki pač takšni, kot so. Mislim, da je kakovost komentatorskega dela precej nižja, kot je bila v naših časih.

Svoj prvi panični napad ste doživeli pred kamero, kar natančno opisujete v knjigi. Vas to ni nikoli odvrnilo od nadaljnjega nastopanja pred kamero?

Ne. Šlo je za splet okoliščin, ki si ga pravzaprav niti sam nisem znal razložiti, in še danes ne vem, kaj se je zares zgodilo. Prišlo je in odšlo, na srečo se ni ponovilo nikoli več. To je bila tista življenjska točka, ko dosežeš dno, vendar 40 let pozneje niti sam ne veš, zakaj se je zgodilo. Ampak strahu pred kamero in javnim nastopanjem nisem nikoli občutil.

Spregovorite tudi o tem, da ste do očeta zaradi nasilja, ki ga je izvajal doma, čutili sovraštvo. Je občutenje sovraštva kdaj vodilo v odpuščanje?

Moja mladost je bila neposrečena. Kljub temu sem se s pomočjo svoje zlate mame usmeril v pravo smer, zaplaval v pravo rečno strugo in doštudiral medicino.

Danes do očeta, ki me je zanemarjal, ne čutim več nobenega sovraštva. Odpustil sem mu. Ne živim z zamero do nikogar.

Kdor je počel slabe stvari, jih je pač počel – tudi v zvezi s televizijo. Naj se sami kuhajo v lastnem soku grenkobe, ki so jo povzročili. Meni je to uspelo preskočiti – tako kot atleti preskočijo zapreke.

Kot posledica dejanj očeta ste se, kot zapišete, z občutki manjvrednosti v svoji mladi glavi dolgo borili. Vam je te občutke uspelo kdaj premagati?

Človek prinese določene stvari na svet z DNK, druge pa se priuči iz okolja. Ti občutki so me prej spodbujali, kot pa me ovirali. Spomin na očeta obstaja, nikdar pa nisem zaradi tega trpel.

Veliko je namigovanja, da imate težave z alkoholom. Kaj pravite o tem?

Težav z alkoholizmom nisem nikdar imel, so pa nekateri ljudje, ki so bili proti meni in so sodelovali pri mojem odstrelu, potrebovali neki substrat, da so lahko rekli: to je pa zdaj razlog.

Ampak tudi te stvari sem pozabil. Natolcevanje in razpihovanje stvari, ki je ni … takšne nebuloze ustvarjajo mediji, podprti z določenim ozadjem. Ni nujno, da je res vse, kar piše o predsedniku vlade, predsedniku opozicije … in tudi o meni ne. Življenje je tako unikatno in za vsako osebo samo eno – samo James Bond je živel dvakrat. Vsak si mora izboriti neko svojo svobodo in širino. Če kdo reče, da sem pijanec … v redu, sem pa pijanec, to misli neka druga oseba. Koga briga? Čenče mi nikoli niso kratile spanca.

Septembra boste stari 70 let. Ko se ozrete nazaj na svoje življenje, ko pogledate svojo avtobiografijo – ste zadovoljni?

Ja, sem. S svojim življenjem sem zadovoljen. Ta dvojnost, ki sem jo živel, je za številne nepojmljiva, vendar sem dobro vozil ta veleslalom med medicino in televizijo. Ni mi žal, niti za trenutek, da sem se odločil za takšno pot. Na koncu sem dobil tudi nagrado – svoj duševni mir. Komaj čakam, da grem na dolg dopust, kjer se bom posvetil samemu sebi.