Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zdi se, da ste se na vrhuncu svoje kariere umaknili z estrade. Kaj se je takrat dogajalo, zakaj ste se tako odločili?

Nemirna kri, ki je izšla leta 1995, me je takrat res izstrelila med zvezde, čeprav sem snemala in nastopala že prej. Besedila sem takrat pisala sama, glasbo in aranžmaje pa je z mano ustvarjal Danijel Popović. Skupaj sva pozneje naredila še nekaj projektov. Nato sem sodelovala z Vojkom Šinigojem in tudi iz tega sodelovanja so nastale uspešnice, ki se jih ljudje spominjajo še danes.

Okoli leta 2000 pa sva z Alešem Pavlinom pripravila res velik in kakovosten projekt, povezan s hollywoodskim filmom Stigmata s Patricio Arquette. Posneli smo videospot, za katerega smo morali pridobiti licenco MGM. Zame je bil to ogromen podvig, saj je šlo za raven avtorizacije, kakršne pri nas takrat nismo bili vajeni. V projekt sem vložila res vse – od stajlinga do glasbe –, ekipa pa je bila fenomenalna.

Toda pesem na koncu ni bila tako uspešna, kot smo upali, tudi promocija ni bila dovolj močna. To me je zelo razočaralo, saj sem imela občutek, da vlagam ogromno, rezultati pa temu preprosto ne sledijo. Zelo me je potrlo in prizadelo.

… očitno tako zelo, da ste odnehali s svojimi »dance« glasbenimi projekti.

V približno istem obdobju mi je Ivo Špacapan, ki je študiral jazz, večkrat predlagal, naj se v njem preizkusim tudi sama, saj je menil, da bi mi ta glasba lahko zelo ustrezala. Njegove besede so me nagovorile.

Pomemben nasvet mi je takrat dal tudi oče. Rekel mi je, da so ženske v tem poslu pogosto v težjem položaju – lahko vztrajaš in marsikaj »pogoltneš« ali pa se umakneš in si poiščeš bolj uravnoteženo delo, ki ga je lažje obvladovati. Stara sem bila 28 let in takrat se je vse nekako poklopilo. Odločila sem se za spremembo in odšla študirat jazz.

Ste pozneje kdaj pomislili, da ste morda naredili napako?

Ja, priznam, da sem pomislila, da sem takrat naredila napako oziroma da se nisem bolj vztrajno lotila stvari, ki mi niso šle same od sebe, in da bi z večjo vztrajnostjo morda dosegla še več. Po drugi strani pa verjamem, da se vse zgodi z namenom.

Šimen Zupančič

Odšli ste torej na šolanje in se odločili za jazz. Vam je bil takrat jazz sploh blizu?

Ne bi rekla, da sem o jazzu sanjala že od malega – prišel je kot naravna posledica tega, kar se je dogajalo okoli mene, predvsem po pogovorih z Ivom. Od takrat pa mi je ta glasba zares blizu. Pred tem sem končala z učenjem na Konzervatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, smer jazz petje, sem se na izmenjavah v Gradcu posvetila študiju jazza. Želela sem si formalne, tudi pedagoške izobrazbe, da bi svoje znanje nekoč lahko predajala – sama namreč rada vse podrobno razumem, preden začnem učiti druge.

Zdaj že vrsto let poučujete tudi solo petje. Kateri znani slovenski pevci so bili vaši učenci?

Kar nekaj jih je, ki jih danes poznamo na sceni. Med prvimi učenkami so bile punce iz zasedbe Foxy Teens. K meni je kot štirinajstletna deklica prišla tudi Tanja Žagar, prav tako Nina Strnad, ki je danes uveljavljena pevka, takrat pa je bila še zelo mlada in je pozneje šolanje nadaljevala na konservatoriju. Učila sem tudi kar nekaj rokerjev, med njimi Matica Jereja iz skupine Bohem, mlada fanta iz zasedbe Limber Lumberjack, Matijo Turka, člane skupine Harpier …

Po večletnem premoru ste se leta 2022 znova odločili izdajati svojo glasbo – najprej pesem Zbudi se, letos pa pesem Ne oziraj se. Kako to?

Po letu 2000 sem se posvetila predvsem jazzu in ustvarjala jazzovske projekte, zadnjega leta 2015. Potem je prišla epidemija, ko se je zdelo, da se je ves svet ustavil. Tik pred zaprtjem sem kot spremljevalna vokalistka sodelovala pri projektu, ki pa zaradi razmer ni zaživel. Prek njega sem spoznala Kevina Koradina in sprva sva se le občasno pogovarjala o glasbi. Med zaprtjem mi je nekega dne v šali pisal, kako gre zdaj, ko smo vsi zaprti. Odgovorila sem mu nekaj v smislu: »komad, zbudi se«, in iz tega dopisovanja se je rodila pesem Zbudi se. Presenetljivo dobro je bila sprejeta, midva pa sva od takrat, torej v zadnjih približno štirih letih, skupaj ustvarila že osem singlov.

Na vrhuncu slave ste veljali za pevko s precej drzno podobo, vsaj tako smo vsi dojemali Sendi. Je bilo v njej tudi kaj Sandre? In je danes v Sandri še kaj Sendi?

Kot Sandra nisem podobna Sendi – sem veliko globlja, medtem ko je bila Sendi tista živalska, seksi podoba, imela je nekakšen »wow« učinek. Ampak to sem bila takrat tudi jaz, seveda – ko si mlad, si želiš ugajati, biti postaven, seksi. Ko dozoriš, pa to počasi puščaš za sabo, ker ti kot osebi ni več tako pomembno, kako te ljudje dojemajo.

Danes v Sandri torej ni več Sendi?

Zame je Sendi pravzaprav blagovna znamka – to lahko rečem brez lažne skromnosti, ker je bila resnično prepoznavna in uspešna. Ponosna sem nanjo in je del mene. Dolgo pa nisem razumela, da gre pri tem pravzaprav za posel – da bi mi lahko prava ekipa pomagala to bolje »upravljati«, namesto da sem se sama v vsakem trenutku spraševala, zakaj me ljudje dojemajo na določen način.

Prvih sedem let ste preživeli v Bosni. Vas na tisto obdobje še vežejo kakšni spomini?

Z vsakim letom bolj bledijo, moram priznati. Moji spomini so bili vedno tesno povezani z ljudmi – z babico, tetami in strici, ki so po razpadu Jugoslavije prišli k nam v Slovenijo. Ko teh ljudi ni več, počasi izginjajo tudi spomini nanje. Ohranjam pa samo lepe. Vojna je bila grda, jaz pa sem se odločila, da v sebi nosim samo tisto, kar je bilo lepo.

Šimen Zupančič

Kako se bosanske korenine danes kažejo v vašem vsakdanu? Jih ohranjate ali ste jih z življenjem v Sloveniji že zabrisali?

Lahko povem anekdoto – bosansko kavo sem vedno kuhala po starem obredu, na plinskem štedilniku, kjer je morala kava »vzhajati« trikrat, sicer to menda ni prava kava. Ko sem doma dobila steklokeramično ploščo, sem morala ta ritual opustiti, saj kave na njej preprosto ne moreš pripravljati na enak način. In bila sem presenečena – kava je bila enako dobra, čeprav sem jo skuhala na hitro, brez starega obreda. Celo mami sem povedala, da je okus popolnoma enak, in se je strinjala. Takrat sem ugotovila, da je šlo pravzaprav za mit, ki smo si ga ustvarili sami.

Imate tri otroke. Koliko so danes že stari?

Ana ima 20 let, Nina bo dopolnila 19, Matija pa ima 16 let.

Z Adamom Klemmom, očetom otrok, niste več v zvezi. Kaj je bil po vašem mnenju vzrok za razpad zakona? Je šlo za postopno oddaljevanje ali za konkretno prelomnico?

Šlo je za postopno oddaljevanje. Oba sva bila zelo osredotočena na svoje projekte, na družino, na otroke – in nekje sva se kot partnerja preprosto izgubila. Nobeden od naju ne mara konfliktov, zato sva se ob vsakem trenju raje umaknila vsak v svoj svet, namesto da bi se resnično pogovorila. Danes obžalujem, da nisem bolj vztrajala pri pogovorih o tem, kako naprej.

Pravite, da bo ločitev rana, ki jo boste nosili vse življenje – kaj vas pri tem najbolj boli?

Predvsem izguba človeka, ki mi je takrat pomenil vse, in dejstvo, da sem morala na novo poiskati samo sebe zunaj najinega skupnega sveta. Potrebovala sem dve, tri leta, da sem sploh dojela, kaj v resnici hočem in česa nočem. Danes to rano sprejemam kot del sebe in ne kot nekaj, česar bi se morala znebiti.

Tudi otroci so vajino ločitev sprva težko sprejeli.

V njihovih očeh se je vse zgodilo skoraj čez noč, čeprav so seveda čutili, da se med nama nekaj dogaja. Šok je bil velik, a midva sva se od začetka trudila, da je zanje vse čim bolj normalno – imela sva deljeno skrbništvo, otroci so ostali v naši skupni hiši, kjer sem ostala po ločitvi jaz.

Šele letos, torej po petih letih, se dokončno selimo vsak v svoj dom, saj sva čakala, da Nina konča šolanje, preden bova prodala hišo. Presenetljivo so otroci to zadnjo selitev sprejeli zelo pozitivno.

Ostajate v Ljubljani ali se selite?

Gremo samo na drug konec Ljubljane, ki je meni blizu, in selimo se v manjšo hišo.

Šimen Zupančič

Povedali ste, da sta se z bivšim partnerjem trudila, da bi bilo vse čim bolj preprosto za otroke. Kakšen pa je vajin odnos?

Zelo lep – pomagava si, ne le pri otrocih, tudi na splošno. Stojiva si ob strani in gradiva neko drugačno, a iskreno partnerstvo. Vsak sprejema svoje odločitve in negujeva lep odnos.

Zdaj ste samski. Povedali ste tudi, da ne želite biti v zvezi le zato, da ne bi bili sami. Kaj vam danes pomeni biti samski?

Po ločitvi sem potrebovala čas, da sem sploh razumela, kaj hočem. Veliko sem se posvečala sebi, hodila sem – in še vedno občasno grem – na psihoterapijo, kar mi je zelo pomagalo. Ljubezen, ki sem jo prej usmerjala v partnerja, sem preusmerila v otroke in v ustvarjanje. Sem izredna romantičarka in navajena bližine, zato mi sprva ni bilo lahko, a to izkušnjo sprejemam kot nekakšno očiščenje. Nočem biti sama za vsako ceno, a tudi ne želim biti v zvezi le zato, da ne bi bila sama – zato sem si postavila kar visoke standarde.

V enem od podkastov ste pred kratkim povedali, da že vsaj pet let niste bili intimni z moškim. Je to posledica razočaranja ali preprosto svoje energije ne usmerjate v to?

Res je, da sem brez intimnega odnosa že pet oziroma šest let – kar me je sprva presenetilo, saj sem bila prej 24 let neprekinjeno v zvezah. Ne bi rekla, da gre za razočaranje, bolj za to, da sem to energijo, ljubezen in bližino usmerila drugam. Bila sem tudi na nekaj zmenkih, a nobeden ni bil pravi.

Verjetno v vas še vedno živa želja po dvojini, po ljubezni?

Seveda jo pogrešam, saj sem vendarle romantična ribica. Ampak želim si kakovosten odnos – da nekoga spoznavaš počasi, resnično, ne na hitro. Da te nekdo vidi kot osebo, ne le kot podobo, ki si jo je nekoč ustvaril na podlagi lika Sendi.

Kakšen je moški, ki še lahko pritegne vašo pozornost?

Smo vizualna bitja, zato me seveda pritegne urejenost – ne mišičasto telo, ampak to, da nekdo skrbi zase in ni zanemarjen. Všeč so mi galantnost, prefinjenost, pamet, sposobnost pravega pogovora. In da spoštuje mene kot osebo – da ni posesiven, da zna postaviti svoje meje in spoštovati moje. Starost mi ni pomembna, saj je bil tudi moj bivši partner nekoliko mlajši od mene. Pri vsem me najbolj odbija plehkost, kar pa danes na žalost opažam pri številnih.

Kaj vas danes najbolj osrečuje?

To, da sem po petih letih spet našla samo sebe – svoj svet, ki sem ga morda v preteklosti preveč podredila partnerjevemu. Osrečuje me vse, kar sem v tem času ustvarila: glasbeni projekti s Kevinom, nov dom, lep in normalen odnos z nekdanjim partnerjem kljub bolečini in predvsem to, da so otroci vse skupaj lepo sprejeli. Najbolj ponosna pa sem na svoje otroke – materinstvo me danes izpolnjuje bolj kot karkoli prej v karieri.

Šimen Zupančič

Ali bomo vendarle še kdaj imeli možnost spoznavati Sendi? Tudi če nekoliko drugačno, bolj zrelo?

Zagotovo. Pripravlja se nov album, čeprav nerada dajem prazne obljube, zato še ne vem natančno, ali bo izšel letos ali šele prihodnje leto. Sendi ostaja zvesta publiki, ki jo pozna po elektronski, plesni glasbi, seveda pa je z leti tudi dozorela. Morda je postala nekoliko bolj družbenokritična, saj preprosto živimo v takšnih časih. V osnovi pa Sendi še vedno obljublja predvsem zabavo in ples.

Kaj pa vas pri sodobni družbi najbolj moti, do česa ste najbolj kritični?

Predvsem hitrost, s katero danes vse poteka, in neka splošna plehkost. Ljudje ne berejo več zares, ampak se samo hitro odzivajo – nekaj deliš, nekdo pa napiše komentar, ne da bi sploh razumel, kaj je prebral. Naj navedem preprost primer: pred kratkim mi je poginila mucka in ko sem objavila fotografijo v njen spomin, so mi številni pisali: »O, kako lepa mucka,« ne da bi se zares ustavili in prebrali, kaj sem ob fotografiji napisala.

Zdi se mi, da smo vsi na nekakšnem »avtopilotu«, brez pravega poslušanja in poglabljanja – tudi ko se pogovarjamo o resnejših, denimo političnih temah. To me zelo moti. Če že komentiraš, se vsaj osredotoči na to, kaj je nekdo dejansko povedal. Prav to razmišljanje me je spodbudilo tudi k pesmi Svet utvar, ki govori o pasteh digitalizacije in njenih posledicah.

Ostajate torej v glasbeni industriji, kjer se od žensk pogosto pričakuje, da so »popolne«. Kakšen je vaš odnos do staranja in do estetskih posegov?

Sem zelo strpna in nikogar ne obsojam zaradi njegovih odločitev. Ni mi všeč, kadar ljudje obsojajo druge, zato tudi sama ne želim dajati vtisa, da kogar koli sodim. Osebno pa sem zadržana do lepotnih operacij, saj se mi zdi, da dolgoročno ne prinašajo nujno dobrih rezultatov. Gre za nekakšne instantne rešitve, ki jih je treba vedno znova obnavljati.

Poznam ženske, ki so stare sedeminsedemdeset let in so naravno videti odlično. Mene osebno straši, da bom nekoč videti »grozljivo« – ampak namesto v posege raje vlagam v svoje izobraževanje: zanimajo me glasba, pa tudi meditacija, delovanje možganov, vse, kar mi lahko pomaga rasti od znotraj. Rada bi bila videti dobro, ampak naravno. Na to temo me je zelo nagovoril film Barbie, ki sem si ga ogledala kar trikrat – prav zato, ker opozarja, kako po sili razmer vsi postajamo podobni drug drugemu. In to zagotovo ni dobro.