Tibor Golob

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko vas pogledam, je kar težko verjeti, da boste letos praznovali abrahama! Se številke 50 kot marsikatera ženska bojite?

Ne, prav nasprotno – veselim se je! Marsikoga iz naše generacije že dolgo ni več med nami, zato na vsako leto gledam kot na darilo. Nič mi ni samoumevno. Zavedam se, da sem najverjetneje dve tretjini življenja že odživela, zato čutim odgovornost, da zadnjo preživim čim bolj kakovostno.

Okrogle obletnice so pravi trenutek za inventuro. Na kaj ste v prvih 50 letih svojega življenja najbolj ponosni in kaj bi še radi uresničili?

Ponosna sem na vso svojo pot, tudi na vse napake, ki sem jih naredila, saj sem se iz njih največ naučila. Rada imam svoje življenje in hvaležna sem, da sem zdrava. Tako poklicno kot zasebno sem polna energije in idej. Obvezno pa si želim še dokončati izobraževanje iz opernega petja. Pet let ga imam že za seboj, potem pa se je zgodil Rdeč Ferrari in ta ljubezen je morala počakati ...

S poletnimi fotografijami, na katerih delujete zelo čutno in pokažete precej gole kože, ste marsikoga zelo presenetili. So dokaz, da se danes v svoji koži počutite bolje kot nekoč?

Res je, ni bilo vedno tako. V mladosti sem si po nepotrebnem ustvarila številne komplekse. Včasih sem bila prepričana, da imam krive noge in ne vem kaj še vse. Z leti sem ugotovila, da sem povsem normalna ženska z normalnimi nogami. (smeh) Pri skoraj petdesetih je moj videz seveda drugačen kot prej, a to vzamem v zakup, ker sem po drugi strani bogatejša za mnogo življenjskih modrosti. Z dozorevanjem sem vzljubila svojo »nepopolnost« oziroma drugačnost, ki je lahko prednost, če jo pogledamo s pravega zornega kota.

Poleti sem na družbenih omrežjih zasledila šalo, ki je kar blizu resnici: včasih mi je bilo pomembno, da sem dobro videti na fotografijah z morja, danes pa, da sem dobro videti na rentgenu, magnetni resonanci in mamografiji. (smeh)

Tibor Golob

Moški so bili že od začetkov kariere nori na vaše obline, mediji pa so iz vašega dekolteja naredili skoraj javno temo. Ste se v telesu, ki so ga drugi občudovali, sami počutili doma?

Saj poznate znani izrek, da imajo vsake oči svojega malarja. Sama o sebi nikoli nisem razmišljala kot o lepotici. V otroštvu so me zaradi velikih oči zbadali, da sem sova ali krava, na ta račun sem veliko prejokala. Tudi v srednji šoli nisem veljala za nič posebnega. Ko sem začela prepevati, pa so mediji začeli pisati o mojih lepih očeh, postavi in velikem oprsju.

Moje oprsje je bilo tudi tarča medijskega linča ob pojavu rumenih medijev pri nas. Zaradi te pretirane medijske pozornosti sem svoje prsi nekaj časa celo zasovražila. Potrebovala sem leto ali dve, da sem vse skupaj predelala, jim »odpustila« in jih znova vzljubila. Danes sem zadovoljna s seboj, rada sem urejena in lepo skrbim zase, vendar se moje življenje nikoli ni vrtelo le okoli videza in se tudi ne bo.

V zgodnjih dvajsetih ste bili ena naših največjih zvezdnic, poslovno izjemno uspešni, osebnostno pa precej nesrečni. Kdaj vam je telo povedalo, da tako ne bo šlo več?

Okoli 25. leta mi je zdravje dobesedno odpovedalo. Za nekaj dni sem obležala, skoraj nisem mogla vstati. Imela sem napade tesnobe, vrtoglavico, težko sem dihala, srce mi je utripalo nepravilno in prehitro. Zdravnica mi je pojasnila, da sem fizično in psihično preobremenjena ter da moram takoj spremeniti način življenja. Pošteno sem se prestrašila, hkrati pa sem vedela, da moram poiskati vzroke za svoje vedenjske vzorce. To je bil trenutek resnice.

Zaradi slabe samopodobe ste poiskali celo pomoč psihiatrinje. Kaj vam je terapija pomagala razumeti o sebi?

Ker sem se počutila zelo nesrečno in se nisem znala imeti rada, sem poiskala pomoč in med 25. in 35. letom pod vodstvom psihiatrinje dr. Metode Vidmar Vengust v Celju intenzivno posvečala sebi. Želela sem nekoga, ki mi bo nepristransko povedal, pri čem sem, in me naučil, kako si lahko pomagam. Približno deset let sva se srečevali enkrat na mesec. Naučila sem se veliko, do sebe sem postala manj neizprosna in moja samopodoba se je občutno izboljšala.

Osebna rast

Tjaša M. Kos: Prvi korak je priznati si tesnobo in jo sprejeti

Osebna rast

Marjan Ogorevc: Ne verjemite tistim, ki pravijo, da imajo za vas rešitev

Čeprav sem takrat blestela na odrih in pred kamerami, sem bila v sebi ranjena in izgorela. Danes sem za to izkušnjo hvaležna, saj me je prisilila, da sem se osredotočila nase in znova vzpostavila stik s svojim bistvom ter z bližnjimi. Še vedno sem pacientka dr. Vidmar Vengust, in če bom čutila, da potrebujem pogovor, jo bom brez zadržkov spet obiskala. To, da sem poiskala strokovno pomoč, je bila ena najboljših odločitev v mojem življenju.

Se stara negotova Natalija še kdaj oglasi? In kaj bi danes rekli mladi Nataliji?

Seveda se oglasi, vendar jo danes znam potolažiti in pomiriti. Mladi Nataliji pa bi rekla: »Pametna, pogumna, močna in sočutna ženska si. Zaupaj si, verjemi vase, bodi drugačna in živi po svojih željah. Ne boj se napak, iz njih se boš največ naučila. Vse bo še dobro in naučila se boš imeti rada.«

Ampak roko na srce – koliko discipline je v resnici potrebne za vaš videz in dobro počutje?

Danes vem, da čudeži ne obstajajo. (smeh) Do dolgoročnih rezultatov vodijo volja, vztrajnost, disciplina ter zdravo in aktivno življenje. Nimam diet; jem raznovrstno in zdravo, pet- do šestkrat na dan, popoldne se izogibam sladkemu, pijem dovolj tekočine in se redno gibam. Hodim s psom, igram padel in delam vaje za telo. A v ničemer ne pretiravam.

Tibor Golob

Iskreni ste tudi glede lepotnih posegov, o katerih govorite brez zadrege. Vemo, da ste imeli lasersko korekcijo podočnjakov in da prisegate na nežne terapije z botoksom in biostimulatorjem za osvežitev obraza. Pri 50 letih marsikatera zvezdnica že razmišlja tudi o liftingu, kaj menite vi?

Najpomembnejše se mi zdi, da z ničimer ne pretiravaš in da lahko zaupaš zdravniku, ki ti dobro in zmerno svetuje, ter da posegi ostanejo diskretni. Od začetka priznavam, da zase skrbim tudi s pomlajevalnimi metodami, ki so nam danes na voljo, vendar želim ostati jaz. Pri vseh odločitvah pa se posvetujem s prim. dr. Sinišo Glumičićem, ki mi odkrito pove tudi, kdaj česa še ne potrebujem. Pravi, da imam zelo dobre gene in da imava še nekaj let, preden mi bo naredil lifting obraza in vratu, ki je trenutno pri ženskah mojih let tako zelo priljubljen.

Ste se v letih, ko ste se umaknili z odrov, kdaj izgubili v vlogah mame in žene?

Ne. Več kot desetletni odmik sem si vzela zavestno in načrtno. Pred tem sem 15 let delala brez premora in se iztrošila, zato sem po rojstvu otrok pevski počitek potrebovala. Pozneje pa sem kot mama, žena in podjetnica znova začela pogrešati glasbo, publiko, odre in zabavo.

Pred nekaj leti sta mi sinova predlagala, naj spet več delam, ker bi bila onadva kakšen konec tedna rada sama doma. (smeh) Takrat sem začutila, da se lahko spet bolj posvetim svoji drugi veliki ljubezni – glasbi.

Kako 16-letni Max in 11-letni Oskar doživljata mamo Natalijo doma ter Natalijo Verboten na odru?

Iz moje prepoznavnosti doma ne delamo drame. Sinova vesta, da imam svoje delo rada in da je prepoznavnost preprosto del našega življenja. Oskar je nekoč prišel iz šole ves presenečen in dejal: »Mami, moji sošolci poslušajo tvoje pesmi! Poznajo tudi Rdeč Ferrari, Dva policaja in Zate na Triglav.« Maxa pa sem enkrat vzela s seboj na nastop pred približno tri tisoč ljudmi. Ko sem prišla z odra, mi je navdušeno rekel: »Vau, mami, kakšen žur si naredila!« Seveda me poboža po duši, ko sta ponosna name.

Seveda pa kdaj vidita tudi manj prijazno stran prepoznavnosti. Kaj jima ob negativnih komentarjih poveste?

Takrat jima je težko, zato se usedemo in pogovorimo o dobrih in slabih plateh vsakega poklica. Povem jima, da je v življenju treba imeti trdo kožo in verjeti vase. In da zlobni komentarji pogosto povedo več o tistem, ki jih piše. Sama si niti pohval niti kritik ne jemljem preveč k srcu in ne dovolim, da bi me komentarji preveč dvignili ali potrli.

Max je v drugem letniku srednje šole, Oskar pa v šestem razredu. Kakšna mama ste v njunih pubertetniških letih?

Ljubeča, včasih stroga in včasih popustljiva. Enkrat vem, kaj delam, drugič pa se kot vse mame lovim in učim iz izkušenj. Zadnje čase pogosto vzamem v roke knjigo Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Sinova sta si značajsko zelo različna, pri obeh pa prepoznavam svoje in moževe lastnosti, ki velikokrat reče, da »življenje ni potica«. Starševstvo jemljeva odgovorno. Želiva vzgojiti pridna, delavna, poštena, samostojna in zadovoljna fanta s čutom za sočloveka.

Tibor Golob

Kako pa z možem Dejanom po toliko skupnih letih ohranjata iskrico?

Dejan je tudi moj najboljši prijatelj, in če bi še enkrat izbirala, bi se znova odločila zanj. Je ljubeč, zaščitniški, pripaden, odgovoren in duhovit. Ljubezen si izkazujeva z drobnimi pozornostmi: jaz mu spečem skutino pito z višnjami, on mi pridrži vrata in pri nakupovanju nosi vrečke.

Ker sva oba temperamentna, se kdaj tudi glasno spreva. A humor je v zakonu zelo pomemben. Dejan me zna, ko se jezim, s pripombo v svojem slogu popolnoma razorožiti. Srečnega razmerja ne dobiš, zanj si moraš prizadevati vsak dan. Potrebni so ljubezen, potrpežljivost, razumevanje, spoštovanje in pripravljenost na kompromise.

Je bila vaša javna podoba zapeljive ženske kdaj preizkušnja za vajin zakon?

(smeh) Veste, tudi moj mož je zelo markanten moški in iskreno – tudi mene včasih stisne kanček ljubosumja. A v zdravi meri, ki te spomni, da odnosa ne smeš jemati kot samoumevnega in da se je zanj vredno truditi.

Tibor Golob

Katera preizkušnja vaju je naučila, da si morata zavestno vzeti čas drug za drugega?

Ko sta bila sinova majhna, je bilo doma in v podjetju veliko dela. Bila sva neprespana in pogosto sva se prepirala. Nekoč smo se med izletom ustavili v trgovini. Dejan je prodajalki povedal šalo, jaz pa sem ga nenadoma spet zagledala v luči, v kateri ga že dolgo nisem. Pomislila sem: »Pa saj moj mož je res zabaven!« V divjem tempu sva na to skoraj pozabila. Pogovorila sva se in si znova začela jemati čas samo za naju. Na novo sva se odkrila in zaljubila.

Kaj vas je materinstvo naučilo, česar vam niso mogli pokazati uspeh, slava ali terapija?

Da nič ni samoumevno. Z Dejanom nisva postala starša brez težav. Imela sem precej zdravstvenih zapletov, prva nosečnost pa se je žal končala s spontanim splavom. Potrebovala sva veliko truda in čustvene moči. V glasbi sem lahko marsikaj dosegla s pridnostjo, vztrajnostjo in talentom, pri nekaterih stvareh v življenju pa ni vse odvisno od nas. Zelo sem hvaležna, da imava danes dva zdrava sinova, večno bom hvaležna tudi dr. Vidi Gavrič Lovrec in osebju UKC Maribor za vso pomoč.

Materinstvo me je naredilo hvaležnejšo in skromnejšo. Bolj cenim majhne stvari, svoje starše, družino in prijatelje, ki jim z ljubeznijo, spoštovanjem in prilagajanjem uspe ohraniti srečen zakon in družinsko življenje.

Bi tudi danes o tako boleči izkušnji, kot so bile vaše težave z zanositvijo, spregovorili javno?

Bi. O svojih preizkušnjah ne govorim zaradi komentarjev ali reklame. Vedno si mislim, da morda mojo zgodbo prebere nekdo, ki je prav takrat v podobni stiski in ki mu moja pot do rešitve morda pomaga.

Ko sva že pri obujanju spominov – česa danes ne bi več naredili samo zato, da bi ugajali občinstvu ali medijem?

Na Emi leta 1997 ne bi več nastopila z zlomljeno nogo! Zlomila sem si jo tri ure pred prvo generalko. Oče me je z močno otečenim gležnjem odpeljal na vajo, šele nato sva šla v bolnišnico, kjer so ugotovili dvojni spiralni zlom. Prosila sem jih le za longeto, ki sem jo lahko snela, ker je režiser menil, da bi bil mavec na odru videti grdo. Na glavnem večeru sem stala na eni nogi in odpela, potem pa poslušala komentarje, da sem pela dobro, a stala kot Jure Košir na startu. Danes tega ne bi več storila.

Odraščali ste na kmetiji in zase pravite, da ste »punca z dežele«. Koliko te deklice je še v vas?

Vedno bom punca z dežele. To je moje bistvo in na to sem ponosna.