Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Letos j bilo kar osem vaših kreacij na rdeči preprogi v Cannesu, kar je res izjemen dosežek za slovenskega oblikovalca in modo. Kako težko je to doseči?

To je skoraj filozofsko vprašanje. Včasih se vse zgodi zelo hitro: nekdo na Instagramu opazi tvojo obleko, naveže stik in nenadoma se znajdeš na rdeči preprogi. Po drugi strani pa lahko delaš leta in leta, pa se zdi, da se nikamor ne premakneš. Pri meni je bilo v ozadju veliko preteklega dela. Pred leti sem se trikrat predstavila v Los Angelesu – prvič na prvem Vegan Fashion Weeku, nato pa še dvakrat kot povabljena oblikovalka na dogodku Red Carpet Green Dress, ki poteka v okviru podelitve oskarjev.

Po teh predstavitvah me je poiskala priznana losangeleška piarovska agencija, ki je znamko Benedetti Life predstavila v številnih mednarodnih medijih ter me povezala z vplivnimi osebnostmi iz sveta filma, mode in glasbe. Letošnje sodelovanje v Cannesu pa se je zgodilo povsem spontano. V zelo kratkem času je stik z mano navezalo več VIP osebnosti – nekatere, s katerimi že sodelujem, in številne nove, ki so moje delo odkrile prek Instagrama. To je potrdilo, da se prepoznavnost znamke organsko širi tudi brez načrtovanih marketinških aktivnosti.

Cannes velja za enega najbolj konkurenčnih modnih odrov na svetu. Kako sploh zvezdnica ali njen stilist izbere oblikovalko iz Slovenije?

Letos je ena izmed vplivnejših ameriških vplivnic kupila obleko neposredno prek moje spletne trgovine. Večina novih stikov pa nastane prek Instagrama, ki je danes zame najpomembnejši komunikacijski kanal in pogosto odpre vrata do mednarodnih sodelovanj. Že več let me redno kontaktira tudi podjetnik Benjamin Larretche, mož supermodela Petre Němcove. Ob večjih dogodkih me vedno vpraša, ali imam kakšno novo kreacijo zanju, saj sta velika podpornika trajnostne mode. Takšna sodelovanja so veliko lažja, ko človeka že poznaš in poznaš tudi njegovo postavo ter slog. Veliko bolj tvegano je ustvarjati oblačila po meri za ljudi, ki jih še nikoli nisi srečal.

Šimen Zupančič

Oblikovali ste tudi trajnostjo poročno obleko Katarini Čas. Vam je to veliko pomenilo?

To mi je bilo v veliko veselje in čast. Katarino poznam že vrsto let, najini poti pa sta se prepletli že skozi gledališče in kostumografijo. Že prej sem jo oblačila za različne projekte, nosila pa je tudi moje kreacije, zato je bilo sodelovanje nekaj zelo naravnega. Zelo sem bila vesela, ko se je za svojo poročno obleko obrnila name. Katarina je izjemno topla, naravna in karizmatična oseba. Videla sem jo zelo ženstveno in brezčasno. Rekla sem ji: "Ti moraš biti kot Marilyn Monroe –ženstvena, igriva in nepozabna." Želela sem poudariti njeno naravno lepoto.

So neveste danes bolj pripravljene razmišljati o trajnostnih materialih kot pred desetimi leti?

Seveda in za to sem zelo hvaležna. Trajnostne materiale in bolj odgovoren pristop k poročni modi danes izbirajo predvsem ženske, ki te vrednote že sicer živijo in jim je pomembno, kaj stoji za izdelkom – od izvora materiala do načina izdelave. V Sloveniji je še vedno zelo prisoten tradicionalni pogled na poročno obleko, pogosto v obliki klasične princeskine silhuete. Sama pa verjamem, da poročna obleka ne bi smela biti preobleka za en dan, temveč podaljšek osebnosti neveste.

Vsaki nevesti bi položila na srce, naj pri izbiri obleke ostane zvesta sebi. Naj ne izbira zgolj tistega, kar narekujejo trendi ali pričakovanja okolice, ampak nekaj, v čemer se bo prepoznala. Najpomembnejše je, da se na svoj poročni dan počuti samozavestno, udobno in pristno – saj je prav ta občutek tisti, ki ostane v spominu.

Kateri modni mit bi najraje za vedno izbrisali iz modne industrije?

Ta, da trajnost pomeni odpovedovanje luksuzu. Prav nasprotno – trajnost nas sili, da na novo definiramo, kaj luksuz sploh je. Luksuz ni več samo redkost in visoka cena, ampak znanje, inovacija, zgodba, odgovornost in spoštovanje do življenja.

Veliko ljudi vidi le rezultat – uspeh. Kakšna pa je resnična cena uspeha, o kateri javnost malo ve?

Uspeh je pogosto videti kot končni rezultat, ne vidi pa se poti, ki je do njega pripeljala. Za ustvarjanje in vodenje lastne blagovne znamke je potrebno veliko več kot le kreativna ideja. Zahteva ogromno časa, discipline, vztrajnosti in pripravljenosti, da delaš tudi takrat, ko ni vidnih takojšnjih rezultatov. Pri podjetništvu v modi pogosto ne obstaja klasičen delovni čas. Delaš pozno zvečer, ob vikendih in praznikih, saj si odgovoren za vsak del procesa – od razvoja izdelkov, materialov in proizvodnje do financ, komunikacije in odnosov s partnerji.

Kaj morate za to žrtvovati sami?

Velik del uspeha je tudi pripravljenost na ponovno vlaganje. Vse, kar ustvarim, vračam nazaj v razvoj znamke Benedetti Life, ker verjamem v njen dolgoročni potencial. To pomeni tudi osebne odpovedi – manj prostega časa, manj spontanosti, manj stvari, ki bi si jih lahko privoščila, manj potovanj, počitnic, ker je prioriteta vedno rast znamke. Veliko ljudi vidi bleščečo stran mode, ne vidi pa neprespanih noči, negotovosti, finančnih tveganj in trenutkov, ko se sprašuješ, ali bo vse skupaj uspelo. Potrebna je velika notranja motivacija, skoraj obsedenost z vizijo, da vztrajaš tudi skozi obdobja dvomov in padcev.

Šimen Zupančič

Kateri je bil za vas najtežji trenutek?

Najbolj zahtevni trenutki so bili pogosto prav po velikih uspehih. Ljudje od zunaj vidijo končni rezultat – velik projekt, medijsko pozornost, priznanja – in pogosto predvidevajo, da je bilo vse preprosto ali v celoti financirano. Resnica pa je velikokrat precej drugačna. Po velikih projektih, kot je bila na primer Evropska prestolnica kulture GO!2025 Nova Gorica - Gorizia, sem doživela tudi zelo težka obdobja. Ko se po intenzivnem ustvarjalnem procesu, v katerega vložiš vse svoje znanje, denar, čas in energijo, nenadoma ustavi tempo, pride izčrpanost z zamikom.

Najbolj težko je, ko bi po tako velikem naporu pričakoval čas za regeneracijo – nekaj dni ali tednov počitka, da spet zbereš moč – vendar si tega zaradi finančne realnosti ne moreš privoščiti. Ustvarjanje lastne blagovne znamke je namreč povezano z velikim tveganjem. Vsak uspeh zahteva nove investicije, nove korake in pogosto ponovno vlaganje vsega, kar si ustvaril. Mislim, da je ena največjih lekcij podjetništva prav ta, da uspeh ni ravna črta navzgor. Je kombinacija vztrajnosti, prilagodljivosti in notranje vere v to, kar ustvarjaš. Če imaš jasno vizijo, se tudi po najtežjih trenutkih lahko spet postaviš na noge.

Ste zaradi uspeha bolj samozavestni ali previdni?

Uspeh ti zagotovo da več samozavesti, predvsem zato, ker na začetku poti pogosto nihče ne verjame v tvojo vizijo. Ko sem pred več kot desetimi leti začela govoriti o trajnostnem luksuzu, so me številni videli kot nekoga, ki razmišlja preveč idealistično. Danes, ko so za menoj projekti, kot so oskarji, Cannes, Beneški filmski festival in mednarodna prepoznavnost, bolj verjamem vase in v to, kar ustvarjam. Hkrati pa me je pot naučila veliko večje previdnosti. V modi je veliko lepih obljub, vendar moraš gledati rezultate.

Na začetku sem bila bolj naivna – želela sem sodelovati z vsemi, ki so pokazali zanimanje, a sem se naučila, da moraš imeti jasne pogoje in spoštovati vrednost svojega dela. Danes raje zavrnem sodelovanje s trgovino ali showroomom, če pogoji niso v skladu z vrednotami in pozicioniranjem znamke Benedetti Life. Moja narava je predvsem ustvarjalna; lažje mi je dajati kot prodajati. Morda je prav zato luksuzni segment bližje mojemu razmišljanju: ne gre za agresivno prodajo, ampak za ustvarjanje vrednosti, zgodbe in zaupanja. Kdor jo prepozna, jo izbere.

Kaj je največja zmota, ki jo imajo ljudje o življenju uspešnih žensk?

Morda največja zmota je, da smo vedno močne in da nam je vse lažje. Ljudje pogosto vidijo samo rezultat, ne pa poti do njega. Zaradi uspeha in prepoznavnosti te včasih postavijo na piedestal, vendar smo v osnovi vsi samo ljudje z enakimi dvomi, strahovi in težavami. To sem opazila tudi pri moških – včasih se ne upajo približati, ker imajo občutek, da je nekdo zaradi uspeha nedosegljiv ali vzvišen. A sama se ne doživljam tako. Sem še vedno ista oseba, ki ustvarja, išče rešitve in se vsak dan sooča z novimi izzivi.

Šimen Zupančič

Velika zmota je tudi prepričanje, da vedno nekdo v ozadju uspeha – velik vlagatelj, sreča ali prava povezava ob pravem času. Seveda okoliščine odigrajo svojo vlogo, vendar brez vztrajnosti, dela in številnih odrekanj dolgoročno ne gre. Nič se ne zgodi čez noč. Iskreno, niti danes nimam občutka, da mi je »uspelo«, ker sta podjetništvo in moda nenehen proces. Pridejo trenutki uspeha, pa tudi zelo težki padci. Velikokrat sem se že vprašala, ali ima vse skupaj še smisel in ali bom morala znamko zapreti.

Pred kratkim ste javno povedali, da uspešne ženske pogosto težje najdejo partnerja, ki jim je kos. Kaj vas je spodbudilo, da ste o tem spregovorili tako odkrito?

Moja narava je pristna in iskrena. Ne sramujem se govoriti o temah, ki so včasih boleče, neprijetne ali osebne, saj so tudi te del življenja. Mislim, da je danes preveč mask, skozi katere se moramo prebijati, da bi zares videli človeka in se dotaknili njegovega srca. O teh temah govorim zato, ker verjamem, da se moramo kot družba več pogovarjati tudi o stvareh, ki niso vedno udobne. Jaz se teh tem največkrat dotaknem tudi s humorjem.

Ko imaš več samozavedanja in se naučiš ceniti sebe, začneš zelo jasno vedeti, česa ne želiš več sprejemati v svojem življenju. Razlika ni toliko med uspešno in neuspešno žensko, ampak med človekom, ki se spoštuje, in človekom, ki še išče svojo vrednost zunaj sebe. Sama sem se tega naučila skozi življenje in delo. Morda kot otrok tega občutka nisem vedno dobila dovolj, vendar sem ga lahko zgradila sama skozi osebno rast.

Kaj torej danes iščete pri partnerju?

Danes veliko bolj jasno vem, koga želim ob sebi in predvsem česa ne. To ni vprašanje uspeha ali položaja, ampak notranje zrelosti. Ne želim odnosa, kjer bi morala nekoga reševati ali nositi njegovo nezadovoljstvo. Ob sebi želim človeka, ki je v stiku sam s sabo, ki zna prevzeti odgovornost za svoje življenje in s katerim lahko gradiva odnos iz spoštovanja, ne iz potrebe.

Kako pa je sicer z vašim »možovjem«?

Moje »možovje« je že kar nekaj časa na čakanju. (smeh) Ne zato, ker se moški ne bi upali približati ali ker bi se me bali. Mislim, da nisem tako strašna. Prej zato, ker nisem ravno klasičen »paket«, ki ga marsikdo pričakuje. Imam možgane, humor in velike prsi – kombinacija, ki je očitno za nekatere moške kar zahtevna. (smeh) Prepoznajo me tudi po rdeči šminki. Sem bolj rokerski, ustvarjalen tip človeka in verjetno ne najbolj tradicionalna ženska. Pri meni ni dovolj samo zunanja privlačnost – prižgati se mora tudi nekaj globljega. Če ni notranje iskre, potem tudi najbolj popoln življenjepis ne pomaga.

Seveda me moški osvajajo, tudi jaz kdaj naredim prvi korak, vendar se ne vidim z vsakim. Z leti se spremeni tudi pogled na odnose. Po petdesetem nimaš več potrebe, da bi nekoga iskal zato, da zapolni praznino ali ustvariš podobo popolnega življenja. Imaš svoje izkušnje, svoje delo, svoj prostor in svoje življenje. Takrat iščeš predvsem kakovostno partnerstvo – človeka, ob katerem ti je še lepše, kot ti je samemu.

Ali kako ukrepate, da ne bi bili več samski?

Trenutno sem na dieti in telovadim štirikrat na teden. Za tiste, ki me poznajo, je to skoraj radikalen življenjski ukrep. (smeh) Sicer pa ne delam nič posebnega na tem področju. Živim svoje življenje, ustvarjam, delam stvari, ki me veselijo, in če se zgodi ljubezen, se ji bom z veseljem prepustila. Sem pa zelo radoveden človek, zato sem pred leti preizkusila tudi aplikacije za zmenke. (smeh) Vse me je zanimalo – pregledala sem profile, se z ljudmi pogovarjala, spoznavala različne zgodbe in se tudi z nekaj ljudmi srečala v živo.

Z enim sem imela celo partnersko zvezo. (smeh) Svoje izkušnje sem pogosto spreminjala v duhovite zgodbe, ki sem jih kdaj delila tudi na Facebooku. Mislim, da je človeška narava vedno zanimiva in včasih so takšne situacije boljše od scenarija za film. (smeh) Pravzaprav sem ugotovila nekaj zanimivega – morda je celo lažje nekoga spoznati prek aplikacije kot v baru. Tam lahko človeka spoznaš z več informacijami in postaviš vprašanja, ki jih v klasičnem okolju verjetno ne bi takoj. (smeh)

Šimen Zupančič

Boste še poskušali?

V življenju sem se naučila, da se izogibam izjavi: Nikoli ne bom. Življenje je preveč nepredvidljivo in pogosto nas preseneti tam, kjer najmanj pričakujemo. Zato nisem naredila črte čez zmenkarije. Če bi spoznala človeka, ob katerem bi začutila pravo povezavo, bi se temu zagotovo odprla. Danes zelo dobro vem, kaj si želim in predvsem česa ne želim. Morda sem pri tem malo »dinozaver«. (smeh) Včasih imam občutek, da je današnje spoznavanje ljudi postalo precej nenavadno – kot nekakšen živalski vrt različnih pričakovanj. (smeh)

Ste torej pri spoznavanju ljudi bolj klasični?

Še vedno sem nekoliko staromodna. Zame je lepo, da človeka najprej spoznaš – ob kavi, pijači ali večerji, da vidiš, kako razmišlja, kakšno energijo ima, kako ravna z ljudmi. Danes se pogosto vse zgodi zelo hitro, kot da je tudi odnos postal nekaj, kar naročiš in zamenjaš, če ti ne ustreza.

Tudi moji prijatelji, ki uporabljajo aplikacije za zmenke, imajo podobne izkušnje – tako moški kot ženske pogosto ugotavljajo, da je komunikacija postala bolj površinska in da je včasih premalo iskrenosti ter odgovornosti. Morda je to širši odsev družbe, kjer je veliko stvari postalo instantnih. Vendar ostajam optimistka. Še vedno verjamem, da obstajajo ljudje, ki si želijo pristnega odnosa, samo najti se moramo v pravem trenutku.