Jure Kljajić

Svoja prva znanja je Kristjan Magdič usvojil na agenciji Pristop v Ljubljani in nato skupaj z njimi v Murski Soboti ustanovil podjetje za komunikacijski menedžment Frontal. Pozneje se je pridružil podjetju Paradajz kot solastnik, v katerem je zdaj eden od direktorjev. Postal je oče blagovne znamke LUŠT in s tem pustil največji pečat v severovzhodni Sloveniji. Hkrati je tudi ustanovni član Pomurske gospodarske zbornice in član njenega upravnega odbora, predsednik Združenja pridelovalcev v sodobnih rastlinjakih, član upravnega odbora Zbornice kmetijsko živilskih podjetij in član SBC. Danes največ svoje energije vlaga v vodenje in razvoj  ter vsakodnevno gradnjo priljubljene slovenske blagovne znamke paradižnika.

Kako se je rodila ideja za ime Lušt? Zelo všečno, mimogrede.

Hvala. Ideja se je porodila na sestanku ekipe v moji marketinški agenciji Frontal. Razmišljali smo o tem, da mora biti ime nekako povezano s hrano, hkrati pa aplikativno in lahko zapomnljivo ter po možnosti še mednarodno. In najprej je padla ideja luštičen, se pravi, da se ti nekaj lušta in si želiš pojesti. Pozneje smo skrajšali na LUŠT. Je igrivo, lahko zapomnljivo, pa tudi nekako mednarodno, saj LUST pomeni v nemščini, angleščini in nizozemščini zelo podobno – poželenje, nekaj, kar si želiš.

Jure Kljajić

Od kod pa ideja o prodaji paradižnika? To ni bila vaša prva poslovna ideja, drži?

To je ideja mojega prijatelja Martina Žiga, ki je agronom in je tudi tehnološko zadeve naštudiral tako v okviru študija kot pozneje z delom v rastlinjakih po Evropi. Jaz sem pri podjetju pokril bolj poslovni del, kamor spadajo komuniciranje, banke, vlagatelji, razpisi … Imel sem namreč že precej izkušenj na tem področju, saj sem s partnerji ustanovil in od leta 2004 vodil uspešno pomursko agencijo za celostno komuniciranje Frontal.

Znanje in izkušnje s tega področja, ki sem jih sicer prej prodajal različnim podjetjem, sem uporabil pri nastajanju in razvijanju podjetniške ideje nesezonske pridelave paradižnika v visokotehnoloških rastlinjakih. Poleg Paradajza in Frontala pa sem tudi solastnik pustolovskega parka.

Je razlog za odprtje takega parka pustolovski duh, ki se skriva v vas, ali ste tudi to videli samo kot novo poslovno priložnost? Koga ste imeli v mislih kot obiskovalca takega parka, ko ste ga odprli, oziroma komu je park namenjen?

Malo obojega je vplivalo na to odločitev, da s partnerjem postaviva pustolovski park tudi v Pomurju. In območje okrog Bukovniškega jezera je krasna lokacija za to – lep gozd, jezero in osnovna turistična infrastruktura. V drugih delih Slovenije so takšni parki že bili, zato je bila logična poteza, da ga postavimo tudi v Pomurju, ki ima kar močno razvit termalno-kopališki turizem.

Turisti pa imajo seveda radi možnosti, da si lahko popestrijo dopust. Sicer pa je park poleg turistom namenjen tudi šolam za izvedbo športnih dni, podjetjem za teambuldinge, otrokom za praznovanje rojstnih dni. Park je široko zastavljen, tako da se lahko v njem zabavo vsak, starejši od štirih let.

Jure Kljajić

Kot ste že omenili, ste dolga leta uspešno delali tudi na področju komuniciranja. Kako pomembna odskočna deska je bilo to za korak v svet podjetništva?

Zelo pomembna. Tam sem se naučil vsega. Nobeno podjetje ne more preživeti, če ne zmore pravilno komunicirati s svojimi deležniki. In to je osnova. In ko sem delal kot svetovalec za različna podjetja iz različnih panog, sem si s tem seveda tudi zelo razširil obzorja in spoznaval zakonitosti podjetništva.

Vas je bilo na poti, ko ste se odločali za to, da ustanovite podjetje Paradajz, kdaj strah te poteze? Ste dvomili, ali zadevo res izpeljati?

Niti ne. Ko sem ustanavljal svoje prvo podjetje Frontal, me je bilo strah. Pri Paradajzu pa niti ne, ker ni bil moj prvi podjetniški projekt.

Na vaši podjetniški poti je bilo že zelo veliko izzivov. Lahko izluščite nekaj konkretnih ovir, za katere si takrat niste mislili, da jih boste preskočili, pa vam jih je uspelo.

Prva in največja ovira si je seveda vsak sam. Ko pa se enkrat vseeno vržeš v podjetništvo in usvojiš osnovna znanja, je vse lažje. Od nekdaj sem mislil, da je biti podjetnik in imeti podjetje nekaj tako zelo težkega in kompleksnega, da tega najverjetneje ne bi zmogel. Pa se je izkazalo, da ni čisto tako. Je veliko dela in še več učenja vsak dan, ni pa tak bavbav, kot sem mislil.

Glede podjetja Paradajz pa si s partnerji večkrat rečemo, da se projekta najverjetneje ne bi nikoli lotili, če bi vedeli, kaj vse nas bo čakalo. Včasih tudi nevednost pride prav.

Birokratski postopki, izzivi z geotermijo, bančna posojila ..., vse to so bile v letih 2010 in 2011 zelo zelo visoke ovire. Pa smo jih preskočili. Na srečo.

Kaj po vašem mnenju opredeljuje uspeh? In kaj uspešnega človeka?

Uh, ne vem. Mogoče je uspeh nekaj, kar štrli iz povprečja, je nekoliko drugačno, v ozadju pa so tudi ekonomska logika in dobre finančne bilance. Če govorimo o uspešnem človeku, pa je to nekdo, ki se sam počuti uspešnega in zadovoljnega. Ima notranje ravnovesje, dela tisto, kar ga izpolnjuje.

Jure Kljajić

Ljudje bežimo pred tem, da bi naredili napako, da nam ne bi uspelo, da bi doživeli neuspeha. Nam lahko iz svojih izkušenj poveste, kaj je morda celo dobrega v tem, da naredimo napako, da nam ne uspe kar takoj ali že prvič.

Znani izrek sicer pravi, da se je najbolje učiti iz napak drugih. V tem kontekstu seveda pomaga čim več brati in se posledično učiti. Ampak vsak naredi napako. In pri teh napakah je dobro, da si čustveno vključen, saj si jih potem zapomniš za vse večne čase in jih ne ponavljaš. Seveda če sploh prepoznaš, da si naredil napako. Če si sposoben tega, potem so tvoje napake tvoj učitelj, se jih ne bojiš, jih sprejemaš in z njimi rasteš.

Kako se odločate v pomembnih trenutkih? Si vzamete čas za razmislek, prisluhnete kakšnemu nasvetu ali se odločate instinktivno?

Še pred 10 leti sem deloval bolj impulzivno in instinktivno, v zadnjem času pa si raje vzamem kakšen dan ali dva za razmislek in kakšen nasvet. Očitno to pride z leti.

Jure Kljajić

Kako pa motivirate svojo ekipo in gradite kulturo podjetja?

Človeka najraje postavim pred izziv oziroma ga, po domače, vržem v bazen, da vidim, ali splava. Seveda mu pri tem pomagam z nasveti, kako plavati in se ne utopiti, ampak še vedno mora vsak zase znati plavati. Tak sodelavec potem tudi pridobi samozavest, se izoblikuje v samostojnega strokovnjaka. Če sodelavcu ves čas vse serviraš, on pa samo ponavlja za tabo, se ne bo nikoli razvil, kot bi se lahko.

Je slovenska blagovna znamka v vašem poslu prednost ali slabost?

Je prednost. V živilski panogi se iz uvoza pojavlja marsikaj. Pri slovenskih znamkah veš, pri čem si. Nadzor je strog, kršitelji pa so deležni ostre medijske obsodbe.

Kaj bi svetovali mladim podjetnikom, ki bi se radi lotili samostojne poti, pa za to ne zberejo dovolj poguma? 

Naj se ne bojijo, vse se da naučiti in naj se obrnejo na podporne institucije ali povežejo s kom, da niso čisto sami na podjetniški poti. Jaz sem prvo podjetje ustanovil s partnerji in znotraj Pomurskega tehnološkega parka, prej Mrežni pomurski podjetniški inkubator. Z njimi sem dobil manjkajoča znanja in prepotrebno samozavest.

Jure Kljajić

Bi danes naredili kaj drugače, če bi znova začeli svojo pot?

Vedno bi se seveda dalo narediti kaj drugače in bolje, ampak s tem se ne ukvarjam. Če se preveč obremenjuješ s tem, kaj je bilo, potem ne vidiš tistega, kaj imaš zdaj. Vse, kar je bilo narejeno tako, da bi mogoče bilo bolje narediti drugače, je bilo zato, da sem se iz tega naučil lekcije. Vsaka lekcija pa pomeni nova znanja in spoznanja za naprej.

Kaj menite, da bo odločilno za uspeh v prihodnjih letih?

Prihodnost je tako dinamična in stvari se tako hitro spreminjajo, da si ne upam preveč napovedovati. Predvidevam pa, da bo temelj uspeha ostal isti: dobro komuniciranje z vsemi deležniki in njihovo zadovoljstvo. Brez zadovoljnih zaposlenih, kupcev, lokalnega okolja ... nobeno podjetje ne more biti dolgoročno uspešno.

Ste tudi ustanovni član Pomurske gospodarske zbornice. Kakšen je njen prispevek k pomurskemu podjetništvu?

Izjemen. Lahko smo ponosni, da imamo tako dobro delujočo zbornico.

Se podjetniki, ki delujete v severovzhodnem delu Slovenije, počutite nekoliko odrinjene? Da vam je težje kot nekomu, ki deluje bližje Ljubljani?

Ne vem, to je predvsem stvar lastne percepcije. Sam tega občutka nimam. Sem tudi v upravnem odboru Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij pri GZS, predsednik Združenja pridelovalcev v sodobnih rastlinjakih, pa tudi član slovenskega poslovnega kluba SBC. Torej, vrata so odprta za vse, ne samo za tiste iz osrednje regije.

Ko sva se dogovarjala za ta intervju, sem vas ujela med smuko na Mariborskem Pohorju. Pravite, da si to večkrat privoščite, tudi če le za nekaj ur. Kakšni so še vaši hobiji?

Smučanje, gorsko kolesarjenje in kajtanje. Včasih grem tudi v fitnes.

Kam pa radi potujete in s kom?

Po vsem svetu. Prej sva to z ženo počela sama in hodila kajtat po svetu, odkar imava majhne otroke, pa so potovanja bolj omejena na države EU.

Imate danes zaradi svoje poslovne zgodbe več časa za osebno življenje ali obrnjeno?

Sem si vzel več časa za osebno življenje. To si moraš vzeti. Dal ti ga ne bo nihče. V nekem trenutku se pač moraš sam odločiti, da je čas tudi zate, pa za družino.

Povejte nam še: je več časa tisto, kar bi morali zasledovati v življenju, ali več denarja? Lahko človeku uspe oboje?

Ravnovesje med enim in drugim bi mogli zasledovati. Največkrat je tako – če imaš čas, nimaš denarja, če imaš denar, nimaš časa. Prvih 10 let svoje podjetniške poti nisem imel ne časa ne denarja, ker sem ga večino reinvestiral, potem pa sem prišel do točke, ko sem si lahko rekel, da si ga pa zdaj lahko vzamem, in sem si ga vzel.