OSEBNI ARHIV

Barbaro Plavec Brodnjak številni poznamo kot znano modno oblikovalko in stilistko na televiziji. In kot da vse to še ne bi bilo dovolj, je rojena Ptujčanka, ki je doštudirala oblikovanje oblačil in tekstilij na NFT, med korono odkrila novo strast in se je zaljubila v nov material – glino! Odtlej se v njenem ateljeju v Ljubljani rojevajo nove, zelo napete zgodbe. »Ko ustvarjam, brez dvoma vem, da hodim po poti, ki me oživlja in zaradi katere sem se rodila. Vse te poti so moje ljubezni,« pravi.

Vaše ime je na slovenski modni sceni od nekdaj sinonim za prefinjene, ročno izdelane večerne obleke. Kot modna oblikovalka se pod lastno blagovno znamko od leta 1996 posvečate unikatnemu oblikovanju ženskih oblačil. Kako se je pravzaprav začela vaša pot v svetu mode? Ste si že kot deklica želeli kreirati oblačila?

Lepo je slišati, da je moje ime pri nas še vedno sinonim za ročno izdelane modne stvaritve, čeprav zadnjih 10 let posebne kreacije ustvarjam samo še projektno, pa še to le v okviru stilističnega dela na televiziji.

Ko se ozrem na začetke svoje modne poti, pa še sama težko verjamem, da je od mojih resnejših začetkov oblikovanja minilo že dobrih 33 let.

Verjetno pa mi je bila ta pot položena že v zibelko, saj sem bila od malih nog vedno obkrožena tako z usnjem, tekstilom kot šivalnimi stroji, kroji, lesenimi kopiti, sukanci, vonjem po lepilu ... Mamin oče, moj dedek, je bil namreč čevljarski mojster, in če zaprem oči, še zdaj vidim njegovo zame pravljično čevljarsko delavnico. Tam so nastajali ročno izdelani čevlji, ki bi jih občudovali še danes.

OSEBNI ARHIV

Veliko časa sem presedela na majhnem čevljarskem stolčku in ga občudovala, kako je med ustnicami stiskal majhne žebljičke in jih spretno drugega za drugim zabijal v prvo plast podplata na čevlju. Mojo mamo pa je začaral tekstil in z njim je nehote okužila tudi mene. A sta me starša vedno spodbujala, da se ukvarjam z veliko različnimi stvarmi, ki so me zanimale, kot so slikanje, balet, smučanje. Na koncu me je pot ponesla v modo.

Skorajda ni znane Slovenke, ki takrat ne bi nosila kakšne vaše kreacije, marsikatera pa se rada pohvali, da jo z veseljem obleče še danes. Če se ozrete nazaj, kako je bilo v tistih časih zgraditi blagovno znamko pod svojim imenom? 

Zgraditi svojo blagovno znamko, se uveljaviti in se tako dolgo obdržati je bilo po eni strani lažje, po drugi pa težje oziroma je šlo vse počasneje, kot se lahko zgodi to danes. Takrat je na sceni že bilo nekaj velikih imen slovenskega modnega oblikovanja, a se je našel prostor za dobre, mlade, zanosa in idej polne modne oblikovalce. Še vedno pa je obstajala tudi močna in zelo dobra modna industrija, ki je za pojem vrhunske kakovosti veljala tudi v širšem prostoru.

Predstavljam si, da so ženske takrat drugače dojemale in cenile stvaritve ročnega dela, ko še ni bilo takšne konkurence množične proizvodnje.

Vsak se je moral na modni sceni prebiti po svoje. Povezovale so nas velike modne revije in slovenski modni časopisi, medtem ko za klasično oglaševanje denarja skorajda ni bilo, interneta pa sploh še ne. Zato je vse pojavljanje temeljilo na tiskanih medijih in televiziji. Za nas sta bila najboljša reklama dober izdelek in zadovoljna stranka.

OSEBNI ARHIV

Pot do prepoznavnosti je bila počasnejša in zahtevala veliko vztrajnosti, a tisti, ki so se prebili na modni Olimp, so tam ostali dalj časa.

Danes lahko z dobrim pristopom na Instagramu v zelo kratkem času dosežeš prepoznavnost in veliko večji bazen strank, a hkrati se pojavlja vprašanje kakovosti materialov, krojev, izdelave. Naša prednost je bila zagotovo ročna izdelava, kakovostni materiali in hitra prilagodljivost. Pa tudi konkurenca ni bila tako močna, kot je danes.

Zagotovo pa je bila največ pozornosti deležna obleka, ki ste jo ustvarili za Rebeko Dremelj in s katero je nastopila na finalu za miss sveta. Se še spomnite te obleke in kje je danes?

O, seveda se spomnim!

Pisalo se je leto 2001, ko je Rebeka Dremelj kot miss Slovenije našo državo zastopala na velikem finalu za miss sveta v Sun Cityju v Južni Afriki, in to v moji kreaciji.

Pred tem, leta 1995, pa je tudi Teja Boškin blestela v moji obleki. Takrat je bila to, da so zmagovalke lepotnih tekmovanj moje kreacije ponesle na različne konce sveta, zame najboljša reklama.

Rebekina obleka je bila resnično nekaj posebnega in je še vedno varno spravljena v našem arhivu.

Zeleno-zlato kreacijo, izdelano iz prepletenih »špagetov« svile, smo v ateljeju izdelovali kar cel teden. Več hkrati nas je nanjo ročno šivalo vse detajle in kristale, ki so obleko naredili res prefinjeno, elegantno, a hkrati mladostno in svežo. Na to obleko me vežejo lepi spomini, tudi z Rebeko sva od takrat veliko sodelovali.

Omenili ste, da ste v zadnjih desetih letih odločili preskusiti kot stilistka na televiziji. Zakaj ste se takrat odločili za nov izziv? Morda zaradi upada zanimanja za vrhunsko modo pri nas ali ste se samo naveličali in si zaželeli nekaj novega?

Vse našteto je vodilo v mojo odločitev, ki je nisem sprejela zlahka, a je bila prava. To je bil čas, ko so v Slovenijo prišle velike verige modnih oblačil, dostopnost različnih znamk se je močno povečala zaradi spletne prodaje, hitra moda pa je začela preplavljati tudi našo državo. Odločitev za slovo od kreiranja mi je zagotovo olajšalo tudi dejstvo, da sem bila v tistem trenutku mama treh majhnih otrok. V različnih življenjskih obdobjih človek pač izbere različne prioritete.

Domači

Martina Švab: Fatalnost ni le zunanja podoba

Delo in življenje modnega ustvarjalca nimata osemurnega delovnika; to ni le posel, temveč način življenja, kjer se zasebno in profesionalno nenehno prepletata. Na neki točki sem začutila, da je pravi čas, da se preizkusim še v nečem novem. Bila sem prepričana, da se lahko še veliko naučim in usvojim nova znanja. Zato me ta korak ni navdal s strahom, ampak sem ga doživela kot izziv, poln pričakovanj. Pred 13 leti sem tako pristala v vlogi stilistke na televiziji in pri različnih projektih tudi kot kostumografka – in v tem delu resnično uživam.

Ob uspešni karieri pa ste si ustvarili tudi družino. Večno vprašanje uspešnim ženskam: kako vam kot mami treh uspe usklajevati zasebno in poklicno pot?

Ko slišim tako vprašanje, vedno z zanimanjem preberem odgovore žensk in njihovim odgovorom velikokrat ne verjamem, ko zagovarjajo, da je z dobro organizacijo vse mogoče. (smeh) Ne, vse se ne da! Majhni otroci te posrkajo celega. In govoriti o kvaliteti, in ne kvantiteti časa, ki ga preživiš z otroki, je pesek v oči – drugim, a tudi sebi.

Hkrati biti super mama in imeti bleščečo kariero, je utopija.

Lahko pa se nekaj časa bolj posvečaš otrokom in nato bolj karieri. Čeprav sem kot modna oblikovalka delovala več kot 20 let in ime blagovne znamke Barbara Plavec še danes pozna veliko ljudi, mojega obraza ne prepoznajo, saj sem zavestno izpustila vsa druženja in javna pojavljanja. Sprejeti je treba dejstvo, da v življenju vsega – sploh pa hkrati – pač ne moreš imeti.

Estrada

Tanja Ribič ima upravičene skrbi

In nenadoma ste se spet odločili za nov izziv, sledili svojim sanjam in se podali na tretjo karierno pot. Od kod izvira vaša ljubezen do keramike?

Rada se pošalim, da je zdaj, ko so otroci že veliki, čas za speče ljubezni. (nasmešek) Keramika me je kot material očarala že med študijem, a ljubezen do blaga in mode je bila takrat močnejša. Trdno verjamem, da v življenju pride trenutek, ko se nekatere stvari zgodijo z razlogom. Tako sem danes hvaležna za covidno obdobje, ko se je svet ustavil, ko smo vsi nekoliko upočasnili tempo – in takrat se je zgodila čarovnija.

OSEBNI ARHIV

Na plan so prišle nove ideje in stare ljubezni. Prav takrat sem zaključevala tudi mednarodni tečaj za učiteljico joge in izvedela, da je moja učiteljica Saša tudi lončarka. Ko je svet stal, sva s Sašo ustvarjali v njeni delavnici, učila me je o skrivnostih gline, tehnikah, glazurah, debatirali sva o vsem možnem in nato prišli do tega, da je tudi sama študirala modo in to v Londonu. Noro, kako sva se našli in kako so se najini svetovi pomešali.

Marsikdo, ki se ukvarja z glino, pravi, da to delo zanj pomeni neke vrste sprostitev, meditacijo. Tudi vi tako menite?

Zagotovo, še najbolje je, če je rokovanje z glino le hobi. Potem je to popolna sprostitev. Glino kot material najdemo v plasteh zemlje kot gnetljivo usedlino. Je sedimentna kamnina iz drobnozrnatih mineralov. Torej lahko glino povežemo s prvo korensko čakro, ki predstavlja stabilnost, življenjsko moč, varnost, prizemljitev, sposobnost preživetja in še mnogo drugih lastnosti ima, ki so nam prav vsem v korist in po katerih hrepeni vsako človeško bitje. Gnetenje, oblikovanje in vsako dotikanje gline krepi prav korensko čakro. Meni se je že mnogokrat zgodilo, da sem pri delu izgubila občutek za čas, kajti prijetni občutki pri ustvarjanju te omamijo, vsa pozornost je samo tam. 

OSEBNI ARHIV

Gre za čaroben proces, med katerim spoznavam samo sebe, in to je zame najboljši del.

Zveni poetično. A vendarle gre pri oblikovanju keramike za zahtevno obrt, ki ob kreativnosti zahteva veliko znanja in izkušenj ter ne nazadnje tudi kalupe, peč ... Kako ste se lotili tega vsega tega?

Tako kot vsako področje tudi to zahteva veliko učenja, eksperimentalnega in raziskovalnega dela, veliko izkušenj, iz katerih potegneš najboljše znanje. Sama sem se lotila tega z vseh možnih strani, nabavila literaturo, gledala posnetke različnih keramikov, prebirala forume, hodila k Saši v delavnico in pozneje obiskovala tečaje pri več slovenskih keramikih. Kmalu sem si uredila svojo delavnico z vsem, kar potrebuje lončar, da izdela končni izdelek. 

Medtem so tudi vaše keramične stvaritve po slogu že prepoznavne, vaše sveče pa imajo nedvomno zbirateljski potencial. Ob koncu leta ste presenetili še z ekskluzivno unikatno linijo porcelanastih božičnih okraskov s pozlato, ki je navdušila. Kaj jih dela tako posebne?

Tako sveče kot božični okraski so narejeni iz porcelana. Svečke so napolnjene v porcelanaste skodelice, ki s svojo prosojnostjo med gorenjem omogočajo lep preboj svetlobe v prostor. Nekaterim kolekcijam dodamo tudi pozlato, devetodstotno zlato v tekočem stanju, ki se ob tretji peki okrog 700 stopinj Celzija zapeče na porcelan. Uporabljamo izključno samo sojin vosek in leseni stenj, tako da so sveče naravne, brez strupenih primesi pri izgorevanju. Obogatimo jih tudi z naravnimi eteričnimi olji, in ne parfumskimi, kot je to običaj za večino dišečih sveč. Vonj izberemo glede na letni čas in ga tudi sami mešamo.