Šimen Zupančič

Že dobra tri desetletja je stalnica na naši medijski sceni. Sprva je navduševal na glasbenih odrih s svoji zasedbo Babewatch. Ko je postal voditelj oddaje Videospotnice, se mu je zdelo prav, da skupino razpusti, čeprav bi večina na njegovem mestu raje izkoristila dodatni vpliv na nacionalki. Potem je presedlal na radio, kjer je dobil zveste fene, saj je luciden in zabaven. To se je pokazalo tudi v njegovih kolumnah, ki so izšle še v knjigi, ki so ji sledile še druge. Zdaj je zunaj njegova četrta knjiga Krasni novi spet.

Navdušuje pa tudi v teatru. Z bratom Matevžem - Hamom imata uspešnico Brata, ki je zagotovo ena najbolj zabavnih pa tudi inteligentnih predstav na naših odrih. Tak je tudi kot sogovornik, čeprav sva se lotila malo bolj resnih tem. Miha ni poklicni antropolog, je pa več kot očitno izvrsten opazovalec družbe, tako da je njegovim besedam vredno prisluhniti.

Omenili ste, da smo Slovenci tepci. Smo večji tepci od drugih narodov ali bi pri vsakem narodu našli kaj podobnega?

Popolnoma isti smo ali pa v nekaterih pogledih celo manjši tepci. Težko bi delal razlike med narodi – to bi bilo nacionalistično. Narodi smo kulturno različni, torej imamo tudi Slovenci neke svoje stilske zakonitosti, ki so včasih za zjokat' lepe, včasih pa za popizdit' smešne. Tega se moramo veseliti. Jaz sem včasih to malo preziral, zdaj mi je pa super, da imamo svoje posebnosti.

Šimen Zupančič

Kaj vam pomeni nacionalna pripadnost?

To je zapleteno vprašanje. Če pogledava tok zgodovine, se mi zdi, da je nacionalna država spet ena farsa – oblika organizacije družbe, v katero bi nas nekdo rad prepričal. Zato mešamo narodnost in državo. Če bi šla brskat po mojih genih, bi ugotovila, da sem čudna zbrka zgodovine! Moja mama se piše Pavlovič, ena babica je iz Češke, druga iz Avstrije, nekdo iz Ukrajine – torej sem mešanica balkanskih in centralnoevropskih genov. V tem pogledu sem lahko ponosen na ljudi iz tega »kotla«. Smo res trdoživi. Nekaj vrednega mora biti v našem načinu, da smo vsa ta stoletja obstali na prepihu, obdržali skupnost, navade, skupne imenovalce.

Ni pa to to, kar nam želijo prodati na politiki na proslavah. Ne vem pa, kako se bo ta naša identiteta spreminjala s časom.

Morda bomo čez sto let govorili neko korporativno/oglasno angleščino …

Glede na jezik mladih, v katerem je vse več angleških izrazov, je to zelo mogoče.

Ja, mladi že pol stvari povedo v angleščini.

Poslušam slovenske vplivnice, ki imajo južnokalifornijski naglas.

Dolgo mi ni bilo jasno, od kod pride ta melodija. Noro, res noro! Ampak ne bi jamral, meni je zanimivo, kako se jezik spreminja. Moja generacija je govorila čisto drugo ljubljanščino, kot jo danes govorijo »ta mali«. To, kar midva zdaj govoriva, je zanje že dinozavrsko. Od nekdaj se v jeziku vse meša.

V novi knjigi Krasni novi spet pišete tudi, da so medijske vsebine podrejene temu, da bi se mi počutili čim slabše, saj nas zato lažje prepričajo, da trošimo. Če bi bili res zadovoljni, bi kupovali samo osnovne potrebščine. O tem bi res morali večkrat govoriti, saj je trapasto, da padamo na potrošniške finte.

Naša ekonomija temelji na ideji, da nam nekdo pojasni, da smo slabo, dokler ne stopimo v ekonomski odnos, da nam bo bolje. Zlorabila je to čudovito lastnost evolucije, da smo zaradi napredka serijsko nagnjeni k temu, da se ne počutimo dobro.

Ste se tudi sami počutili kdaj zlorabljenega na ta način?

Absolutno. Ko začneš dvomiti, ali je res vse, kar so ti povedali, vredno tega – in ugotoviš, da mogoče ni – se počutiš zlorabljenega. 

Vabljeni k branju celotnega intervjuja v reviji Obrazi 11/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.