Jure Klobčar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Veliko ljudi vas vidi kot duhovnika nove generacije. Kaj delate zavestno drugače v vlogi duhovnika?

Pravzaprav ne delam nič drugače, delam to, kar me uči nauk, in sicer z velikim veseljem. Mislim, da ljudje opazijo, da sem temu resnično predan. Seveda uporabljam tudi sredstva, ki jih ponuja sodobni svet, na primer družbena omrežja. Ne vem, kaj bi bilo drugače … Poskušam govoriti v jeziku, ki ga sodoben človek razume, predvsem pa ljudi rad poslušam. Tako lažje razumem, s čim se soočajo, in jih lahko tudi lažje nagovorim. Da bi pa res kaj delal drugače, kaj svojega pogruntal, to pa ne. Še vedno dajem tisto, kar daje Cerkev že ves čas. Poskušam prenašati Boga.

Ali v svojem duhovniškem poklicu kdaj uporabljate tudi umetno inteligenco?

Redko, vsaj ne za pridige, ker pridigam na pamet. Mi pa recimo čisto prav pride recimo pri sestavljanju kakšnih programov. Pred kratkim sem imel neko skupino in sem vprašal UI, kaj bi lahko to skupino najbolj zanimalo. Ali pa vprašam recimo, česa se sodobni človek najbolj boji. Umetna inteligenca zna ponuditi dober vpogled v aktualna vprašanja in izzive, s katerimi se ljudje srečujejo v določenem trenutku. Lahko posreduje koristne informacije o tem, s čim se sodoben človek ukvarja ali srečuje. To pa je za duhovnika zelo dragoceno.

Sami ste postali – tudi zaradi aktivne prisotnosti na družbenih omrežjih že od leta 2018 – zagotovo najbolj prepoznaven slovenski duhovnik. Je ta prepoznavnost za vas kdaj breme ali v tem uživate?

Prepoznavnost je zagotovo velika odgovornost, ni pa mi v breme. V resnici imam zaradi tega samo več dela – več je povabil na različna srečanja, večkrat sem povabljen v domove za starejše, veliko hodim med ljudi. Več je možnosti za ustvarjanje. V resnici pa je to velika priložnost, da lahko še širše oznanjam Boga in vero. Da pa bi se moral zaradi te prepoznavnosti skrivati ali da bi čutil kakšne pritiske, to pa ne.

Kako pa se spopadate s kritikami oziroma negativnimi komentarji, da vaše sodobno delovanje vendarle ni nekaj, kar se spodobi za Cerkev? Ste se o tem pogovarjali s svojimi nadrejenimi?

Seveda, velikokrat. Sploh glede prenosa svetih maš prek spleta in družbenih omrežij smo se iskali, ali se to spodobi ali ne, v smislu, ali se s tem ne izgubi svetost ... Šlo je predvsem za iskreno skrb, saj je sveta maša nekaj svetega, hkrati pa tudi nekaj, kar človek doživlja osebno.

Pomisleki so bili tudi v zvezi s tem, kaj če se sodoben človek navadi na tak odnos s Cerkvijo in se poleni. Da bi se recimo zadovoljil kar s kavča doživeti vse, kar sicer prinese tak dogodek, namesto da bi šel med ljudi.

A vsi vemo, da je bistvena razlika, če si v živo skupaj. Daritev svete maše je vseeno zelo skupinska izkušnja, to ni nekaj individualnega. Prenosi svetih maš so omogočeni tudi danes, recimo za bolnike, ki ne morejo v Cerkev, ampak ne sme pa to postati potuha. Navsezadnje tudi pri praznovanju rojstnega dne ni vseeno, ali je nekdo z nami v prostoru ali pa ga spremljamo prek prenosa v živo. Ni isto to, ni ista izkušnja.

Jure Klobčar

Pa je bilo takrat po koroni, ko je bilo teh prenosov več, čutiti upad obiska v Cerkvi?

Po koroni so se ljudje kar težko navadili, da so prišli fizično nazaj v Cerkev. Kar nekaj časa je trajalo, da so se vrnili. Iskreno povedano, sem takrat pričakoval celo množico ljudi, da bodo kar drli, pa ni bilo tako. Najbrž so bili vseeno še malo preplašeni, ampak so se postopoma vendarle spet navadili.

Kot duhovnik slišite osebne zgodbe ljudi, njihove stiske, dvome, upanja. Katere zgodbe se osebno najbolj dotaknejo vas?

To so recimo ljubezenske zgodbe, te so zelo lepe. Ali pa zgodbe, v katerih je prisotna moč življenja. Spomnim se zgodbe gospe, ki je v nekaj letih izgubila moža in še tri sinove ter ostala čisto sama. Opazoval sem jo, kako je po vsem tem znala še vedno živeti naprej in se tako razveseliti kot zjokati. To se me je zelo dotaknilo. Občudoval sem jo in se spraševal, od kod in kako je našla moč, da je šla čez vse to. V bistvu me veliko naučijo starejši ljudje. Spomnim se tudi gospoda, ki je prišel do mene in me prosil: »Gospod župnik, vzemite si malo časa zame.« Pa sem si ga, takrat sva se malo pogovarjala, čez nekaj dni pa je odšel v večnost. Dobro, da ga nisem zavrnil in da sem si vzel ta čas zanj, saj bi si sicer potem očital.

Takšni trenutki me vedno znova opomnijo, kako dragocen je čas, ki ga namenimo drug drugemu. Nikoli namreč ne vemo, kdaj je nekaj zadnjič.

Veliko mi dajo tudi otroci, rad jih učim, ker z njimi ohranim jezik, ki je razumljiv, saj otrokom ne moreš razlagati nečesa visokoletečega.

Ravno pred najinim srečanjem ste bili obdani z otroki, ki so bili pri vas na verouku. Ali otroci hodijo tja, ker je zabavno, ker morajo ali so res že predani veri?

Oni so že verni, ja. Precej. Prav zdaj, v maju, so ob večerih šmarnice (posebna marijanska pobožnost v mesecu maju, op. a.) in veste, koliko otrok je, ki samoiniciativno hodi k maši. In to zelo radi: sodelujejo, pojejo, berejo in igrajo na inštrumente. 99 odstotkov otrok ni treba siliti k verouku, vsaj taka je moja izkušnja tukaj v Grosupljem.

Iščejo otroci v veri psihološko oporo? Ali bolj (po)moč?

Ne, ne bi rekel, da psihološko oporo, če že, bolj iščejo moč molitve. Večkrat pridejo tudi do mene in mi pred kakšnim testom rečejo, naj molim zanje. Včasih jih vidim, da pridejo pomolit tudi sami, ker je naša cerkev odprta ves čas. Rekel bi celo, da so otroci za vero veliko bolj dojemljivi kot odrasli.

Res, zakaj?

Zato, ker niso pokvarjeni. Nimajo predsodkov, odrasli smo že velikokrat preveč obremenjeni z vsem in z vsemi. Otroci pa so zelo neposredni. Otrok je mnogo bolj svoboden, medtem ko je odrasel človek prevečkrat ujetnik svojih želja in predstav, včasih tudi samega sebe. Nekateri ljudje hočejo biti močni sami v sebi in ne pustijo, da bi nanje vplival nekdo drug.

Ampak življenje odraslim nalaga veliko več preizkušenj, bremen, izzivov in navsezadnje odgovornosti in bilo bi pričakovati, da se človek z leti čedalje bolj obrača po pomoč k veri.

Pa saj se. Z leti številni. Nekateri pa se v tem preprosto ne najdejo, si ne dovolijo ali pa jim ni dano. Ker vera je dar. Ni samo odločitev. Srečal sem recimo gospo, ki je dejala, da bi zelo rada veroval, pa preprosto ne zna in ne zmore.

OSEBNI ARHIV

Se verovanja torej ne da (zgolj) naučiti?

To ni dano vsem. Zato tudi jaz kot župnik ne želim župnije spremeniti v nunski samostan. Duhovna rast je osebna stvar. Kot Bog meni dopušča svobodo, poskušam tudi jaz vsem dopuščati, da se sami odločajo, kaj in kako bodo verjeli.

Bi rekli, da je ljudem, ki verujejo, lažje v življenju?

Ja, in to priznajo tudi tisti, ki k maši ne hodijo. Ki niso verni. Tudi to sem že slišal: »Vam, ki ste verni, je vse lažje, ker se lahko na nekoga obrnete, se nanj naslonite.« Doživel sem celo, da je pripadnik druge vere prišel k meni in rekel, da pri njih nimajo spovedi in da ve, da ga ne morem spovedati, ampak da bi rad opravil kot neke vrste spovedi pri meni. Naredil je »težko« stvar in je potreboval nekoga, da ga je v tem slišal. In za to je iskal duhovnika, saj je izhajal iz tega, da duhovnik marsikaj sliši in ga ne bo obsojal.

Če je bilo dejanje, ki ga je storil, grozno, je vendar vredno obsojanja.

Seveda, zlo je treba obsoditi. Vedno.

Kaj pa potem tak človek lahko pričakuje od duhovnika, da mu bo lažje?

Da bo slišan. Kot da bi to povedal očetu. In seveda v tem primeru nisem rekel, da je ubogi, da se mu je pač to zgodilo. Rekel sem mu: »Tvoje dejanje je bilo neumno in čutiš posledice. Ampak ti kot oseba si pa še vedno dragocen. Zdaj prevzemi vso odgovornost za svoje dejanje in spelji vse, kot je treba.« Moramo pa vedeti, da je Jezus na križu ljubil tudi sovražnike, tudi tiste, ki so ga bičali in križali. Pa to ni potuha - če seveda nekdo svoje dejanje iskreno obžaluje. Če pa spoved nekdo zlorablja in gre k spovedi samo zato, da bi mu bilo odpuščeno, pa je to zloraba. Za dobro izpoved sta bistvena iskrenost in trden sklep. Sklep, da popraviš in da boš boljši.

Vsem to ne uspeva ... Vsi ljudje kljub spovedi ne popravijo svojih napak, napačnih dejanj.

Ja, ljudje marsikaj ponavljamo vse življenje in marsikaj vse življenje tudi delamo narobe. Vsak človek v kakšni stvari vse življenje greši, ker smo v nekaterih stvareh šibki. Poznam ljudi, ki se tako trudijo, da bi se odvadili kaditi, pa kar ne gre ... Pa poskušajo in poskušajo, ampak jim ne uspe.

Torej tudi vera vsem vernim ne more pomagati?

Vedno je upanje, da bo lahko bolje. Veste, kaj zares pomaga? Odnos z Bogom. Vero včasih razumemo kot nekakšno čudežno palčko, ki bo odpravila vse težave, vendar ni tako. Največje veselje je v tem, da se človek sreča z Bogom in z njim vzpostavi živ odnos. To je bistvo vere. Večkrat pride k meni kdo in reče, da je veren, da ni nikomur nikoli storil nič hudega. Toda vera ni zgolj vprašanje moralnega ravnanja. Vera pomeni predvsem odnos z Bogom. Ko imaš ta odnos, nisi nikoli povsem sam. Lahko pa si seveda zelo dobra oseba tudi, če nisi veren. Je pa res, da vera pomaga živeti bolj moralno. To tudi uči.

S.R./MPA

Ali je danes zaradi vse večjega hrupa in kaosa v naših življenjih težje biti dober in srečen človek kot včasih?

V vsem tem se malo izgubljamo, ja. Ne vzamemo si časa ne zase ne za bližnje. Poskušamo si ga vzeti, ampak tudi ko si ga, ga ne znamo lepo normalno preživeti.

To se vidi tudi po tem, koliko ljudi se z dopustov ali kratkih oddihov vrne utrujenih, razdraženih in nervoznih. Za nekaj prostih dni odpotujejo na drug konec sveta, nato pa skušajo v kratek čas stlačiti preveč doživetij. Nismo več zmerni. Če imamo štiri proste dni, si pogosto naložimo toliko načrtov, da na koncu ne doživimo ničesar zares. Včasih je štiri proste dni čisto luštno preživeti doma, greš malo na kolo, malo si z družino, greš mogoče s kakšnim sosedom na pivo, pa je to veliko lepše, kot če greš za štiri dni na primer v Dubaj, saj že samo za pot porabiš veliko časa in energije ...

Kdaj se v življenju vi počutite najbližje Bogu?

V gorah in med romanji.

Se vam je kdaj zgodi konflikt med dolžnostjo in osebnimi željami?

Ne čutim tega ravno kot konflikt, je pa to mogoče takrat, ko sem slabe volje, pa moram med ljudi. Tukaj imam včasih konflikt s samim seboj. Ali pa, ko se mi nič ne da, pa me čaka obveznost, ki je ne morem preložiti. Ali pa ko želim iti domov, pa imam ravno neko zadevo v župniji.

Kaj pa takšne vrste konflikt, ki ga poznamo iz legendarnega filma Pesem ptic trnovk … ?

Ne, tega pa ne, ker sem tako močno vpet v vero, da ne.

Otroci vas imajo zelo radi, prej ste dejali, tudi vi njih. Ste pomislili kdaj na to, kako bi bilo biti oče svojemu otroku?

Mogoče včasih, ko vidim svoje nečake, in si rečem, kako je to lepo. In takrat ko družine svojih bratov spremljam bolj od blizu ... Ampak nisem zaradi tega žalosten ali zagrenjen. Drugače pa, ja, na trenutke se tudi meni prebudi očetovski čut.

Jure Klobčar

Kakšen stric ste?

(prijeten, malo ganljiv nasmeh) Upam, da dober. Nečake poskušam tudi malo razvajati, tako da jim kaj privoščim. Kupim jim recimo kolo. Malo mi je pa nerodno, da bi v trgovino hodil po plenice. (glasen smeh) Si predstavljate župnika, ki kupuje plenice? (smeh).

Kaj je najbolj neduhovniška stvar, ki jo zelo radi počnete?

Hm ... Dobro, kar nekaj duhovnikov je motoristov, kot sem sam, pa tudi kolesarjev, ne vem pa, ali je ravno veliko duhovnikov dvakrat preplezalo Triglavsko severno steno. Jaz sem jo prvič leta 2020 in drugič 2022. No, pa tudi na družbenih omrežjih ni prav veliko duhovnikov. (smeh)

OSEBNI ARHIV

Vas kdaj zaskrbi, da bi vas ljudje začeli dojemati bolj kot medijsko osebnost kot duhovnika?

Ne, tega me ni strah, ker znam tudi zelo hitro postaviti mejo. Recimo, pred kratkim si je neka družba zaželela, da bi prišel »za foro« poročit en par. Pa sem rekel, da za foro pa jaz tega ne delam. Šlo je za par, ki se ni niti mogel niti želel poročiti, ampak jaz naj bi prišel v vlogi župnika kar tako malo za hec. To pa res ne. Da bi kar hodil naokoli in se nekaj afnal ... Kar počnem, je vedno nekaj duhovniškega.


Če bi Jezus danes prišel v Slovenijo, utelešen kot človek – kaj bi povedal nam, Slovencem? Kaj je tisto, kar bi morali slišati od njega?

Mislim, da bi rekel, korajža velja, pa ne bojte se Kristusa. Kar pogumno in stopajte naprej z veseljem drug do drugega. Pa da se ne bi tako bali, ne Kristusa ne drug drugega. Sicer pa naj dodam, da smo Slovenci čudovit narod in sploh nismo tako sprti. V resnici smo zelo dobri drug do drugega. Samo poglejte, koliko je prostovoljnih gasilskih društev, že to je dokaz za to dobroto. Pa tudi, ko gre človek med ljudi, je zelo »fletno«. Je pa res, da se povsod najde kakšna izjema, ampak tako je v življenju.

Smo pred poletjem in dopusti. Ali si duhovnik vzame kaj dopusta in oddih? Si ga boste vi vzeli, kam odšli?

Za tri dni grem še z dvema duhovnikoma v Bosno, da bi šel prav kam na dopust, to pa ne. Malo bom šel pogledat brate, ki grejo na morje z družinami, in takrat se vedno zapeljem do njih. Pa tradicionalno imamo enkrat na leto za en dan srečanje na Krku, to je pa to.

S kom pa se srečujete vsako leto na Krku? So to duhovniki, vaši prijatelji še iz otroštva …?

Ne, to so kolegi, s katerimi se dobimo in spečemo kakšno dobro ribo. Nisem vedno samo v družbi duhovnikov. (smeh)

V svoji zadnji knjigi 365 dni z Božjo besedo se dotikate vsakodnevnih vprašanj, ki jih imamo skoraj vsi – odnosov, strahu, osamljenosti, smisla. Česa nas je po vašem mnenju v današnjem času najbolj strah?

Strah nas je te svetovne situacije ... Vojn, nemirov, da ni vse več tako stabilno ...

Česa pa si najbolj želimo?

Osebno si vsak človek želi to, kar si je želel človek že v vsej zgodovini: da bi bil ljubljen.

Zaupajte nam še, kako lahko lepše in bolj pozitivno človek preživi dan, tudi tistega, ki ni najlažji?

S hvaležnostjo. Ker hvaležnost nikdar ne razočara. In če bi mi nekdo rekel, da ni hvaležen za nič, bi mu rekel: »Pa bodi hvaležen tudi za nič.« Ampak vedno je nekaj, za kar je človek lahko hvaležen, če ne drugega za starše ali pa za dež, ki pada, ali sonce, ki sije, pa da si lahko sploh še živ. Veliko stvari se te bo dotaknilo, če se boš dotaknil hvaležnosti.

Kako se ta hvaležnost občuti?

To je kot nekakšno poleno, ki v tebi vžge ogenj in ti da zato ogromno energije.

Jure Klobčar

O KNJIGAH MARTINA GOLOBA

Na spletni prižnici

Gre za enega največjih uspehov v zgodovini slovenskega knjižnega trga. Mladi župnik Martin Golob, ki z brezskrbno sproščenostjo in hudomušnostjo nagovarja sledilce prek spleta, v knjigi skupaj z novinarjem Lojzetom Grčmanom pripoveduje o stikih z ljudmi v času epidemije, o tem, kaj pomeni biti prisoten v digitalnem svetu, in o bistvenih vsebinah krščanske vere. Je to, kar se dogaja na TikToku in YouTubu res lahko prižnica? Martin Golob dokazuje, da je odgovor presenetljivo preprost – in topel.

Na spletni prižnici 2

V novi knjigi najdete uredniški izbor 100 Martinovih vlogov – videodnevnikov, ki jih redno objavlja na portalu Aleteia – z besedami, kakršne redko slišimo od duhovnika: preprosto, neposredno in brez olepševanja. Knjiga je neke vrste najboljši izbor iz pet let digitalnega oznanjevanja, ki je prepričal na desettisoče Slovencev vseh generacij.

365 dni z Božjo besedo
Martin Golob za vsak dan v letu izbira utrinke iz Jezusovega življenja in jih spremlja s kratko mislijo, duhovno spodbudo in premislekom o tem, kako dragoceni smo v Božjih očeh. Knjiga ni suhoparno teološko branje, temveč intimno vabilo, da vsak dan posvetiš le minuto sebi in temu, kar te v resnici vzdržuje.