Darko Đurić: Takrat ga je precej zabolelo
Darko Đurić je izjemen človek. Čeprav se je rodil brez nog in leve roke, je lahko marsikomu velik navdih zgled, saj je dosegel več kot večina njegovih vrstnikov.
Kako se spominjate svojega otroštva?
Bilo je lepo. Del otroštva sem preživel pri rejniški družini Debeljakovih na Podbrezjah. Tako sem dobil še dva brata in dve sestri. Odraščal sem na kmetiji, večino časa smo preživeli zunaj, med igro, športom, na izletih. Starša sta se, kljub temu da sta imela ogromno dela na kmetiji, zelo trudila, da bi nam omogočila lepo otroštvo. Najbolj pa se spominjam nedelj. Ko smo vrnili z maše, smo sedeli v dnevni sobi, kjer je kraljevala velika krušna peč. Otroci smo se posedli po kavču, klopci ob peči, mami ali ati pa sta nam brala knjige.
Še danes so mi ljube zgodbe Petih prijateljev, Julesa Verna (pisatelj) in Vinetouja. Otroci smo bili kot otroci. Včasih smo kakšno ušpičili, večinoma pa smo bili prijatelji. Tudi v vasi so me zelo lepo sprejeli. Otroci so me vedno povabili k igri, niso me odrivali, vedno sem bil lepo sprejet in sem se dobro počutil.
Vam je ob kakšnih spominih tudi hudo?
Večina spominov je lepih. Najlepše mi je bilo, ko sem šel vsako leto na morje v kolonijo v Pineto. Na to sem komaj čakal vsako poletje. Manj prijetno mi je bilo, ko me je pri 12 letih zavrnila punca.
Rekla mi je, da sem sicer zelo lušten, ampak ne bi hodila z menoj, ker kaj bodo pa drugi rekli glede na to, da nimam nog in roke.
Takrat me je to seveda precej zabolelo. Pa takrat, ko je domov klicala neka gospa. Oglasil sem se, ona pa je rekla: Ali imate še vedno tistega invalida na kruhu? To me danes ne bi prizadelo, pri osmih letih pa me je precej zabolelo. Večino slabih spominov sem pa itak pozabil oziroma se ne obremenjujem z njimi, saj imam zelo lepo življenje.
Starši so vas torej dali v rejništvo. Kako ste čustveno opravili s tem?
Rejniška družina me je res lepo sprejela, mi dala dom, toplino, ljubezen, vse tisto, kar ti da družina, in nimam težav s tem, da sem bil v rejništvu. Čustveno sem svoje življenje sprejel takšno, kot je, in sem dobro. S tem nimam težav in ne čutim nobene jeze. Tudi svoji biološki mami sem povedal, da do nje ne gojim zamere in sem dejansko hvaležen, da se je življenje razvilo, kot se je. Tako so tudi biološki starši mirni, da niso sprejeli slabe odločitve. Na rejništvo gledam kot na novo priložnost, ne pa kot da so se mi odpovedali.
Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 11/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se