POP TV

Znan novinarski obraz, Sara Volčič, vstopi v naše domove, ko se vklopijo televizijski zasloni in na spored Kanala A pridejo kriminalne zgodbe. Temperamentna Primorka, ki se s pokrivanjem zločinov ukvarja že več kot 30 let, je na kup zbrala nekaj največjih kriminalnih dejanj pri nas in v knjigi Leglo zla popisala, kako je, ko se srečamo iz oči v oči z najhujšimi zločinci na Slovenskem. Njeno novinarsko delo je namreč poleg poročanja o brutalnih umorih, okrutnih dejanjih in bizarnih zgodbah vključevalo tudi obiske zapornikov, prizorišč zločinov in sojenj.

Kaj ste med pisanjem knjige Leglo zla ugotovili o sebi? Imate sposobnost postati zločinka?

Lahko bi bila. Kot oseba sem zelo temperamentna in hitro odreagiram, zato lahko impulzivna ravnanja razumem. V konfliktu nisem nikoli vzela v roke noža, ga tudi ne bi, sem pa že kdaj razbila kakšno skodelico ali kaj vrednejšega. Poznam instinkt hitre nekontrolirane reakcije. Marsikdo bi lahko postal zločinec, ne delajmo si utvar. Moja vrednota je družina, in če bi bila moja družina ogrožena, bi rezala glave, če ponazorim po vikinško, ne bi pustila, da se kdo dotakne mojih otrok ali koga, ki ga imam rada. Česa slabega ne bi bila pripravljena storiti zaradi denarja, ker mi to ni vrednota, bi se pa zagotovo v trenutku ogroženosti branila. Težava je, ker je danes ljudem vrednota nekaj, kar v resnici ni dragocenost, postavljajo se za napačne stvari.

Obstaja prevladujoč faktor, ki lahko povzroči, da oseba postane kriminalec, zločinec ali morilec?

O tem razmišljam že vse življenje. Zgodaj sem postala mati samohranilka in pogovarjala sem se z veliko samohranilkami, katerih otroci so šli po slabi poti. Razdrti zakoni porodijo veliko najstnikov s težavami. Zavedala sem se, kaj lahko čustveno breme otrokom povzroči, in spraševala sem se, kako to preprečiti, kako to prepoznati.

Med obiski zaporov in vzgojnih ustanov sem ugotovila, da se ljudje, ki zagrešijo zločin, nimajo dovolj radi. Vsi pridobimo rane skozi odraščanje, ni namreč popolnega starševstva ali družinskih razmer. Lahko pa ostane z nami občutek ljubezni. Nagajivih otrok je ogromno, najstniki špricajo pouk, popivajo, včasih uživajo tudi droge. Tisto, kar jih zares popelje na slabo pot, je nekaj več od tega, več od najstniške zvedavosti. Manjka jim ljubezni, niso dobili, kar so kot otroci potrebovali.

POP TV

Nihče med nami ni brez greha …

Vsi kdaj naredimo kaj narobe, nihče ne more reči, da dela vse prav.

To, da greš na stranpoti in izkrivljaš sistem, pa pomeni, da se je v neki fazi okvaril tvoj vrednostni sistem ali pa ga sploh nikoli nisi imel. V današnji družbi srečujemo ljudi, ki tega vrednostnega sistema nimajo, pa hodijo naokoli v dragih avtomobilih in kravatah.

Niso vsi v zaporu. To je problem družbe – eno je, da narediš nekaj narobe in te ujamejo, drugo je pa gospodarski kriminal, ki je v razcvetu. Umor prizadene posameznika, zaznamuje družine, medtem ko gospodarski kriminal dela največjo škodo, ampak ga najlažje sprejmemo. Kar se nam dogaja na področju kriminala, je samo odsev družbe, skrajna stran Gaussove krivulje.

Je torej tudi sistem tisti, ki lahko vzgaja v zločin? Vrednote kapitalizma spodbujajo »leglo zla«?

Zagotovo. Mene v osnovi noben sistem ne moti. Odraščala sem v skromni družini v bivši Jugoslaviji, me pa ne moti ameriški sistem, ki je prišel k nam. Ker kaj je kapitalizem? Sistem, ki ti ponuja, da z delom in kreativnostjo prideš do dobrih priložnosti. To, kar mi živimo, pa ni več zdravi kapitalizem – tisti, ki delajo ogromno, dobijo malo, in tisti, ki delajo malo, lahko dobijo veliko. Stranpoti omogočajo tistim, ki s svojim položajem niso zadovoljni, da dobijo več. Težava je vrednostni sistem, ki se je spremenil. Kriminal je vedno bil in vedno bo, je pa danes lažje ljudi zvabiti v past, ker si želijo nekaj na hitro dobiti.

Bi rekli, da se človek kot zločinec že rodi ali šele postane?

Ko se otroci rodijo … v tistem malem nežnem bitjecu si težko predstavljaš, da se skriva morilec. Lahko, da bo osebnostno drugačen. Lahko, da bo imel kakšno značilnost, ki bo izstopala, morda bo osebnostno moten, vendar ga to ne enači s kriminalcem. Danes ima ogromno ljudi duševne stiske, na to vplivata tudi tempo in način življenja, vrednote se sesuvajo … ljudem z duševnimi motnjami bi naredila veliko krivico, če bi rekla, da je to pogoj, da postanejo kriminalci. Ne. Če se rodiš drugačen, boš morda drugače razumel svet in se drugače odzival, bolj boš zahteven za starše in za družbo.

Rodiš pa se ne morilec. O tem me nihče ne bo prepričal.

Za Silva Pluta so že v osnovni šoli vedeli, da ima težave, pa posredovanj ni bilo. Nihče ga ni poskušal razumeti, kaj doživlja, nihče ga ni poskušal ustaviti. Imel je disocialno osebnostno motnjo, ampak nihče se ni ukvarjal z njim tako, da bi lahko predvideli njegovo nevarnost. Otroci s težavami so še vedno del skupnosti in vprašanje je, kam bodo usmerili svojo agresijo, ko se jim bo »odpeljalo«. Bodo takrat v Ljubljani, Murski Soboti ali na Obali?

OSEBNI ARHIV

Statistično gledano se največ zločinov zgodi za zaprtimi vrati in med bližnjimi. Pravzaprav je večja verjetnost, da se nam nekaj zgodi doma, kot da nas na ulici napade psihopat, mar ne?

To povsem drži. Ko hodim po sodiščih in zaslišujejo priče, vidim, da je bil marsikdo seznanjen s tem, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati doma. Če imamo nasilnega partnerja, se najverjetneje ne bo zgodilo, da bo nasilje prvič pokazal takrat, ko nas bo zabodel. Stvari se gradijo. Razumeti moramo, da ima tudi tisti, ki nasilje izvaja, v sebi neko stisko in ne zna obvladovati svojih impulzov, ne zna kanalizirati svoje jeze. S storilci se večinoma ukvarjamo šele takrat, ko se nekaj zgodi, in to na tako, da kaznujemo (kar je sicer upravičeno).

Težava je individualizacija družbe, ki povzroči, da se ljudje, zunanji opazovalci, ne želijo vmešavati in si mislijo: če pokličem policijo, bom imel jaz težave … Egocentrični pogledi na življenje. Ne pomislijo pa, kaj če ima ta par, kjer se izvaja nasilje, otroka? In kaj če se moja hči zaljubi v njihovega sina? Sin gleda, kako oče tepe mamo, torej lahko v prihodnosti on začne pretepati svojo ženo (mojega otroka).

Reagirati moramo takoj, ko opazimo, da se nekaj dogaja?

Nasilje, ki se dogaja doma, ni skrito. Če se v sobi v bloku zaderem, bodo to moje sosede slišale. Vsak se lahko kdaj zadere, kadar pa slišimo, da se nasilje ponavlja, stopnjuje, moramo reagirati in noben izgovor ni, da smo klicali policijo in je policija rekla, da ne moremo ničesar storiti. Poznam zgodbe, kjer je bila policija obveščena, da se utegne nekaj slabega zgoditi, in jim je to uspelo preprečiti, so pa tudi zgodbe, ko niso uspešno reagirali. Prav pred nekaj dnevi mi je nekdo pohvalil Center za socialno delo, kako odlično so se vključili in rešili neko težavo. Ne moremo reči, da vsi slabo delajo, potreben pa je tudi naš angažma. Če ne dobiš primerne pomoči na enem področju, iščeš naprej. Naš socialni čut se krha, ne da se nam pomagati in mislimo si, da imamo itak že dovolj svojih težav.

Omenjate tudi posilstvo. Koliko primerov poročanja imate o spolnih napadih? Glede na to, da se številne ženske ne odločijo niti za prijavo posilstva, kaj šele, da bi o tem javno spregovorile, pa vendar se to dogaja bolj pogosto kot umor …

Poročanja o tem je zelo malo. Ko se ti zgodi nekaj tako neprijetnega, zlasti na intimnem področju, potrebuje človek veliko časa, da to sprocesira. Za mlado osebo je toliko težje, ker osebnostno še ni tako močna, da bi bila sposobna spregovoriti. Ljudje ne razumejo, zakaj je 20 let molčala. Ker se je 20 let sestavljala, in šele ko se dovolj okrepiš, lahko spregovoriš. Gospa v Tivoliju, o kateri pišem in je javno spregovorila o posilstvu, je bila stara 65 let, torej je šlo za zrelo osebo. Dvomim, da bi bila pripravljena govoriti, če bi bila stara 25 let. Starejši si, bolj si želiš družbi nekaj dati. Nisi več osredotočen na otroke in kariero, ampak se lahko dvigneš in pogledaš okoli sebe.

Mislim, da je posilstev veliko, se pa veliko oblik spolnega nasilja normalizira. Rekla bi celo, da je danes tega še več, pa se o tem ne govori, ampak se vzame na način, češ »saj ni nič takega« … 

Po drugi strani pa žrtev spremlja sram in težko je sprejeti, ko se ti zgodi kaj slabega. Presenečena sem bila tudi, kako preprosto je danes priti do droge za posilstva.

Za novinarsko delo na kroniki so vas nekako določili. Bi si ga izbrali tudi sami?

Zdaj, ko vidim, kaj vse to delo prinaša, je odgovor pritrdilen. Vmes sem kot novinarka poročala tudi o zgodbah z drugih področij in rečem lahko, da bi najtežje pokrivala politiko, ker so tam stvari najbolj meglene, nejasne, zvite in prikrite. Ko obiščem zapor, vem, kam grem: to je ustanova, kjer so zaprti ljudje, ki so naredili nekaj narobe, nekaj družbeno nesprejemljivega, družba jih kaznuje in ti ljudje se v skladu s tem tudi vedejo. Pri politiki moraš reproducirati nekaj, za kar veš, da je lahko nakladanje ali neresnica in si včasih ne zasluži prostora na televiziji, ker ji s tem dajemo težo in vplivamo na javno mnenje. Pri kriminalu so stvari malo bolj čiste in jasne, lažje je postaviti mejo: kaj je narobe, česa nočemo in kakšne so posledice.

OSEBNI ARHIV

Poročati o črni kroniki se vseeno zdi precej naporno delo, niso ravno svetlo obarvane tematike.

Ni preprosto delo, je pa zelo zanimivo in velik izziv. Kot novinarka si želim delati stvari, za katere verjamem, da lahko vplivajo na izboljšanje razmer v družbi. Če ne bi imela občutka, da lahko s svojim delom pripomorem k vsaj minimalnim spremembam, ne bi imela motivacije. Kot novinarka, mama, partnerka, hčerka si želim, da bi živeli v varni družbi, kjer se slabe stvari ne dogajajo, zato imam občutek, da je moje delo pomembno in potrebno. Ne poročam o kriminalu samo zaradi senzacionalizma, ampak poskušam ugotoviti, zakaj se je zločin zgodil in kako lahko na to, da bi jih bilo čim manj, vplivamo. Kriminal je zgodba vseh nas.

Kateri zločin, o katerem ste poročali, se vam najprej prikliče v spomin?

Silvo Plut mi seveda ostaja v spominu, saj menim, da ta primer nastavlja ogledalo družbi: kako je moril pred našimi očmi, sistem pa se je, kljub vsem varnostnim zaklopkam, izkazal za neučinkovitega. Ni bil dovolj močen, da bi lahko zločinska dejanja preprečil, čeprav je vse kričalo po tem, da je človek nevaren in da lahko dejanje ponovi.

Če je človek potencialno nevaren, ga ne moreš pustiti, da se prosto sprehaja … sem velika zagovornica svobode, ampak raje se odrečem kančku svobode za varnost. Ne zagovarjam vojaške ure, če pa varnost pomeni omejitev kakšne manjše svobode, bi jo želela imeti. Najbolj pa se me dotaknejo srečanja s svojci. Žrtve so zaznamovane do smrti in videti to tragedijo res pretrese.

V filmih se zločincem že na obrazu vidi, da so nevarni. Ste kdaj, ko ste hodili na sodišča ali v zapore, prepoznali kakšno določeno energijo ali zapis na obrazu, ki jih zaznamuje?

Energijo zagotovo začutim. Sem zelo intuitivna in tudi sicer začutim mračno energijo nekaterih ljudi in se raje umaknem. Vendar pa ne piše vsem na čelu, da so zločinci. Nekateri ljudje na videz delujejo bolj nevarni, ampak videz lahko vara, lahko se za grobim izrazom nekoga na ulici skriva čista srnica. Se nam pa z leti izkušnje zarišejo na obrazu.

Morilci, ki so nekoga ubili, ki so nekomu vzeli življenje, so s tem povezani, življenje so vzeli tudi sebi.

Znotraj človeka, ki ubije, nekaj ugasne, njihov pogled je drugačen. Je pa res, da če so kaznjenci prestali rehabilitacijo, njihovih zločinov na obrazih ob izpustu iz zapora ne prepoznamo več.