Miran Juršič MPA

Kakšna je temeljna razlika med pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja in evtanazijo?

Glavna razlika med evtanazijo in pomočjo pri prostovoljnem končanju življenja je v tem, kdo izvede dejanje usmrtitve. Kdo torej na koncu po celovitem postopku preverjanja zavestno izražene želje pacienta sproži infuzijo: zdravstveni delavec ali pacient sam.

Torej pri evtanaziji zdravstveni delavec in pri Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pacient sam. Osebno bi želela, da v zakon evtanazija sploh ni vključena in bodo, kot mi je znano, o tem tekle razprave v pripravi novega osnutka zakona. Evtanazija ima glede na zgodovinska dejstva tako negativen prizvok, da straši ljudi, zato so a priori proti kakršnemukoli zakonskemu predlogu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Miran Juršič MPA

Strah pred smrtjo je pogost. Bi lahko ta zakon zmanjšal tabuizacijo smrti in prizadevanje za podaljševanje življenja ne glede na ceno?

O smrti se premalo pogovarjamo, premalo o njej razmišljamo. Mislim, da razmišljanje o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja zagotovo pripomore k detabuizaciji smrti.

Veliko ljudi, ki imajo boleče izkušnje z umiranjem bližnjih, v sprejetju zakona vidi neko zagotovilo, da jim bo prihranjena težka smrt in se bodo lahko odločili za bolj prijazno smrt.

Že samo sprejem zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja jim zmanjša strah pred smrtjo, čeprav bodo verjetno redki to pravico uporabili.

Podaljševanje življenja z agresivnimi posegi oziroma zdravljenji vidim kot nesmiselno. Zato presojam ureditev, ki jo že imamo v Zakonu o pacientovih pravicah, kot primerno in bi bilo prav, da bi jo bolj poznali in se odločali o možnosti, ki jo ponuja.

Miran Juršič MPA

Kako vi gledate na smrt?

Vsaka smrt, posebej bližnjega, me zelo prizadene. Še zlasti če je nepričakovana. In takrat se sprašujem, zakaj. Vem, da se vsako življenje konča s smrtjo in da je smrt neizogibna. Vendar si želim, da bi prišla takrat, ko je pričakovana.

Ko dosežeš neko pričakovano starost, urediš tisto, kar misliš, da je treba urediti, preden se za vedno posloviš. Kaj se dogaja po smrti, je vprašanje, na katero ni popolnega odgovora. Verujočim je lažje, ker verjamejo v življenje po smrti.

Priznati moram, da sama o smrti še ne razmišljam, čeprav me je na počitnicah sredi Jadrana vnuk spraševal, kaj se bo zgodilo z mano, ko bom umrla. Bilo mi je slabo. Ustrašil se je zame in nisem mu znala zadovoljivo odgovoriti. Da za vedno zaspiš, zanj ni bilo dovolj. Torej se bom morala poglobiti v iskanje boljšega odgovora. Zase in za vnuka. Zagotovo pa velja, kar je napisal Immanuel Kant: Kdor živi v srcu svojih dragih, ni mrtev, še naprej ostaja navzoč v njihovem življenju.

Iz pogovora v reviji Obrazi 09/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.

OSEBNI ARHIV