Miran Juršič MPA

Čeprav je danes Janja Božič Marolt vodilna strokovnjakinja na področju tržnih raziskav, medijev in marketinga pri nas in širše, se pravzaprav ni dosti spremenila, saj je že ob omembi, da poteka intervju za projekt Obrazi uspeha, reagirala presenečeno. Do sebe je še vedno prestroga in zato nikoli ni in ne bo spala na lovorikah. Je oseba, ki si vsekakor zasluži veliko priznanje, saj je dejansko pionirka v slovenskem raziskovanju medijev z bogato strokovno držo in poglobljenim vplivom na oglaševalsko, medijsko in akademsko sceno. Zato nikakor ne preseneča, da je že leta 2001 postala prva ženska in najmlajša prejemnica priznanja oglaševalska osebnost leta.

Kaj ste si predstavljali kot uspeh v otroštvu? Gotovo takrat še niste pomislili, da boste nekoč prva dama raziskav javnega mnenja!

Čudim se ljudem, ki so že kot otroci vedeli, kaj bodo, kaj bi radi bili, ko bodo veliki, občudujem jih in jim morda celo malce zavidam. Sama nisem imela nobenih ambicij, sem pa bila ves čas aktivna. Hitro sem dobila čitanko in sem s petimi že brala in tudi računala. Bila sem neke vrste samorastnik. Ves čas sem nekaj brskala, iskala, brala … V šoli sem bila v vseh krožkih, kar jih je bilo. Zanimalo me je torej vse, a nič konkretnega, nič ni prevladalo.

Ste imeli v šoli radi matematiko in statistiko?

Na prvi šolski dan sem edina prišla sama, vsi drugi otroci pa v spremstvu staršev. Na začudenje vseh pa sem na izust glasno povedala seštevek dinarjev za malico. Tako se je nadaljevala moja matematika, statistika pa šele na fakulteti. A pravzaprav sem imela rada vse. Obiskovala sem celo gimnastiko in balet, povsod sem bila v prvih vrstah, ker pa sem bila nadpovprečno visoka, so me usmerili v košarko. In niti ene tekme nisem presedela – vedno sem bila v prvi postavi.

Bila sem tudi pri tabornikih, pa predsednica pionirčkov, pa razredne skupnosti, športnega društva, bila sem nosilka štafete, brala sem berilo na slavnostni prvi polnočnici ob odprtju cerkve … Skratka, vse mi je šlo od rok; univerzalna, pa v vsem dobra v resnici, ja. Tudi v gimnaziji je bilo tako. Na koncu sem bila odlična, tako da sem bila oproščena mature.

Blestela sem povsod, nisem pa vedela, kaj bi res rada …

Nekoč mi je stara mama rekla, da bom poštar, ker ves čas okoli po vasi hodim in rada štejem denar. (smeh) Takrat so namreč pismonoše nosili pokojnine.

Kako ste se potem sploh odločili za študij?

Resno sem razmišljala o DIF, da bi torej postala učiteljica telovadbe. Potem pa mi je profesorica slovenščine rekla: »Janja, telovaditi zna vsak, tako lepo pisati kot vi pa ne.« Potem razmišljala, da bi bila turistična vodička, a mi je profesor francoščine rekel, da je to za falirane študente, ne pa zame … Nazadnje sem se odločila za novinarstvo, ker sem, omejeno sicer, v tem videla kombinacijo pisanja in potovanj.

Glede na vaš učni uspeh bi bili lahko bolj ambiciozni …

O medicini ali pravu nisem razmišljala, čeprav se je stric šalil, da bi potreboval zdravnico, ki bi skrbela zanj … Tudi odvetniki so bili takrat cenjeni, ampak za naše kraje je bilo že biti učiteljica velik korak navzgor. Veste, živela sem v okolju, kjer me nihče ni spodbujal ali silil k čemu. Vse, kar sem počela, je bilo iz lastnega interesa. Poznam deklico, ki je dobila neko nagrado, ob tem pa je rekla, da bo nekega dne predsednica. Pa sinov prijatelj, ki je bil res dober v nogometu, je vztrajno ponavljal, da bo igral na svetovnem prvenstvu. To se sicer ni zgodilo, ampak mi je všeč ta volja.

No, jaz sem bila čisto nasprotje – nobenih takšnih ambicij nisem imela! Pravzaprav v naši vasi sploh nisem imela stika z ambicijami.

Živeli smo v kmečkem, ruralnem okolju, kjer ljudje niso bili izobraženi, še v gledališče nismo hodili. Niti televizije nismo imeli, interneta pa tako in tako še ni bilo.

Dostopne so bile samo knjige, tako da sem brala. Seveda pa nisem brala kakšnega Kanta ali Nietzscheja oziroma zahtevnih esejev.

Vaše otroštvo res ni bilo preprosto. Pa ne samo zaradi ruralnega okolja, ampak tudi zato, ker vas je mama pustila pri babici, tako da so vas zmerjali s pankrtom … Kako gledate na te težke preizkušnje?

Če ne bi preživela takega otroštva, kot sem ga, danes morda ne bi bila med najbolj srečnimi na svetu ...

Celoten intervju preberite v julijski številki revije Obrazi. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.