Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kaj je samopodoba? V nekaj besedah.

Samopodoba je, kot beseda pove, podoba, ki jo zgradimo o sebi. Je skupek predstav, prepričanj in občutkov, ki jih razvijemo o strukturi, ki jo imenujemo »jaz«: kakšen človek sem, kako sposoben sem, kako privlačen, pameten, vreden, ljubljen, uspešen itd.

In kako se oblikuje?

Je konglomerat zelo različnih dejavnikov: vzgoje, osebnih izkušenj, genetike, vpliva okolja oziroma družbe, šole, vrstnikov, medijev … V psihoanalizi bi npr. rekli, da je samopodoba simptom ali način, kako se psihično organiziramo, da lahko živimo s sabo, oziroma kdo moram postati, da lahko preživim. Z njo nekako nezavedno ščitimo ranljive dele sebe oziroma predstavo, kdo smo. Samopodoba tudi nikoli ni dokončno določena. Človek se vse življenje uči, izkuša, spoprijema z novimi izzivi in to ga vedno znova preoblikuje in vpliva na to, kdo je, kako se vidi in (ob)čuti.

Glede na to, da je človek socialno bitje, njegovo samodojemanje tudi nikoli ni povsem ločeno od tega, kako ga vidijo drugi, zato bi lahko rekli, da je samopodoba nekakšno križišče med tem, kar doživlja kot »jaz«, in tem, kako ga vidijo drugi. Prav zato so odnosi, sploh v zgodnjem otroštvu, tisti, ki zelo močno določajo temelje posameznikovi samopodobi.

Kaj to pomeni?

Zelo zgodaj se učimo o sebi skozi odzive drugih. Gre za najzgodnejše odnose s starši, skrbniki. Otrok skozi njih ne dobi samo informacije o svetu, ampak tudi informacijo o sebi: sem viden, slišan, pomemben, zaželen, varen, ali pa moram svojo vrednost šele dokazati.

Ima samopodoba kaj skupnega s samozavestjo?

Samozavest je posledica samopodobe in je povezana z zaupanjem vase in v svoje sposobnosti, medtem ko samopodoba vključuje širšo predstavo o tem, kdo sem. Lahko sem npr. na nekem področju zelo samozavestna, hkrati pa imam krhko samopodobo. Lahko sem recimo zelo uspešna pri delu, pa kljub temu globoko v sebi verjamem, da nisem dovolj lepa, dovolj ljubljena ali dovolj vredna.

Večkrat slišimo tudi, da je dobro imeti zdravo samopodobo. Kaj to v resnici pomeni?

Ljudje pogosto zmotno mislijo, da so ljudje z »zdravo« samopodobo popolnoma zadovoljni s sabo. Zdrava samopodoba je prej sposobnost, da lahko prenesemo dejstvo, da nismo popolni. Gre za neobsojajočo zmožnost priznati si, da nekaj znam, nečesa ne znam, nekaj na meni mi je všeč, nekaj me moti …

Če sem naredila napako, to še ne pomeni, da sem zaradi tega neumna, ničvredna ali slaba oseba.

Vsak človek ima neke vrste predstavo o tem, kakšen bi si želel biti, problem nastane, ko postane ta ideal tako zahteven, da se realni jaz ob njem počuti ničvrednega. Odraz zdrave samopodobe je zato sposobnost prenesti to vrzel med realnim in idealnim jazom.

Robert Baron

Kako v času »terorja« večne mladosti in lepote ohranjati zdrav odnos do sebe?

Res je težko v svetu, kjer smo na vsakem koraku bombardirani s »terorjem« večne mladosti. Lepotni ideal je danes postavljen tako visoko nad realne danosti telesa, da je ob zdravi in neinvazivni negi tako rekoč nedosegljiv. Prav tak ideal nas sili v nenehno tekmo popravljanja, preoblikovanja in predrugačenja telesa. Telo danes ni več podaljšek človekove osebnosti, njegovega jaza, temveč je postalo od sebstva ločeno, popolnoma objektivizirano in razumljeno kot nekaj »zunanjega«, kar lahko po mili volji spreminjamo in preoblikujemo v skladu z vsakič novimi lepotnimi ideali, standardi in trendi. Telo je postalo »plastelin«, ki nima fiksne ali dokončne oblike, vselej ga lahko spremenimo in mu damo drugačno formo.

Kako ta »subtilni teror«, kot pravite, konkretno deluje na nas? Kaj povzroča v nas?

Psihologija »subtilnega terorja« deluje približno takole: s tem, ko smo na vsakem koraku obdani s popolnimi podobami, postane tak ideal nekaj vsakdanjega, postane naš normativ lepote. Tak ideal ponotranjimo in se z njim primerjamo. Takšno primerjanje v nas vzbuja nezadovoljstvo z lastno podobo in predstavo o sebi.

Nezadovoljstvo nas sili in nagovarja k popravljanju sebe, svojega telesa, svojega načina življenja, k pridobivanju materialnih stavi, ki so vsiljene kot vrednota oz. socialni status itd. Če bi se tukaj ustavili, bi bilo odlično, vendar se ta zanka nikoli ne konča.

Popravimo eno stvar in takoj opazimo drugo, izboljšamo telo, pa se pojavi nov standard. Takoj ko nekaj popravimo, je že na voljo nov ideal, ki nas drži v ponavljajoči se zanki. In biti nezadovoljen je ključ sodobnega potrošništva, kajti le nezadovoljni posamezniki so tisti, ki nenehno nekaj potrebujejo. Čutijo nenehno potrebo po »popravljanju« ali »dopolnjevanju«, da bi s tem odpravili svoje nezadovoljstvo. Gre za nikoli končan proces.

Kako se zaščititi pred tovrstnimi »ukazi«?

Poudariti želim predvsem, da ni problem v tem, da si človek želi biti lep, zdrav ali urejen. Problem nastane, ko se izboljševanje sebe spremeni v dokazovanje lastne vrednosti. Sprašujete me, kako se »zaščititi« pred tovrstnim lepotnim terorjem. Morda je ena od oblik zaščite prav to, da začnemo prepoznavati, od kod prihaja naš ideal. Ko se pogledam v ogledalo in si rečem, takšna bi rada bila, se je vredno vprašati: »Od kod je prišla ta želja ali ukaz? Je to zares moje? Kdo me je naučil, da je prav to lepo, uspešno ali zaželeno?«

Tudi sama se danes, kadar opazim, da se s kom primerjam, poskušam ustaviti prav pri tem vprašanju: ali si to res želim jaz ali pa sem se naučila, da bi si morala tega želeti?

Kakšne so posledice, če jim »podležemo«?

Zelo različne – od stalnega nezadovoljstva s sabo, do motenj hranjenja, kompulzivnega preverjanja telesa, pretirane vadbe, estetskih posegov, tesnobe, sramu in vedno spremljajočega občutka, da takšni, kot smo, nikoli nismo dovolj. V svoji svetovalnici srečujem ogromno žensk, ki zapadejo v stisko po 40. letu, ko se začnejo intenzivneje kazati znaki staranja in je bistveno težje ohranjati in voditi telo v skladu z zahtevami terorja večne mladosti.

To so resne duševne stiske, za katere je imuna malokatera ženska. Moramo si priznati, da je negativna telesna samopodoba danes v tem pogledu postala družbeni normativ. Težko bi rekli, da obstaja človek, ki je popolnoma zadovoljen s svojim telesnim videzom. Vsak ima kaj, kar ga moti, kar bi si želel izboljšati, spremeniti. Tako moški kot ženske.

Veliko »masla na glavi« imajo pri tem tudi družbena omrežja.

Družbena omrežja so z vidika vpliva na samopodobo problematična predvsem zato, ker so do skrajnosti potencirala in vplivala na človekovo naravno potrebo po primerjanju. Pred pojavom družbenih omrežij smo se ljudje primerjali predvsem z ljudmi okoli sebe. Danes pa se lahko primerjamo z najboljšimi podobami milijonov ljudi širom sveta. Zgodi se pomemben preobrat v kontekstu samopodobe.

Vprašanje »Kdo sem?« vse bolj začne izpodrivati vprašanje »Kakšen sem?« oziroma »Kako sem videti v primerjavi z drugimi?«. Družbena omrežja so ta proces skoraj popolnoma institucionalizirala. Ne samo da sebe gledamo, ampak sebe začnemo gledati kot objekt, ki ga bodo gledali drugi. Ne sprašujem se več samo, kako sem videti sebi, ampak vse bolj, kako sem videti drugim.

In kaj pri tem največja težava?

Da svoj običajni vsakdan primerjamo z najbolj skrbno izbranim trenutkom in pogosto močno olepšano podobo nekoga drugega. Na družbenih omrežjih namreč ne vidimo celotnega življenja drugega človeka, ampak predvsem tiste njegove delčke, ki jih je izbral in oblikoval za javnost. Svojo vrednost in svojo podobo vse bolj preverjamo skozi odziv okolice, kar lahko vodi v kronično nezadovoljstvo s samim sabo.

In to se ne tiče samo mladih, mar ne?

Ne, to seveda ni samo problem mladih. Odrasli nismo za te vplive nič manj imuni, imamo mogoče samo drugačna merila.

OSEBNI ARHIV

Kdo je najbolj dojemljiv za te vplive?

Mogoče bi lahko rekla, da je vpliv večji pri tistih, ki na družbenih omrežjih preživijo več časa, in pri tistih, ki imajo bolj ranjeno samopodobo ter je njihova lastna samovrednost fiksirana predvsem na telesni videz. Ker samopodoba ni nekaj, kar bi bilo odvisno samo od vpliva družbenih omrežij, ampak na njeno oblikovanje vplivajo tudi številni drugi dejavniki. Hkrati pa smo ranljivi vsi. Nihče nima popolnoma nedotakljive samopodobe, saj imamo vsi dele sebe, o katerih dvomimo.

Tudi odrasli?

Pri odraslih se ta ideal pogosto samo prestavi. Če se mladostniki obremenjujejo predvsem z videzom, pri odraslem podobna dilema in dvom pogosto odmevata v nekoliko drugačnem vprašanju: »Ali sem dovolj uspešen?« Hiša, avto, služba, potovanja, otroci, partnerstvo … vse to lahko hitro postane nekakšen »statusni simbol«, s katerim sebi in drugim dokazujemo lastno vrednost.

Ob tem pomislim, da s takim vedenjem nekaj kompenziramo.

Morda nekoliko posplošeno, vendar pogosto poskušamo z zunanjimi dosežki in simboli kompenzirati občutek, da sami po sebi nismo dovolj. V sodobni družbi se namreč vse pogosteje srečujemo z narcistično dinamiko, pri kateri posameznik poskuša navzven živeti podobo svojega idealnega jaza. Samopodoba tako postane nekaj, kar je treba nenehno vzdrževati in braniti. Družbena omrežja so za tovrstno dinamiko skoraj idealno okolje. Omogočajo namreč, da svojo podobo skrbno izbiramo, oblikujemo in upravljamo. Hkrati pa lahko hitro dobimo tudi potrditev v obliki všečkov, komentarjev in odzivov.

Kdaj postane tako ravnanje problem?

Ko začne ta zunanja podoba določati naš občutek lastne vrednosti. Takrat stvari ne počnemo več zato, ker bi nam nekaj resnično prinašalo zadovoljstvo, ampak predvsem zato, da bi »izgledali« in dajali drugim občutek, kot da smo vedno in vselej zadovoljni, uspešni in vredni občudovanja.

Kot da si ne upamo več biti edinstveni, drugačni, resnični …

Morda smo danes priča paradoksu, da je tudi »individualnost« postala množičen trend. Na vsakem koraku poslušamo, da moramo biti »unikatni« in posebni, vendar so poti, kako smo in postanemo posebni, pogosto zelo podobne. Vsak naj bi imel poseben stil, lastno estetiko, edinstveno zgodbo, svojo osebno znamko, a hkrati obstajajo zelo močni trendi, ki določajo, kaj je trenutno zaželeno.

Veliko delam z mladimi in vem, kako si po eni strani želijo biti drugačni, a se tega hkrati bojijo. »Čuden« je namreč pogost mladostniški sinonim za »drugačen«. A »čuden« ne pomeni samo drugačen, ampak pogosto tudi socialno izključen. In prav to je nekaj, kar lahko mladostnika zelo prizadene in boli, saj sta prav vrstniška družba in mnenje sošolcev v tem obdobju zanje najpomembnejša.

In spet sva pri družbenih omrežjih, ki mladim določajo »vrednost«. Je bilo pred njimi mladim morda lažje?

Pred pojavom družbenih omrežij je obstajala možnost, da se je posameznik vsaj za nekaj časa umaknil iz prostora, v katerem je bila njegova podoba predmet primerjanja in presojanja. Danes je to precej težje. Snapchat, ena najbolj razširjenih komunikacijskih aplikacij med mladimi, je s svojo nenehno dostopnostjo mejo med »biti viden« in »umakniti se« še dodatno zabrisal.

S »snapanjem«, ki se zares ustavi morda le za tistih nekaj – in tudi to vse manj – ur spanja, je podoba mladega posameznika ves čas na voljo vrstnikom in širšemu svetu v presojo. Podoba tako nikoli zares ne »utihne«. Mlad človek ima zato lahko občutek, da mora biti ves čas dovolj lep, zanimiv, uspešen, všečen, urejen, sproščen, predvsem takšen, kot si želi, da ga vidijo drugi. To pa je za odraščajočega človeka izjemno zahtevna naloga.

Robert Baron

Kako lahko pri teh izzivih otroke podpremo starši?

Mislim, da je danes ena najpomembnejših stvari, ki jo lahko starši damo otroku, občutek, da je viden, slišan in sprejet. Ne samo takrat, ko je uspešen, ko blesti, ko ima same petice ali ko je najboljši na igrišču. Pravzaprav je morda še pomembneje, da ta občutek dobi takrat, ko je čisto povprečen, takrat, ko mu ne gre, ko naredi napako ali se primerja z drugimi ter ga preplavlja občutek, da tak kot je, ni ok. Otrok mora vedeti, da njegova vrednost ne more biti odvisna samo od tega, kaj doseže, kako je videti, kako uspešen je ali kako ga vidijo drugi. Pri tem se mi zdi zelo pomembno, da znamo ločiti otroka od njegovega vedenja.

To pa ne pomeni, da ne smemo ostati kritični do otrokovega vedenja, mar ne?

Seveda moramo otroku postaviti meje. Kajti če otrok svojo vrednost začne povezovati z uspehom in pohvalo, bo pozneje zelo težko prenašal neuspeh, kritiko ali občutek, da ni najboljši. To se še najbolj pokaže v obdobju najstništva. Takrat se telo spreminja, otrok pa se pogosto začne zelo intenzivno primerjati z drugimi. Na družbenih omrežjih, v oglasnih sporočilih in skoraj povsod srečuje idealizirane podobe teles, obraza, uspeha in življenjskega sloga. Pojavi se velika vrzel med tem, kdo sem jaz, kako se vidim, kako me vidijo drugi in kako se želim pokazati svetu. Takrat se hitro pojavi občutek: »Takšen, kot sem, nisem ok.« In tukaj imamo starši ogromno vlogo. Ne le s tem, kaj otroku govorimo, ampak tudi s tem, kako sami govorimo o sebi, svojem telesu, hrani, videzu in drugih ljudeh.

In kako jim lahko pomagamo, da izrazijo svojo edinstvenost?

Zdi se mi pomembno, da starši ne poskušamo iz otroka narediti neke svoje predstave o »idealnem otroku«. Morda si želimo, da bi bil športnik, a njega šport sploh ne zanima. Želimo si odličnjaka, on pa je čisto zadovoljen s povprečnimi ocenami. Naloga staršev je, da otroku pomagajo odkriti, kdo je, da mu dovolijo, da ima svoje interese, svoj temperament, svoje močne in šibke strani. Pomembno je, da otroku pomagamo razvijati tisto, kar je njegovo, ne pa da ga ves čas primerjamo z drugimi.

Večkrat se starši ob tem, ko želimo pomagati otroku, počutimo nemočne. Ko mislimo, da smo storili vse, ne vemo, kako naprej, kako prav podpreti otroka ...

Morda je največ, kar lahko naredimo, da ostanemo ob otroku tudi takrat, ko mu ne gre. In takrat ni potrebno, da takoj iščemo rešitev zanj. Ni prav, da ga v takšnih primerih še mi hitimo »popravljati«, da bi ustrezal. Včasih otrok potrebuje samo občutek: »Tukaj sem. Vidim te. Slišim te. Ni ti treba biti popoln, da te imam rad. Ni ti treba biti najboljši, da si zame pomemben.« In mogoče je prav to največja popotnica za izražanje lastne edinstvenosti.

Kako se vi, kot mama najstnice, spoprijemate s tovrstnimi izzivi?

Tudi sama se težko soočam z vsemi spremembami, ki jih prinaša današnji čas, in z očitno negativnimi vplivi medijev ter družbenih omrežij na našo najstnico. Kljub vsemu znanju, izkušnjam in prizadevanjem je danes otroka skoraj nemogoče popolnoma obvarovati pred vsemi vplivi, ki ga obkrožajo. Prej ko to kot starš sprejmeš, lažje ti je.

Zavedam se, da sem naredila vse, kar sem znala in zmogla, da sem ji dala dobro popotnico za življenje, ji pokazala dobre zglede in jo opremila z vrednotami, za katere verjamem, da ji bodo nekoč pomagale pri njenih odločitvah. Zdaj pa je, kar je. Ko otrok dopolni 14 let in več, starševska beseda nima več takšnega pomena, kot jo je imela nekoč. Kar smo lahko naredili, smo naredili. Začne se čas, ko se moramo nekoliko umakniti, držati pesti in zaupati, da bo otrok znal premagati ovire in preizkušnje, ki jih prinaša najstništvo.

Robert Baron

To ne pomeni, da popolnoma izpustimo otroka?

Ne, še vedno ga spremljamo, opozarjamo, poskušamo zaščititi in mu pomagati. Toda pogosto se vse skupaj zaleti v gluha najstnikova ušesa. In tudi to je del odraščanja. Pravzaprav se lahko vsak od nas spomni, kakšen je bil sam v tem obdobju. Najstnik potrebuje nekoga, ki ga spremlja, sliši in predvsem posluša. Zelo dobro vem, kaj pomeni postaviti se na stran najstnika in poskušati razumeti njegovo plat zgodbe. In vem tudi, kako zelo ti takrat odpre vrata, ko ga ne obsodiš že vnaprej zaradi njegovega vedenja. Seveda mi je vse to veliko lažje početi s tujimi najstniki kot doma z lastno hčerko, ki dobro, morda celo predobro pozna moje sprožilce, strahove in vse tiste tipke, na katere zna pritisniti takrat, ko mama ne zmore več mirno reči »ne«. Pri lastnem otroku so čustva pač veliko močnejša in zato je tudi veliko težje ostati razumen, ko te preplavi strah. Kljub vsemu zaupam, da bo na koncu vse v redu.

Kaj pa črednost in podleganje neki splošni uniformiranosti. Se tudi za tem lahko skriva slaba samopodoba?

Črednost sama po sebi ni nujno značilnost slabe samopodobe. Človek je socialno bitje in določeno mero pripadnosti potrebujemo. Želimo biti del skupine, hkrati pa želimo ohraniti občutek, da smo nekaj posebnega, da smo »jaz« in ne samo eden izmed mnogih. Težava nastane, ko se začnemo odpovedovati svoji individualnosti samo zato, da bi bili sprejeti.

To lepo ponazarja tudi razmišljanje nemškega sociologa Georga Simmela o modi. Moda nam namreč omogoča nekaj na videz protislovnega: hkrati smo lahko podobni drugim in se od njih razlikujemo. Ko se oblečemo po določeni modi, pokažemo, da pripadamo neki skupini, generaciji ali družbenemu okolju, hkrati pa z izbiro konkretnega kosa, kombinacije ali sloga poskušamo izraziti svojo individualnost.

Kdaj se je pri vas zgodilo tisto prelomno, osvobajajoče spoznanje, da je izražanje svoje unikatnosti najbolj dragoceno?

Mislim, da sem bila včasih precej bolj nesamozavestna, tudi glede svojega videza in podobe. Zelo veliko sem dala na komentarje in mnenja drugih ter se trudila podobo, ki sem jo ustvarjala za druge, živeti tudi v svojem lastnem življenju. Spomnim se, da sem se včasih pred kakšnim javnim nastopom precej ukvarjala s tem, kako bom videti ali me bodo ljudje sprejeli in kaj si bodo o meni mislili.

Danes se s tem ne obremenjujem več toliko. Z leti pridejo modrost, izkušnje in predvsem spoznanje, da imajo ljudje pravico do svojega mnenja – kar je še vedno samo njihovo mnenje in ne more določati moje samovrednosti. To spoznanje danes prenašam tudi na svoje delo z otroki, mladostniki in odraslimi, ki se soočajo z nizko samopodobo in pomanjkanjem samozavesti. Priznam, da danes niti ne berem več komentarjev pod vsebinami, ki jih objavljam. Ker se pojavljam tudi v medijskem svetu, je takšna izpostavljenost žal del trga, na katerem delujem, in danes je to pač neizogibna realnost. A človek se lahko nauči, da vsega, kar drugi povedo o njem, ni treba vzeti nase.

Osvobajajoča zrelost je, ko vemo, da smo dovolj takšni, kot smo.

Tako je. Pri tem mi veliko daje tudi delo z ljudmi, ki se srečujejo z invalidnostjo ali imajo zaradi različnih okoliščin omejene možnosti svojega telesa, in prav ob njih vedno znova spoznavam, kaj telo v resnici pomeni. Na svoje telo bi morali gledati kot na čudovit instrument.

Telo nam omogoča toliko stvari, občutkov, doživetij, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne. Ljudem velikokrat postavim preprosto vprašanje: »Za koliko denarja bi bili pripravljeni prodati svoje zdrave oči, če bi to pomenilo, da bi bili potem slepi?« In skoraj vedno je odgovor: »Ni ga zneska.« To nam zelo jasno pokaže, da je naše telo pravzaprav neprecenljivo. Žal pa se njegove vrednosti pogosto zares zavemo šele takrat, ko nekaj izgubimo. Kot pravi pregovor: zdrav človek ima tisoč želja, bolan pa eno samo.

Kako torej v svetu pričakovanj ohranjati notranji mir in ravnovesje?

V odnosu do sebe in sveta se mi zdi najbolj pomembno in realno, da razvijamo sposobnost prepoznati trenutek, ko se ujamemo v past primerjanja. Ko se zalotimo pri misli, da bi morali biti drugačni, uspešnejši, lepši ali boljši, se je vredno vprašati: Kdo (mi) pravi, da bi morala biti takšna? In ali se primerjam z resničnim človekom ali z njegovo skrbno izdelano in umetno izpopolnjeno podobo? Morda notranji mir ne pride iz tega, da končno postanemo popolni, ampak iz spoznanja, da nam ni treba postati popolni, da bi bili vredni. Morda je prav to bistvo avtentičnosti, da si dovolimo živeti brez nenehne potrebe po popravljanju lastne podobe. In kot je nekoč lepo rekla draga Manca Košir: »Manj je mene, bolj sem Jaz«.