Miran Juršič MPA

Pri vaši preteklosti je seveda zanimivo, da je en plagiat zasenčil vse vaše druge dosežke. Imate morda kakšen podatek, koliko predstav ste recimo postavili kot režiser? Ali v koliko ste igrali? Ali koliko jih je bilo na odru, ko ste bili direktor gledališča?

Imam neke številke, ja. Nekaj sem naredil v življenju. Ampak to na neki točki ne pomeni več nič. Vse je izbrisano za nazaj.

Gleda se samo napaka, za katero sem se že opravičil in za katero še zmeraj plačujem, ker se ta zgodba še ni končala.

O tem poskušam čim manj govoriti in se ne obremenjevati več, ker se slabo počutim. V končni fazi imam 70 let, kar sicer ne pomeni, da se mi fučka za vse – prav nasprotno. Ampak vseeno naj bi se obnašal primerno tem letom.

Moram reči, da se discipliniram v določenih stvareh. Z leti je dobro, da lažje izbiraš in selekcioniraš, kaj je pomembno in kaj ni. 

Kadar si zelo temperamenten in mlad, se ti zdi, da je vse pomembno. Z leti pa vidiš, da ni tako, da je res pomembnega čedalje manj.

Da neke stvari niso bistvene, saj ne vplivajo na moje življenje. Take zadeve poskušaš dati stran in se ukvarjati s stvarmi, ki so bolj bistvene. Te stvari pa so vedno enake – to so medčloveški odnosi, pa tudi zdravje in potem še to, da prideš do nekega notranjega miru in ravnovesja. Če to dosežeš pri 70 letih, je sicer malo pozno, a še vedno bolje kot nikoli!

Zelo zanimiv oseben intervju preberite v oktobrski številki revije Obrazi 10/25. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.