Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ko sem raziskovala gradivo o vas, sem večkrat prebrala, da ne marate površinskih intervjujev. In tudi ne takšnih odnosov ali ljudi. Kjer ni človeškosti, globine, vas najbrž ne bomo našli. Drži?

Drži. Nisem a priori proti intervjujem, prej nasprotno. Rad se pogovarjam, reflektiram, povem svoje mnenje, a pogosto novinarji kličejo v zvezi z nekim dogodkom in je vse osredotočeno le nanj in nič več kot to. Odgovarjati je treba kratko, na hitro, ni časa za razmislek v širšem kontekstu. V pogovoru niti ne pride do prave interakcije in potem sem nad rezultatom razočaran, ker vse skupaj deluje tako ... povprečno.

Ampak ali se vam ne zdi, da je naša celotna družba tako naravnana? Hitra, potrošniška, površinska, kot da smo na tekočem traku in moramo opraviti dnevno normo.

Žal res. Ena sreča v takem svetu oziroma sreča v nesreči je, da imamo gledališče. Ali film oziroma umetniško ustvarjanje na splošno. Javne medije, civilno ozaveščenost, iniciative. Tam se o določeni temi razmišlja, analizira, sprašuje, se ji posveča. Skratka, zagotovo srečaš sebi podobne somišljenike, tako na odru kot pred njim. Čeprav imamo lahko različna mnenja, smo si v izhodišču enotni. Čutimo, da smo na pravi strani vprašanja in iščemo odgovor. A hudič je, ko stopiš iz tega balončka relativno podobnih, prepričanih, ki nagovarjajo prepričane, ko stopiš iz ustvarjalnega sveta.

Takrat se zaveš, da ljudje pogosto sploh niso samoreflektivni, ne razmišljajo širše o kompleksnosti družbenih vprašanj in o svoji vlogi pri tem. Če bi, bi morda malce lažje razumeli, da se problem najbrž ne začne pri uradniku za šalterjem ali pri človeku, ki po tvojem mnenju neumno vozi pred tabo.

Za širše razumevanje kompleksnosti družbe in samega sebe ljudje preprosto nimajo časa. Gledališče ali film (in vse druge ustvarjalnosti) pa je prostor, ki se na to osredotoča in ti to nato ponudi v obliki ogledala. Če si ga pripravljen pogledati in če ne nosiš svojih korekcijskih očal. Prav zaradi tega čutim, da imam privilegij biti zaposlen v igralskem poklicu, saj ti številni drugi poklici takšne refleksije ne omogočajo.

Robert Balen

Ker je danes ravno svetovni dan srca, me zanima, kako kaj vaše srce?
Za zdaj v redu. Pred kratkim sem bil na splošnem pregledu, moral sem iti zaradi nekih drugih stvari, pa je nekako še kar v redu. Sicer pa občasno krvavi, občasno boli, veliko je melanholično. O, pa tudi zaigra mi lepo ... Vse živo. Sicer pa v redu.

Kot igralec moraš biti pozoren na soigralca, ga čutiti, kajne? Glas, pogled, tišino ... Mora dober igralec imeti odprto srce?
Nujno. Srce pa glavo, saj to je zelo povezano. Če nimaš, nima smisla, da skačeš v to. Predvsem moraš biti odprt tudi za tisto, kar ti ni všeč.

Ko igrate nekoga, ki ga gledalec težko razume in sprejme, se mi zdi, da je treba že na samo vlogo pogledati brez sodb. Je morda tudi to ena od lekcij igranja – poskušati razumeti človeka, ki ti ni všeč?

Ja. Neumno se je začeti intimno ukvarjati z nekim likom in se hkrati v sebi moralno distancirati od njega oziroma začeti komplicirati, da ga začneš zapletati s svojo etiko, moralo, svetovnim nazorom in osebnimi vrednotami. Ravno nasprotno. Najti moraš del sebe, ki je zelo blizu tistemu, ki bo, če ti bo uspelo, vsem drugim zelo antipatičen ali pa celo odvraten ali čuden. Kaj jaz vem, čisto tako, za primer: igraš Hitlerja in, ja, absolutno moraš uživati. Uživati v tem, da si Hitler. Se pravi, v sebi moraš najti neke vzvode, neke mehanizme, ki jih izbrskaš iz svojega nahrbtnika, iz svoje podzavesti, ki niso tako zelo daleč od na primer fašizma. Vsak od nas nosi, recimo, fašizem v sebi. Koliko ga razvijaš, kako ga ne, je stvar srca in glave. Skratka, vsak človek, skoraj vsak človek, mislim, da nosi v sebi kali skoraj vsega. Tudi neskončne lepote, odprtosti, človečnosti.

Robert Balen

In spretnost dobrega igralca je, da to prepozna, razvija in začne to jemati kot en tak super humus za ustvarjanje vloge, v kateri, ne nazadnje, neodvisno od osebnega odnosa do vsebine teksta, uživa.

Moraš uživati. Tudi v zlu. Ki je lahko tudi banalno, duhovito, privlačno.

Ko vidiš človeka, ki nosi v sebi zlo in počne s tvojega gledišča popolnoma nerazumljive, nečloveške stvari, moraš poskušati najti, raziskati, zakaj tak je in zakaj on tega ne vidi tako kot ti. Se pravi, kje je ta temna sila pri njem dobila kisik, da je postala nekaj samoumevnega.

Bi lahko rekli, da je to neke vrste naša kapaciteta? Da kolikor smo sposobni iti v višave, v lepoto, čistost, ljubezen, toliko se lahko spustimo tudi v srž nekega zla?

Bi rekel, da ja. A človek je tudi mojster samoopravičevanja. Marsikdo sploh nima občutka krivde in ima miren sen ob takem življenju, ob takem grozodejstvu, ki ga povzroča, da si tega sploh ne moreš predstavljati. Kakšen mehanizem si je naredil v glavi, kakšno perspektivo si je zgradil, da mu to omogoča? Dober igralec se ukvarja z vsem tem. Da je v vlogi lahko pristen in da deluje kot štorasta karikatura. Če si žleht, si pač žleht! Tu je igralska inteligenca vsekakor pomembna.

Tudi Hotel Alkohol, celovečerni film režiserja Jana Cvitkoviča, ki prihaja v kino konec oktobra, predstavlja ljudi, ki jih zlahka sodimo. Duševne bolnike. Je prav to naloga umetnosti, da usmeri pogled tja, od koder bi se človek najraje obrnil stran?

Tudi. Ena izmed, zagotovo. Nekateri avtorji imajo za to močan občutek in Jan to nosi v sebi. On vse olupi do bistva, vse prikaže netendenciozno. Preprosto pokaže. In to mu je na dokumentaristično-poetičen način uspelo tudi pri Gramu srca. Ljudje se danes grebemo za sodbo. Kdo bo dal bolj originalno, hitreje, kdo jo bo povedal bolj izvirno, bolj neposredno ali pa, če hočete, brezsramno, brezobrazno, okrutno, prostaško. Ampak ta isti bo rekel, da je bilo povedano odkrito, ne? Ljudje zamenjujejo odkritost s skrajno nesramnostjo, ki praviloma izvira iz lastnih frustracij. Temu se danes reče odkritost. »Samozdravljenje« lastnih frustracij prek družbenih omrežij se danes predstavlja kot odkritost. To je danes to.

Robert Balen

Del filma se je posnel tudi v psihiatrični bolnišnici Idrija. Tam ste imeli sicer za snemanje označene meje prostore, a so vas skozi okno in med odmori opazovali pravi pacienti. Zunanji opazovalec niti ne bi opazil razlike, kdo je kdo. Kako ste se počutili ob tem?

Najprej je tako, kot je vedno. Prideš nekam v goste in ti opazuješ gostitelje, gostitelji pa tebe. To je čas opazovanja, en tak čas previdnega nezaupanja. Samo opazuješ. In potem pravzaprav vidiš, da je vse skupaj daleč od konflikta. Kmalu se ugotovi, da smo tukaj skupaj, le da mi delamo tisto, oni pa ono. Potem, ko se nekaj dni že vsakodnevno videvamo, iz tega nastane eno tako tiho zavezništvo in na koncu se že vsi počutimo kot del skupnega okolja. To je ena stvar, druga pa je, da je Cvitkovič sestavil raznoliko, življenjsko heterogeno ekipo akterjev, kjer je kdaj kdo tudi bil že »na drugi strani«, zato so se zadeve res pomešale. Ravno zaradi tega ni bilo nobenih strani in nihče od nas ni gojil kakšne hude vnaprejšnje distanciranosti, ampak smo prišli z mislijo: gremo se igrat.

»Medtem pa življenje teče in se izteče.« Tako se z vašimi besedami začne Cvitkovičev film Od groba do groba izpred 20 let v podobni igralski zasedbi. V Hotelu Alkohol se je izteklo življenje Emila Cerarja, Fernandla. Kako je Emilova smrt zaznamovala nadaljevanje snemanja, kako ste vi doživljali vse skupaj?

Emila je večina ekipe poznala desetletja, marsikaj smo doživeli skupaj in glede na njegovo bujno preteklost bi bilo neumno trditi, da je bila možnost, da se njegovo življenje konča, kot strela z jasnega. A to, da se bo končalo ravno med snemanjem filma, na to si ni želel pomisliti absolutno nihče. Šokiralo nas je, spodneslo tla pod nogami. Na en tak čuden način nas je šokiralo. Ne tako, kot če bi zdravega mladeniča udarila strela sredi jase, drugače.

Tega trenutka se zelo dobro spomnim. Zgodilo se je nekaj, kar se nam je zdelo čisto možno, ampak hkrati nemogoče. Ne vem, paradoks, ampak tako ... tako hecno. Spodnese te … Hkrati pa je vse skupaj prekleto del filma. Tudi njegov pogreb, kamor smo vsi skupaj šli … še do enega groba. Emilova smrt je bila hkrati šok, žalost in motivacija: delajmo ta film, točno ta film. Cel film je življenjski in poetika, ki jo nosi, je tudi prekleto življenjska. Vtkana v najbolj banalne usode vsakdanjih slehernikov.

Robert Balen

Koliko pa se ob vseh teh smrtih, slovesih, ki jih skozi leta doživljate – tudi ob odhodih igralskih kolegov in bližnjih –, sami kaj sprašujete o svoji minljivosti?

Obstaja mreža, ki se je, dokler se smrti ne začnejo dogajati, pravzaprav ne zavedaš. Neka mreža sidrišč, ki jih imaš. Nekaj ljudi je v življenju, s katerimi si mogoče intenzivno nekaj doživljal in tako naprej. Potem pa se zgodi, da se z njimi tudi zelo zelo redko videvaš, ampak ti vseeno omogočajo neko podzavestno varnost, da obstajajo. In si rečeš: »Madona, moram ga še poklicati.« Mislim, res smo neumni, ker tako premalo gojimo to, kar imamo. Premalo zalivamo. »Ampak saj je še čas. Saj je še čas. Ne bom zdaj delal panike …« In tako naprej. In potem mreža teh sider, sidro po sidro, teh nekaj ljudi, ki ti označujejo neka določena obdobja in so pomembni pri oblikovanju tvoje osebnosti kot nosilci nekih točk v tvojem življenju, začne kopneti.

Ko začnejo ti ljudje umirati, se v tebi začneta pojavljati neka čudna tesnoba in strah. In to neusmiljeno v tebi povzroči neko odraščanje.

Vidiš, da pravzaprav postajaš sam in da se moraš čedalje bolj zanašati nase in na tisto, kar si z ljudmi, ki so odšli, doživel. Da si tudi z njihovo pomočjo zgradil svoj vrednostni sistem in tako naprej. Ne moreš jih več poklicati po telefonu in reči: »Ej, stari, veš, kaj se mi je zgodilo?« in se z njimi pogovoriti. Zavezniki izginjajo, ta sidra izginjajo in kako se človek ob tem ne bi spraševal o svoji minljivosti. Seveda se.

Lani pa se je potopilo še eno za vas izjemno pomembno sidro, kajne?

Zelo zelo pomembno. Oče mi je umrl, ko sem bil še mlad, mama pa lani. Zelo dobra prijateljica mi je ob izreku sožalja rekla: »Saj boš videl. Drži se. In če se boš dobro držal, ti bom čez eno leto rekla: No, vidiš, zdaj si odrasel.« Smrt starša, še posebno mame, me prisili v neko odraščanje, neko odgovornost. Ne v narativu zahodne družbe, cerkvenega ali ne vem kakšnega pogleda, ampak v intimno, res iskreno samorefleksijo, kdo si. Ne, da se obtožuješ. Tako da izgubiš strah pred soočenjem, da preprosto razčistiš sam s sabo. In tako sva Bakovićeva ostala sama, imam sedem let mlajšo sestro Andrejko, ki ima Downov sindrom, in zdaj sem jaz njen skrbnik. To je zdaj moj vsakdan in tudi zaradi odgovornosti do nje sem bolj stabilen.

Kako ste se soočili še s tem?

Ko je človek v situaciji, ima samo dve izbiri. Lahko pobegne ali pa se sooči. Seveda sem bil v dvomih, v strahu, ali bom zmogel, bom dovolj dober skrbnik, a kot sem že omenil, smrt te prisili, da izgubiš strah pred soočenjem. In odrasteš. Tako sem se soočil – da sem odrastel.

Če se lotiva tematike selitve in obnove SNG Drama, hitro prideva do denarja in politike. Danes je za to prelep dan, da bi ga uničila, zato bom vprašala samo – ali so Drama stavba ali ljudje?

Se strinjam, za to debato bi bil potreben poseben intervju. Samo za informacijo, sem eden tistih, ki ko se vozijo iz Prul do Litostrojske mimo Drame na Slovenski, pogledajo na drugo stran, a kaj, ko tam stoji obupen novi Šumi. Mene še vedno boli. Ljudje, čakajoči nove stavbe v mestu, smo ravno zaradi tega še bolj pripadni, povezani, močnejši. Te grenkobe absolutno ne nosimo na vaje, kaj šele na oder. Partizansko čakamo, da se bomo vrnili domov.

Zaključiva z opisom o vas, ki sem ga zasledila na enem od forumov: »... zajeban karakter do amena, a nekaj na njem mi je všeč ...« Komentar?

(smeh) Če bi mene kdo vprašal za mnenje o Jacku Nicholsonu, ne vem, kako bi ga drugače opisal kot tako.