Planet TV

Dajete občutek, da vam je bilo v letu, ko ste spet bolj pri močeh, najpomembnejše ujeti izgubljeni čas s sinom in možem. 

Ja, seveda. Vsak dan, ki ga preživim z Dejanom in Marlonom je zame čudovito darilo. Neskončno hvaležnost čutim v srcu, ker smo tako povezani, in res večino časa preživimo skupaj. Veliko kuham, pečem slastne sladice, razvajam svoja prekrasna fanta. (nasmeh) Zdaj se bliža praznični čas in naša miza bo bogato obložena z veganskimi dobrotami.

Glasba

Saška Lendero: "Ne vem ali naj obupujem ali ga občudujem"

Pa je sploh mogoče nadomestiti izgubljeni čas?

Čas, ki sem ga preživljala bolna vsa ta dolga leta, je nekako obstal, obstal tam nekje v daljni preteklosti, kakor šepetajoč odmev, ki počasi, a vztrajno izginja.

osebni arhiv

Zanimiva misel. Kaj to pomeni še bolj konkretno?

Zdi se mi, kakor da vsega hudega pravzaprav nismo zares preživeli, da je bila vse skupaj le trdovratna nočna mora, katere blede sledi je požrlo novo, sijajno obdobje, prežeto z zdravjem, veseljem in srečo.

In prihodnost je kakor zvezda polarnica svetla, končno sem spet dobila ne samo veselja polno sedanjost, ampak tudi navdihujočo prihodnost. To je zelo pomembno, veste, veseliti se prihodnosti. Ker preteklost je le usihajoč zaznamek v zgodovini tridimenzionalnega prostora in enodimenzionalnega časa. Sama sem ji sicer vdahnila večno življenje skozi pisano besedo. Nastala je po mojem mnenju zelo pomembna knjiga, pričevanje o trdovratni bolezni, ki je še vedno tabu. Je pa predvsem in zares to resnična zgodba o ljubezni, ki si zasluži živeti večno.

So pa leta v postelji bila tudi esencialno produktivna, boleči nepremičnosti navkljub je namreč polno živel moj barviti um.

Retrospektiva dosedanjega življenja se je odvila kakor napet triler in mi dala vpogled v moje nezaželene vzorce, v kovinske pasti, v vklenjenost duše v perfekcionistične doslednosti. Ta brutalna, bolezenska obnemoglost, ki me je skoraj stala življenje, me je poučno prignala vse do razpada železnih okovov, v katerih sem bila ujeta velikokrat poprej. Biti ujetnik svoje lastne nadarjenosti je lahko pravi pekel, če me razumete.

Instagram

Kako sta se v tem času povezala s sinom?

Vez med materjo in sinom ne izgine nikoli.

In čeprav sem se po eni strani bala, da bo vez med nama usahnila, ker sem bila samo mama, ki je pač ležala in ni imela moči za igro, sem v svojem srcu čutila, da Marlon čuti mojo ljubečo prisotnost.

Ker, veste, kljub vsem ostrim bolečinam in brutalni obnemoglosti nikoli nisem bila depresivna, preprosto nisem dovolila sivi žalosti, da me pogoltne v svoje globoko brezno obupa.

Sandi Fišer

Verjetno pa ni bilo vedno lahko ostati pozitiven.

Seveda sem imela trenutke, ko se mi je zdelo, da se mi bodo razpočile prsi od vse bridkosti, ki se je zgrnila name.

Ampak postavila sem si eno tako varno mejo, do kod in kdaj je lahko ta žalost prisotna, da me ne ovira pri tem, da se nasmejim sinčku, da čuti, da je v meni radost, ki se povezuje z njegovim srčkom. In danes, ko je v meni spet mogočno prisotna vznemirljiva živost, sva še vedno kot eno, dve utripajoči srci, ki za vedno bijeta v sinhronem ritmu brezpogojne ljubezni. Pred kratkim sem gledala super dokumentarec, v katerem sem izvedela, da otrokova DNK za vse življenje ostane v materinih možganih. Močna povezava je to. Zapisana celo v brezčasne misterioznosti duš, o tem sem prepričana.

Kakšen pa je zdaj vaš odnos z vašim možem? Je Dejanu uspelo hitro preklopiti, da niste več »njegova pacientka«, ampak njegova partnerka?

Dejan mi nikoli ni dal občutka, da sem »njegova pacientka«. Njegova svetla prisotnost je vselej žarčila odločno predanost, toplo sočutnost in neusahljivo vero v mojo ozdravitev.

In to neomajno zaupanje v mojo bikovsko trmo, da ne bom sprejela diagnoze, ki mi jo vsiljujejo samo zaradi tega, »da bo mir«, mi je rešilo življenje. On mi je rešil življenje. To zaupanje, ta povezanost, ta ljubezen med nama imajo tako trdne temelje, da jih ne poruši niti najmočnejši orkan. Usojena sva si. 

Iz intervjuja v reviji Obrazi 11/24. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.