Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) in Ameriško psihološko združenje (APA) jo označujeta za popolnoma razumljiv, racionalen in pričakovan odziv na resnično grožnjo podnebnih sprememb. Nanjo lahko vplivajo neposredne izkušnje travmatičnih dogodkov, kot so izpostavljenost poplavam, sušam ali požarom. Zaskrbljenost je lahko povezana tudi s pretiranim spremljanjem senzacionalističnih novic v medijih.

»Že samo zaznavanje, da se v našem okolju nekaj dogaja, je lahko povezano s tesnobo glede podnebnih sprememb. Če se ekstremni dogodki pojavljajo v naši bližini, je pričakovano, da smo bolj zaskrbljeni,« je povedala dr. Urška Smrke, raziskovalka s področja psihologije na Univerzi v Mariboru, katere delo se med drugim osredotoča na okoljsko psihologijo in ki je skupaj s soavtorji izvedla odmevno znanstveno raziskavo o podnebni tesnobi med mlado slovensko populacijo.

· Manj kot polovica Slovencev jo ima doma

Koliko vas poleti v resnici stane klima?

Mladi se čutijo izdane od starejših generacij

Če podnebna tesnoba človeka motivira k ukrepanju, da v svoje življenje vpelje spremembe, ki pomagajo k blažitvi okoljske krize, ni nujno slaba, problematična postane, ko začne vplivati na njegovo življenje. Nekatere raziskave pravijo, da se s tovrstno tesnobo spopada kar dve tretjini Američanov. V Sloveniji še primanjkuje raziskav, da bi natanko vedeli, kako je s tem pri nas, pravi dr. Smrke, vendar menimo, da je podobno kot v svetu, predvsem pa je pogosta med mladimi.

»Ocenjujemo, da v tujini polovica, morda celo več mladih goji občutke nelagodja in skrbi glede podnebja, ki lahko privedejo tudi do težjih posledic, kot so motnje v razmišljanju, koncentraciji. Vedo namreč, da bodo zaradi mladosti še kar nekaj časa izpostavljeni temu, imajo pa omejene možnosti ukrepanja.Najbolj so izpostavljeni od dvanajstega pa nekako do petindvajsetega, tudi tridesetega leta.

To je obdobje, ko se njihove kognitivne in čustvene sposobnosti še razvijajo, zaradi česar se pogosto intenzivneje angažirajo in jih to bolj zanima. Obenem pa čutijo nemoč in izdajo starejših generacij, vlade in sistema, češ da nismo naredili dovolj. V tem obdobju so mladi ranljivejši za duševne stiske, kamor sodi tudi podnebna tesnoba.«

Seveda podnebno tesnobo doživljajo tudi starejši, najpogosteje v povezavi z žalovanjem za okoljem, ki se spreminja in ni več takšno, kot je bilo nekoč, ali pa če so izpostavljeni v podnebno ranljivejših regijah, so že imeli izkušnjo ekstremih vremenskih pojavov ali naravnih katastrof ali če je njihov dohodek odvisen od vremena. 

Od skrbi do panike

Dokler smo zaskrbljeni v normalnih okvirih, da o tem sicer veliko razmišljamo, ampak misli lahko obvladamo in v življenju običajno delujemo, ni razloga za alarm, problematično postane, ko začne podnebna tesnoba ovirati spanje, delo in življenje. »Pojavljajo se negativna čustva, skrbi, jeza, žalost, strah. Pri še močnejši anksioznosti se lahko pojavijo motnje spanja, panični napadi, obsesivne misli, kar se lahko povezuje tudi z drugimi težavami, kot sta generalizirana anksiozna motnja, depresija. Takšno stanje pa lahko že zahteva strokovno pomoč.«

Kako zmanjševati skrbi?

Ker gre za malo raziskan in novejši pojav, v stroki še nimajo ustaljenih poti, kako se spoprijemati s podnebno tesnobo. Najboljši načini so tisti, ki zmanjšujejo skrbi glede podnebja in hkrati spodbujajo k akciji. »Koristno je, da spremljamo manj novic, ki sprožajo skrbi, učinkovito je preusmerjanje pozornosti z različnimi tehnikami, kot so meditacije in čuječnost, ki pomagajo tudi pri drugih oblikah anksioznosti, nadziranje ponavljajočih se misli.«

Pomaga lahko tudi razbremenilni pogovor z drugimi, ki imajo podobne občutke, vključevanje v organizacije, ki se ukvarjajo z varovanjem okolja. Tudi učinkovita komunikacija vlade in zaupanje v njeno delovanje ter ukrepe bi lahko prispevala k zmanjšanju zaskrbljenosti, razmišlja raziskovalka. Predvsem pa moramo o tem čim več govoriti, saj večja prepoznavnost problema lahko vodi k njegovemu učinkovitejšemu reševanju. 

Arhiv

Dr. Žiga Zaplotnik, meteorolog, klimatolog in predsednik Podnebnega sveta, ne proučuje le fizikalnih procesov v ozračju, temveč v javnosti opozarja tudi na podnebno tesnobo družbe, ki jo lahko po njegovem mnenju premagamo s prehodom iz pasivnega strahu v konkretne spremembe naših vsakodnevnih navad. »Družbena odgovornost znanstvenika je, da svoje informacije deli in z njimi ozavešča javnost,« pravi in priznava, da je pred leti podnebno tesnobo občutil tudi sam.

»Zdaj se že lahko distanciram. Ko sem bil še na fakulteti in sem se z ozaveščanjem javnosti ukvarjal bolj kot danes, so vse te negativne informacije o podnebju vplivale na moje počutje. Pogosto sem te teme vlekel še v zasebne pogovore in bil frustriran nad neodzivnostjo ljudi. Še zdaj sem v sebi jezen, ko mi kdo pove, kam vse je letel na dopust.

Nič ne pomaga, če ugašaš luči in ločuješ odpadke, če pa potem enkrat na leto letiš na dopust na drug konec sveta. En povratni čezoceanski let pomeni od dve do tri tone emisij ogljikovega dioksida na človeka, kar je več, kot večina prebivalcev sveta proizvede v vsem letu. V Sloveniji to predstavlja četrtino do tretjino letnih emisij povprečnega prebivalca.

Večina ljudi še vedno daje prednost udobju, užitkom in kratkoročnim interesom v primerjavi z dolgoročnimi cilji. Presežen CO2 je odpadek. Ker je plin in je neviden, si to težko predstavljamo. Je največji odpadek človeštva, bistveno večji od plastike, a je skrit očem in kot tak pogosto neupoštevan.«

Kako ste se rešili tesnobe?

Preprosto tako, da delam produktivne stvari. Trenutno se osredotočam na to, kako izboljšati modele za napovedovanje vremena, kjer se učinek vidi takoj. Odmaknil sem se od problema. Manj časa posvetim temu in več časa razvoju vremenskih modelov, kar je nekaj koristnega za družbo, to pa mi daje zadovoljstvo.

K takšnim stiskam gotovo veliko pripomore medijsko senzacionalistično poročanje o poplavah, neurjih in toči …

Zavedati se moramo, zakaj je takih poročil več – imamo boljšo mrežo postaj, vsi imamo pametne telefone, s katerimi lahko v vsaki situaciji posnamemo, kaj se dogaja, tudi v najbolj oddaljenih kotičkih, zato se novica o takšnih dogodkih razširi hitreje kot včasih. Tudi zato imamo občutek, da jih je več kot nekoč, saj smo opremljeni z množico senzorjev, ki to ves čas dokumentirajo.

Druga stvar je, da mediji senzacionalistično poročajo ne le o vremenskih dogodkih, ampak tudi o drugih zadevah – namen je seveda večja gledanost. Da bi mediji poročali o povezavi med podnebnimi spremembami in ekstremnimi dogodki, pa zelo redko vidim, razen v namenskih intervjujih, kakršnega imava zdaj, kjer me dejansko sprašujete o tej povezavi.

Nisem, na primer, zasledil, da bi slovenski mediji naredili povezavo med izjemnim vročinskim valom konec maja in podnebnimi spremembami. Dajva to povezavo skicirati – kaj kažejo meritve? Letni časi so se premaknili za več kot dva tedna v vsako smer. Poletje se začne dva tedna prej kot nekoč in se konča pozneje. Vmes bodo najvišje temperature višje kot nekoč. Zima je toliko krajša, pri čemer so najnižje temperature višje kot nekoč, zato nimamo več toliko hladnih ekstremov.

Kako bi po vašem mnenju morali opozarjati na resnost situacije, da ljudi ne bi preveč prestrašili?

Pomembno je, da takrat, ko govorimo o podnebnih spremembah, hkrati predstavimo nabor rešitev, ki jih imamo, in da jasno povemo verjetnosti za določene dogodke. Če pogledamo poplave avgusta 2023: bile so hude, to je bil najhujši padavinski dogodek pri nas. Bil pa je hujši, kot bi bil brez podnebnih sprememb, in sicer zato, ker je bila na voljo bistveno večja količina vodne pare za kondenzacijo. Ta pa je bila na voljo zato, ker so bile temperature v spodnjem delu atmosfere bistveno višje kot nekoč.

Tiste dni so bile anomalije temperature Sredozemskega morja od tri do štiri stopinje Celzija, količina pare v celem stolpcu nad Slovenijo pa je bila rekordno visoka. Tako visoka ni bila še nikoli od leta 1980 naprej, ko smo začeli natančno meriti vsak košček Zemljinega ozračja. Naloga medijev v takšnih situacijah je najti prave sogovornike, ki razložijo, za koliko je bil tak ekstrem hujši kot sicer.

Enoznačno pripisati pojav samo podnebnim spremembam je narobe in ima kontra učinek. Zakaj? Ker bo nekdo rekel, da so bile poplave tudi nekoč. In to drži – poplave so bile tudi nekoč, vendar so bile padavine zdaj zaradi podnebnih sprememb intenzivnejše, kot bi bile brez njih, in tako poplave hujše.

S senzacionalističnim poročanjem dosežeš nasprotni učinek – del populacije bo temu rekel zarota ali agenda, ne bodo več dovzetni za znanstvene razlage in se bodo obrnili k alternativnim razlagam. Podobno je napaka medijev in tudi znanstvenikov, ko včasih povzamejo najbolj ekstremne scenarije znanstvenih študij. Ekstremi dvignejo gledanost. Danes velikokrat rečejo, da so znanstveniki nekoč napovedovali, da bo leta 2020 Arktika brez ledu.

Ko greš gledat nazaj, vidiš, da to ne drži. To so napovedovali posamezni, medijske pozornosti željni znanstveniki, nekritični mediji pa so to povzeli kot novico. Nobena uradna znanost, npr. poročilo Medvladnega panela za podnebne spremembe, ni nikoli trdila česa takega. 

Kje je po vašem mnenju meja med zdravo skrbjo za okolje in slabim občutkom, da naše slabe navade negativno vplivajo na okolje?

Biti moramo odgovorni in samokritični. Ko pogledamo odgovore na anketo Evrobarometra, se zahodni Evropejci izjemno dobro zavedajo lastne odgovornosti za podnebne spremembe, saj so vzgojeni v sistemu, kjer je bila poudarjena osebna odgovornost. Vzhodni Evropejci, ki smo rasli v drugem sistemu, pa čutimo manj osebne odgovornosti – raje jo pripišemo kolektivnim dejavnikom: podjetjem, državi, multinacionalkam, ne pa sebi. Vzgojeni smo bili v sistemu, kjer je bila manj poudarjena osebna odgovornost, bolj pa kolektivna.

Osebno mi je bližje koncept osebne odgovornosti. Najprej smo sami odgovorni, potem pa tudi velika podjetja. Konec koncev mi stremimo po izdelkih in storitvah, ki jih ta podjetja ponujajo, na primer po letih v tople, daljne kraje. Najprej se moramo zavedati lastne odgovornosti, šele potem lahko proaktivno delujemo, da spremembe ublažimo ali nekoč tudi izničimo.

Cilj je znižati emisije toplogrednih plinov. Ko jih bomo spravili na nič, se bo Zemlja prenehala nadalje ogrevati, ocean bo hitro absorbiral odvečno toploto in Zemljino ozračje in ocean bosta v toplotnem ravnovesju. Zemljin klimatski sistem bo torej v stacionarnem, nespreminjajočem se stanju. Če bomo želeli temperaturo znižati nazaj na predindustrijsko raven, pa bomo morali znižati tudi koncentracije ogljikovega dioksida v zraku. Tukaj pa smo že na področju geoinženiringa, ki ga pravzaprav že zdaj izvajamo s tem, ko bistveno spreminjamo sestavo atmosfere.

· Nasveti stroke

Hišni ljubljenčki in rejne živali v nevarnosti zaradi vročinskega vala

Je te emisije sploh še mogoče tako zmanjšati?

Razogljičiti je treba energetiko, transport. Proizvodnja električne energije: ko ne bomo več uporabljali premoga, plina in nafte, bomo tukaj že blizu nič. Ko bomo elektrificirali industrijske procese, ki uporabljajo plin, bomo tudi šli v tej smeri. Obeta se, da bomo kmalu elektrificirali kopenski transport, potem pa se je treba lotiti še prehranskih sistemov. Edino za aviacijo še nimamo tehničnih rešitev. Za od 75 do 80 odstotkov emisij torej imamo tehnične rešitve, da jih spravimo na nič. Državam EU to že dobro uspeva. 

Shutterstock

Kaj konkretno predlagate človeku, da bo premostil podnebne skrbi?

Jaz bi rekel, da se tem stiskam najlažje izogneš, če si proaktiven in deluješ v pravo smer. Kateri so ti koraki? Če ima kdo kot energent za ogrevanje kurilno olje ali plin, naj gre na toplotno črpalko. Če se vozi z avtom na bencin ali dizel, naj ga zamenja za elektriko, ki jo v Sloveniji pridobivamo večinoma iz nizkoogljičnih virov. Ali še bolje, če imaš možnost, delaj od doma in si kakšno pot prihrani. Če se še s kom pelješ skupaj, boš prav tako zmanjšal emisije. Ključne pa so tudi potovalne navade. Za zadovoljstvo in osebno srečo ni treba potovati vsako leto na drug konec sveta. S takimi koraki se začne. 

»Cilj je znižati emisije toplogrednih plinov. Ko jih bomo spravili na nič, se bo Zemlja prenehala nadalje ogrevati, ocean bo hitro absorbiral odvečno toploto in Zemljino ozračje in ocean bosta v toplotnem ravnovesju.«

Je Slovenija premajhna, da bi karkoli spremenila na globalni ravni?

Slovenija sama ne more spremeniti trenda ogrevanja ali ohlajanja ali vplivati nanj. Ampak če zavzamemo to logiko, da je nepomembna, potem lahko rečemo, da so nepomembni tudi vsi preostali deli sveta z dvema milijonoma prebivalcev od skupno osmih milijard. Naj ne bo naša ozemeljska majhnost naš izgovor, da ne ukrepamo. Tako demonstriramo kompleks majhnosti. Prav majhne države imajo najboljšo možnost, da te trende obrnejo, saj zaradi svoje majhnosti hitreje implementirajo spremembe. To je naša prednost, da emisijske trende še hitreje obrnemo.

Kako vi sami prispevate k zmanjševanju podnebnih sprememb?

Ogrevamo se s toplotno črpalko, vozim električni avto, ne letimo na dopust – striktno in z zavedanjem. 

Največje zablode o podnebju, ki krožijo med ljudmi in po nepotrebnem povzročajo dodatno stisko

»Ena taka zabloda je, da ljudje rečejo: 'Ta trend ogrevanja vidite samo zato, ker so vse merilne postaje v bližini naselij, ki se širijo, in je to posledica toplotnih otokov.' To so dejstva in nekaj prispevajo k trendu, ampak mi trende ogrevanja vidimo s satelitskimi meritvami po vsej Zemlji, na ruralnih postajah, gorskih postajah, na lokacijah, kjer človek okolice ni bistveno spremenil. Mesta prispevajo k tem trendom zelo malo, saj tudi pokrivajo zelo majhen del kopenskega površja.

Nekaj zablod je tudi glede zelenega prehoda in prehoda na električne avtomobile. Ena je ta, da je zeleni prehod glavni krivec za visoke cene energije in električne energije. V resnici je bila glavni krivec geopolitična situacija – vojna v Ukrajini, zaradi katere so cene plina drastično narasle, te pa so povzročile visoke cene elektrike, kar je pokazalo več študij. Zeleni prehod je le neznan, priročen krivec. Ljudski spomin pa je kratkoročen.«

##ARTICLE-1906804

Astrafobija – strah pred grmenjem in strelami

Podnebne spremembe med drugim prinašajo pogostejše, močnejše in bolj nepredvidljive nevihte, ki lahko pri občutljivih tudi sicer povzročajo neposreden, iracionalen strah pred grmenjem in strelami, ki presega običajno nelagodje in mu pravimo astrafobija. Pogosto se pojavi že ob napovedi slabega vremena. Lahko je povezan s travmatskim dogodkom iz preteklosti (npr. bližnji udar strele) ali pa gre za prirojeno čezmerno občutljivost za zvok groma.

Če težava vpliva na kakovost življenja, nam lahko pomaga ustrezno usposobljen terapevt, pri pomiritvi pa sicer lahko pomagajo tudi dihalne in sprostitvene tehnike. Strokovnjaki svetujejo, da se ljudje z astrafobijo izogibajo nenehnemu spremljanju vremena, saj jim to lahko tesnobo še okrepi.

Vabljeni! »Na fakulteti za matematiko in fiziko, kjer tudi predavam, imamo predmet podnebne spremembe. Posnetki so javno dostopni. Pokrili smo množico različnih tematik, vabljeni ste vsi, ki vas ta tema zanima.«

Dobri viri za spremljanje podnebnih informacij

»Kar se tiče razogljičenja ali tega, kako svet napreduje, bi res priporočal poljudna poročila Mednarodne agencije za energijo (IEA), Carbonbrief (nagrajena britanska spletna stran in medijska organizacija, ki je specializirana za podrobno analizo, poljudno razlaganje in spremljanje najnovejših dosežkov na področju podnebne znanosti, podnebne politike ter energetske politike, op. a.)ima lepe poljudne članke. Pa predmet podnebne spremembe na fakulteti.« 

»Nič ne pomaga, če ugašaš luči in ločuješ odpadke, če pa potem enkrat na leto letiš na dopust na drug konec sveta. En povratni čezoceanski let pomeni od dve do tri tone emisij ogljikovega dioksida na človeka, kar je več, kot večina prebivalcev sveta proizvede v vsem letu.«