Shutterstock

Leta 2003 sem bila povabljena na Norveško k soustvarjanju avtorskega gledališkega projekta Navigare, raziskovalnega dela na temo odnosov moški–ženska, ženska–oče. Režiser in mentor, sicer moj prijatelj in nekdanji sošolec na pariški gledališki šoli Jacquesa Lecoqa, Giovanni Fusetti, ki v gledališko pedagogiko in režijo vpeljuje prvine gestalt terapije, mi je priporočil v študij knjigo Ranjena ženska ameriške jungovske psihoanalitičarke Linde Leonard Schierse (1937), rekoč, to je knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak moški, ne le ženske. Knjiga opisuje možne oblike vzorcev, ki jih ženska deklica oblikuje v odnosu do očeta. Knjiga me je dobesedno posrkala in navdušila s svojo neposrednostjo in berljivostjo, bogata je z neštetimi konkretnimi primeri in potovanji v literarni, dramski in filmski svet, tako zelo, da sem jo prevedla v slovenščino in jo ponudila v izdajo Založbi Sophia (2006), ki je knjigo zaradi velikega povpraševanja bralk in bralcev pozneje celo ponatisnila.

O avtorici Lindi Leonard Schierse in zakaj se je lotila pisanja te knjige

Linda Leonard Schierse je uveljavljena ameriška pisateljica in avtorica bestsellerjev, doktorirala je iz filozofije in psihoanalize, kasneje pa se je v Zürichu specializirala iz psihološke teorije C. G. Junga. Več let je poučevala filozofijo na koloradski univerzi (Denver) in na univerzi v San Diegu, danes pa živi in deluje, sicer gospa že v letih, v San Franciscu in je samostojna psihoterapevtka. Je tudi med ustanovnimi člani Inter-Regional Society for Jungian Analyst. Knjigo The wounded Woman - healing the father - daughter relationship (1982) ji je narekovala njena osebna zgodba.

Kot majhna deklica je bila zelo navezana na očeta, bil je skrben, topel, ljubeč, sicer neizobražen. Prav zavoljo tega manka je postavljal izobrazbo in znanje visoko na piedestal vrednot in prenesel na hčerko svoja pričakovanja do uspešne akademske kariere. Sčasoma se je oče začel izgubljati v alkoholu, bil je pogosto odsoten, občasno nasilen, in v Lindi, ki je bila tedaj že v puberteti, se je vedno bolj razpirala in poglabljala boleča vrzel. Začela je živeti dvojno življenje, stkano med občudovanjem in sramom do očeta.

Bila je marljiva učenka, prijazna in prilagodljiva, pretirano odgovorna, a zadržana, na noter pa se je očetu upirala. V njeni notranjosti je divjala vojna, preganjal jo je strah, da bi svet okoli nje odkril, kdo v resnici je. Notranji razkol se je kazal sprva v obraznem tiku, pa tudi v dejstvu, da pri fantih ni imela uspeha. Izoblikovala je moduse preživetja, obrambne mehanizme, ki so ji seveda sprva pomagali psihično preživeti, izgradila si je namreč močan svet intelekta in logičnega mišljenja, pozneje pa, kot se rado zgodi v pregovorni krizi srednjih let, so jo prav ti vzorci začeli ovirati, da bi polno in svobodno zaživela svoje poslanstvo kot ženska, tako intimno kot tudi poslovno.

Pojavljati so se začeli nekontrolirani napadi depresije in tesnobe. Njena potlačena dionistična stran narave se je začela oglašati. Sprva je bil vdor senčne zanikane plati grozljiv in zdel se je nevaren in neobvladljiv, a hkrati se je pričela kazati tudi mistična in čarobna plat preboja: odpirali so se svetovi umetnosti, glasbe, poezije, pravljic, kraljestvo domišljije in ustvarjalnosti. Pot do odrešitve je bila dolga, kot sama pravi, rano je zacelila ali bolje začela celiti (kajti gre za proces, ki traja) šele po očetovi smrti prav s pisanjem, študijem in navsezadnje s srečevanjem številnih žensk v svoji psihoanalitični praksi, ki so prav tako doživele rano v odnosu oče–hči.

Nadaljevanje prispevka vas čaka v poletni številki revije Jana.

revija Jana