Profimedia

Z novo bero medalj v Cortini so smučarski skoki postali najuspešnejša slovenska športna panoga na zimskih olimpijskih igrah; prehiteli so tudi dolga leta nedotakljivo smučanje, ki je iz nekdanjega nacionalnega športa z letošnjimi mizernimi rezultati padlo povsem na dno. Ker torej novih Tine Maze in Jureta Koširja še dolgo ne bo na spregled, se še toliko bolj veselimo uspehov obeh Nik, Domna in Anžeta.

Ko so se leta 776 pred našim štetjem v svetem mestu Olimpija pred očmi svečenikov vrhovnega boga Zevsa zbrali tekači iz bližnjih in daljnih krajev stare Grčije, seveda niti največji navdušenci med njimi niso mogli slutiti, da se bo dobrih 2.800 let pozneje v imenu tedaj začete tradicije v Italiji pozimi zbrala več kot 3.500-glava množica športnikov in športnic iz vsega sveta, da bi določili najboljše v športih, ob katerih bi staroveški atleti samo čukasto gledali. A četudi sodobne zimske olimpijske igre nimajo nič več skupnega z antičnimi, nas združijo ob proslavah »naših«, torej slovenskih uspehov, pa tudi ob žalovanju za izgubljenimi priložnostmi.

Estrada

Učiteljica, ki je osvojila srce Domna Prevca

Letošnja zimska olimpijada v Italiji ni v tem pogledu nobena izjema, v skladu s pričakovanji pa so največ veselja pripravili smučarski skakalci in skakalke. Ko je na tekmi mešanih ekip Nika Vodan s prvim skokom preskočila stotico, so komično zavistni Norvežani in Nemci že slutili, da bo to spet eden tistih dni, ki jim bo nevarno dvignil tlak. In res, ko je Domen Prevc kot zadnji v slovenski ekipi s svojim drugim skokom pristal pri 107 metrih, je to storil s suverenostjo letečega superjunaka, ki v akcijskih filmih s teatralnim treskom, od katerega pokajo tla, požene v beg svoje nasprotnike. Medtem ko so se Norvežani kujali na drugi najvišji stopnici zmagovalnega odra in jim kazali hrbte, so si Nika Vodan, Nika Prevc, Anže Lanišek in Domen Prevc okoli vratov obesili zlate medalje, Slovenija pa je kolektivno zadrževala cmok v grlu.

Profimedia

Dobrih petdeset tisoč evrov po glavi za zlato kolajno

Trenutek je bil po svoje res poetičen: bogati severnjaki, ki so lani dodobra pretresli svetovni pokal z goljufanjem z dresi, so obmolknili, mi pa smo, prosto po Agropopu, še enkrat več stisnili dlani in dokazali, »da veliki smo mi«.

Prav poseben pomen ima kolajna za Niko Vodan; še z dekliškim priimkom Križnar je s prejšnje olimpijade v Pekingu prinesla zlato (z mešano ekipo) in bron (posamično), nakar je lani zaradi hude poškodbe izpustila celotno sezono. Četudi je njena kariera že pred dopolnjenim 26. letom visela v zraku, se je pobrala in v Italiji prispevala ključni del za novo zmagoslavje. »Mož mi je dejal, da danes lahko jočem tudi pred kamero,« je bila presrečna po tekmi. Mimogrede, čeprav se menda zlata odličja, ki jih podeljujejo letos v Cortini, rada lomijo, so vse prej kot škart – po ceniku slovenskega Olimpijskega komiteja  je vsak izmed zmagovalne četverice za medaljo prejel 51.875 evrov. Posamično zlato pa je vredno 68.500 evrov, srebro prinese 57.000 evrov in bron 48.000.

Slovenija

Nika Prevc z dejanji piše zgodovino

Slovenska dominacija v smučarskih skokih seveda ne bi bila mogoča brez orla in orlice iz družinskega gnezda Prevčevih, ki so tako postali familija, ki premore največ olimpijskih medalj na svetu. Največ (zlato, dve srebrni in eno bronasto) jih je zbral že upokojeni Peter, Cene je pred štirimi leti v Pekingu na ekipni tekmi dobil srebro, zdaj pa sta bero povečala še Domen in Nika. Slednja je k družinski zakladnici že ob začetku iger pridala še srebrnino, ki jo je osvojila na posamični tekmi.

Dosežek se je sam po sebi vpisal v športno zgodovino, toda z naskokom najboljša skakalka na planetu je vedela, da je sposobna še več – potem ko ji je zlato za las speljala tekmica iz (kakopak) Norveške, je tolažbo poiskala pri mami Julijani, in ta je znala posušiti njene solze. Sicer pa ima pri dopolnjenih komaj 20 letih Nika Prevc na voljo več kot zadosti časa, da osvoji še kopico olimpijskih zlatih odličij – in prehiti Tino Maze, doslej najuspešnejšo med slovenskimi olimpioniki.

Skakanje na vrhu, smučanje na dnu

Slovenija je tako letos v Cortini znova velika v smučarskih skokih; prvo olimpijsko kolajno v tem športu nam je leta 1988 iz kanadskega Calgaryja prinesel Matjaž Debelak po natanko štiridesetih letih jalovega upanja – prvi nastop slovenskih skakalcev na zimski olimpijadi sega v leto 1948. Od Calgaryja naprej so »orli« nabrali dovolj odličij, da so smučarski skoki danes najuspešnejša slovenska disciplina na olimpijskih igrah – uspešnejša tudi od smučanja, ki je po zaslugi legend, kot so Jure Franko, Mateja Svet, Alenka Dovžan, Jure Košir, Katja Koren in seveda Tina Maze, pa tudi Bojan Križaj (četudi za razliko od naštetih nikoli ni osvojil olimpijske kolajne), vrsto let veljalo za naš nacionalni šport.

Danes so pomanjkanje mladih, očitno ne najuspešnejše delo in poškodbe slovensko smučanje v vsega nekaj letih pahnili na rob preživetja. Tekmovalci in tekmovalke na kar tretjini tekem v prvi polovici tekoče sezone svetovnega pokala niso vsi skupaj osvojili niti točke. 

»Sinu želim pokazati, da se je za sanje vredno boriti.« 

Globoko zamrznjenih je še nekaj drugih zimskih športov, v katerih so v prejšnjih letih blesteli slovenski olimpioniki. Na tek na smučeh smo v Italijo poslali sedem tekmovalcev, tri moške in štiri dekleta, a se žal nikomur ni uspelo uvrstiti bolje od 30. mesta. Spomnimo, leta 2010 je Petra Majdič v Vancouvru z zlomljenimi rebri vstala iz jarka in tekla do brona.

Za spoznanje bolje je v deskanju, toda Žan Košir, 41-letni veteran, ki je Sloveniji na vrhuncu kariere prideskal tri olimpijska odličja (zadnje leta 2018 v Pjongjangu), je za Delo brez dlake na jeziku povedal, da njegovih naslednikov ni na vidiku in da »je brez kolajne naše deskanje končano«. No, kolajne ne bo – sicer vrhunski Tim Mastnak je po pravi drami pristal na četrtem mestu, med ženskami pa Gloria Kotnik, bronasta izpred štirih let, tokrat nikoli ni bila niti blizu medalji.

Slovenija

Starša Prevc, začetek vsega: Takšnih na svetu ni!

Kljub temu lahko oba stopata po svetu z visoko dvignjeno glavo, saj sta dejansko lahko upala na odličje, z njima pa smo upali tudi mi – in če je sedaj komu hudo pri srcu, sta to gotovo športnik in športnica, ki sta trdo garala za trenutek, ki se jima je izmuznil. »Sinu želim pokazati, da se je za sanje vredno boriti in da ni nujno, da ti vedno vse uspe, kot si si zadal,« je na Instagramu zapisala Kotnik – sporočilo, vredno zlata.

To je samo del zgodb, ki so jih doslej na igrah v Milanu in Cortini spisali slovenski športniki in športnice; samo del spominov, prijetnih in manj prijetnih, zlatih in blatnih, ki bodo ostali z nami – nekateri za vse življenje. Iger še ni konec. Uživajte v poslednjem tednu olimpijade, stiskajte pesti in navijajte. Doslej se je le trikrat zgodilo, da Slovenija na zimskih olimpijskih igrah ni osvojila niti ene medalje: leta 1992 v Albertvillu, šest let pozneje v Naganu in leta 2006 v Torinu. Cortina je torej že zdaj zapisana v našo športno zgodovino z zlatimi črkami.

Objavljeno v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana