Shutterstock

Starši, ki se aktivno vključujejo v nogometne tekme svojih otrok, so že dolgo problem. Začelo se je okoli leta 2010 in iz leta v leto postajalo bolj nevzdržno. Dokler o tem le bereš ali pa ti tu in tam pride na uho, si najbrž težko predstavljaš, kako groba je lahko stvarnost.

Da bi se prepričala, kaj se dogaja na zelenicah, sem obiskala štiri tekme. Je doživetje postreglo s pričakovanji? Ne povsem, kar je prav, saj ne moremo kar posploševati. Na prvih dveh turnirjih se denimo ni zgodilo nič posebnega, med tekmo selekcije U16 pa sem se iz športnega parka umaknila povsem pretresena. Dvakrat. Nekdanji slovenski nogometni reprezentant Marinko Galić pravi, da je ponekod tako napeto, da s svojimi tekmovalci zapusti prizorišče.

Osebni arhiv

Kultura staršev na nogometnih tekmah je na dnu

Tokrat navijači niso le mirno sedeli na klopeh, več je bilo glasnega komentiranja in agresivnega vključevanja v igro. Videla sem mamo, ki je zlivala sočne kletvice s takšno strastjo, da je bilo nemogoče slediti, komu vse jih namenja – jajca, kurbe in riti (v resnici je kričala besedo na p) so polnili napeto ozračje, dokler se družba na tribuni ni dvignila na noge. Dva očeta sta se nekaj prerivala in grabila za kapuce športnih puloverjev, v zrak so švignile pesti, kaj se je dogajalo na igrišču, pa niti ne vem – ob mrežasti ograji in pod nadstreškom je bilo preprosto preveč živahno.

Shutterstock

»Je to običajno?« sem ogovorila starša, ki sta nekoliko stran spremljala dogajanje. Da je tole pravzaprav tekma, kjer se »še da zdržat«, se je nasmehnila mati, medtem ko je bil oče zgovornejši. »Tukaj kulture absolutno ni – na tekmah in treningih je ogromno sovražnega govora. Res katastrofa, kaj vse gledajo in poslušajo otroci. Moje izkušnje so, žal, zelo slabe. Sicer priznam, da sem kdaj tudi sam rekel kakšno neumno, a kar opažam, zlasti v Zasavju, je to, da je vedenje nekaterih staršev čisto na dnu. Potem so tu še ‘menedžerji’, ki mislijo, da bodo njihovi otroci postali novi Ronaldi in Messiji. Žal ni tako. Nogomet je pri nas še vedno do konca balkaniziran šport,« ni leporečil Tomaž, oče najstniškega nogometaša, ki mi je po tem, ko je izlil neprijetne izkušnje, zaupal, da imajo fantje kljub vsemu zdrav odnos do tega športa.  

Odnosi

Stroka o permisivni vzgoji: Starši se bojijo svojih otrok!

»Dobra stran je, da otroci ne glede na vse radi prihajajo na treninge in tekme, se družijo, rastejo skupaj. Vseeno jim je lepo,« je skomignil, njegova soproga pa je pripomnila, da se v tej glasni družbi staršev ne počuti dobro, a da je v prvi vrsti pomembno, da se sin ukvarja z dejavnostjo, v kateri resnično uživa.

Starši si jemljejo preveč pravic

Opisano se sicer odvija po vsej Sloveniji, na kar opozarja vse več trenerjev. Da je stanje »na terenu« zahtevno, potrjuje tudi nekdanji slovenski nogometni reprezentant Marinko Galić. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 11. novembra 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana