V Portorož so ga kot osrednjega govorca povabili organizatorji mednarodnega festivala kreativnosti Zlati boben, ta je na slovenski obali že 26. leto zapored združil ljudi, ki si pravijo kreativna industrija, mi pa jih bolj prepoznamo kot oglaševalce, tržnike, producente, oblikovalce – tiste, ki snujejo oglase.
Žižek je zbranim na začetku povedal, da se jim bo po njegovih razmislekih morda odprlo kakšno obzorje več, »želim nam ponuditi uvid v svet, v katerem živimo«. Tihi smeh v občinstvu je izzval že v prvih sekundah, ker pač, saj veste, ima nekaj posebnih gest.
Kaj gori v amazonskem pragozdu je bil naslov predavanja, ki sicer nakazuje neko smer, vendar se motite, če mislite, da je govoril (samo) o lesu, pljučih sveta, ekologiji. Ne, Žižek je šel naokoli, počez, malo naprej pa malo nazaj. Sprehajal se je od levice do desnice, od aktualnih strahov v družbi do ljubezni in sreče, preko filmov pa do Nobelovca Handkeja, Dantejevega pekla, Dekline zgodbe in nazaj k Trumpu, pa še malo h Greti Thunberg, katere veliki oboževalec je.
Kdo si upa zapustiti Žižka? Kljub pričakovanjem dvorana portoroškega hotela Slovenija ni pokala po šivih, na sedežih pa so bili večinoma mladi, ki so pred Žižkom poslušali eno izmed najpomembnejših turških kreativk o spolni neenakosti. Verjetno so bili malce utrujeni, saj med njo in Žižkom ni bilo premora. Tako lahko po približno 40 minutah Žižkovega predavanja morda opravičimo odhajanje iz dvorane. Kdo si upa zapustiti Žižka? Očitno mladi, ki jim ne pomeni kaj dosti. Najprej so se dvignila dekleta, potem je sledilo še nekaj fantov. Skoraj bogokletno, ampak med govorom slavnega filozofa so celo pisali sporočila, brskali po telefonih ... Ekrančki so pri marsikom premagali Žižka. Čudni časi? Čudni mladi? Morda zgolj utrujeni. Žižka ni povsem lahko poslušati, je pa vznemirljivo, mestoma zelo zabavno in nadvse zanimivo.
Začel je z levičarji. »Levičarji se ne morejo sprijazniti, da so izgubili, zato za mobilizacijo množic potrebujejo nekaj novega – tako na eni strani dobimo ekologijo in na drugi nevarnost digitalne nadvlade. Levičarji ne morejo sprejeti, da živimo v relativno mirnih časih, ko se razmere celo postopoma izboljšujejo.« Prav tako imajo svoj apokaliptični scenarij pripravljen desničarji: migranti (grožnja pred islamom, nastanek Evropastana) in feminizem (grožnja tradicionalnim vrednotam).
Kaj pa je v resnici tista apokaliptična grožnja, ki jo Žižek jemlje skrajno resno? Nadaljnji razvoj digitalne nadvlade nad človekom. »Še posebej obet tako imenovanih ožičenih možganov. Ideja, da bi bili naši možgani, naše misli povezane digitalnim univerzumom, kar pomeni, da ne bomo več ljudje. Tisto temeljno, kar nas dela ljudi, je to, da sem tukaj, svoboden v svojih mislih, resničnost je zunaj mene. Kaj se bo zgodilo, ko to distanco izgubimo?«
Kdo je srečen? Nekaj je v naši psihi, da se upira sreči in zadovoljstvu. Zakaj sreča in naše zadovoljstvo vzbujata toliko zanimanja pri obveščevalnih agencijah? »Institucije, ki so tudi Trumpu pomagale zmagati, raziskujejo, kaj nas dela srečne. Ljudje si želijo biti zmanipulirani, v resnici ne želijo biti svobodni. Ni treba, da ljudi neposredno zatiraš, lahko jih veliko učinkoviteje nadziraš, če se dojemajo kot avtonomni svobodni posamezniki.« Ste v času Googla in Facebooka torej res svobodni?
Več v reviji Zarja/Jana, št. 43, 22. 10. 2019
