Danes, nekaj mesecev po dogodku, je vse slišati manj usodno. Špela Gavez in Uroš Rožič se lahko med pripovedjo celo smejeta in šalita. A občasno ju še vedno obiskujejo moraste misli. Včasih v sanjah, drugič kar sredi belega dne, ko nenadoma začneta premlevati, kaj se jima je zgodilo. Tudi tistim, ki slišijo, kaj sta doživela, zastane dih. Opis spominja na film, v katerem ne manjka divje vožnje, usodnih preobratov in krvavih prizorov. Le da je bilo vse, kar se je dogajalo, res in še bolj napeto, ko sta nam opisala Špela in Uroš, junaka resnične zgodbe. Srečali smo se v Kanalu, kjer sta sodelavca v mesnici Kmetijske zadruge Tolmin.

Mislil sem, da je z mano konec. Ponedeljek, 8. aprila, je minil kot povsem običajen dan. »Bilo je proti koncu šihta, ko smo že vsi vohali kavo,« je povedal Uroš. »Opraviti sem moral le še nekaj stvari, obrezoval sem kost. Takrat pa mi je nenadoma zdrsnil nož. Zapičil se mi je v dimlje, tako nesrečno, da mi je poškodoval arterijo in veno. Kri je začela dobesedno brizgati iz žil. Umaknil sem se iz prostora na dvorišče in iskal prostor, kam bi lahko sedel.« S prsti je pritiskal na rano in skušal zaustavljati krvavitev. Sodelavec je prišel za njim in ga nameraval odpeljati po pomoč, a pri sebi ni imel avtomobilskih ključev. Poleg tega bi bilo njegovo terensko vozilo prepočasno, da bi ranjenca pravočasno pripeljal do Šempetra.

Urošu je bilo v hipu vse jasno. »Slišal sem, da so se nekateri pogovarjali o zdravstvenem domu. Kakšen zdravstveni dom! Še v Šempetru ni nujno, da me bodo sploh lahko rešili. Takrat sem le še iskal prostor, kamor bom sedel in počakal, da pride konec. Obenem pa sem si rekel: 'Jeb…, tu pa že ne bom končal. Ni šans! Saj menda ne bom pustil samih majhnih otrok in žene'. Kar samodejno se začneš boriti za življenje.« Dramatičnost je Uroš povzel z besedami: »Še dobro, da je imela Špela tisti avto!«

Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019