Najprej povejmo: med krompirjevimi počitnicami bosta dva od celjskih vrtcev dočakala sanacijo. Končno! Vendar ne zato, ker bi občina končno spregledala ... Da je zemlja v celjskih vrtcih močno onesnažena in da težke kovine krepko presegajo kritične mejne vrednosti, so bili na podlagi analize, ki so jo sami naročili, na celjski občini seznanjeni že leta 2005. A to jim je uspelo več kot desetletje obdržati zase. Šele leta 2017 je pricurljalo v javnost, da sta samo dva vrtca od trinajstih neoporečna glede prisotnosti težkih kovin. V vseh drugih medtem že dolgo sveti rdeč alarm, saj prisotnost težkih kovin presega vse meje. A stvari so se začele premikati šele nedavno, ko so na odgovorne začeli pritiskati zaskrbljeni starši (ki so v skrbi za zdravje otrok tudi sami naročili analizo obremenjenosti zemlje v posameznih celjskih vrtcih) in je okoljsko ministrstvo najprej lani obljubilo, da bo vrtce saniralo, zdaj pa končno tudi izbralo izvajalca. Vmes pa je preteklo 14 let, ko se ni ukrenilo ničesar. In vmes se dogajajo tudi nezaslišane stvari. Kot je denimo ta, da je odgovorno podjetje Toming inženiring kontaminirano zemljo, ki so jo odkopali v vrtcu na Hudinji, protizakonito odložilo kar v nasip med Šoštanjskim in Velenjskim jezerom. Tudi to je težko razumeti, kako sta lahko menjava zemlje in sanacija v tem istem vrtcu stala kar 350 tisoč evrov. Sploh glede na to, da so kontaminirano zemljo preprosto preložili na pleča druge občine, pa naj se tam ukvarjajo z morebitnimi posledicami v prihodnosti. Stroškov z odvozom na primerno deponijo ali čiščenjem te zemlje torej niso imeli.
Najbolj ogroženi so malčki, mlajši od treh let. O sanaciji celjskih vrtcev s kontaminirano zemljo se je razpredalo leta. Še ko je bila na pobudo ministrstva za okolje in prostor v Celju zadnja predstavitev problema onesnažene zemlje, na njej ni bilo ne duha ne sluha o celjskem županu. Prisotni strokovnjaki so znova potrdili, da presežki kadmija in svinca v vrtčevski zemlji še zdaleč niso zanemarljivi, župan pa naj bi na seji mestnega sveta dan pred tem prisotnim razlagal, da mu je strokovnjak z Nacionalnega inštituta za javno zdravje v pogovoru dejal, da človek, če dovolj dolgo živi, skoraj zagotovo dobi raka. In še, da je le za do pet odstotkov rakavih obolenj vzrok v okolju. Taisti strokovnjak z NIJZ je o vplivu izpostavljenosti svincu v eni izmed svojih študij zapisal: »Otroci, zlasti mlajši od treh let, so zaradi večje občutljivosti na svinec ... skupina z največjim tveganjem za pojav negativnih zdravstvenih posledic. Nekatere študije so potrdile domnevo, da imajo otroci, rojeni staršem, ki so bili izpostavljeni svincu, večjo možnost, da se rodijo s prirojeno napako ali duševno zaostali, da imajo motnje v obnašanju in da pogosteje umirajo v prvem letu življenja.« Kljub temu se pri nas nihče ne bo podrobneje ukvarjal z otroki, ki imajo v litru krvi manj kot 50 mg svinca. To naj bi bila še varna meja, čeprav zdravnica Metoda Dodič Fikfak, predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, venomer opozarja, da varne meje, ko govorimo o težkih kovinah, ni. »Ameriške raziskave kažejo, da otrok pri vrednosti od 10 do 50 mikrogramov svinca izgubi od pet do šest inteligenčnih točk na IQ lestvici. Ko so v Ameriki ugotovili, koliko otrok ima toliko svinca, je nastala panika, koliko inteligence se izgublja. Pri nas se pri otroku, ki ima manj kot 50 mikrogramov svinca na liter krvi, reče, da ni obremenjen in se ga ne spremlja,« je opozorila. Kot rečeno pa svinec ni edina grožnja. Tu je še kadmij, ki je dokazano kancerogen in se najhitreje akumulira ravno v razvijajoča se telesa otrok. Če bi okolje res tako minimalno vplivalo na pojavnost raka v Sloveniji, zakaj se je potem prisotnost rakavih bolezni pri nas v zadnjih dveh desetletjih skoraj podvojila? Rak je posledica, ki se pri človeku pojavi šele po dolgih letih obremenjenosti telesa s težkimi kovinami, v študijah razkrivajo znanstveniki. Je pa res, da niso samo težke kovine tiste, ki ga lahko povzročijo.
Več v reviji Zarja Jana, št. 43, 22. 10. 2019
