Med vožnjo po Chiantigiani, cesti, ki se vijuga med grički vinorodnega območja Chianti v osrednjem delu Toskane, nedaleč od Firenc, še nisem razmišljala o preteklosti in izročilu, ki te tu nagovarjata na vsakem koraku, pač pa sem se zahvalila napredku in temu, da obstajata pametni telefon in aplikacija, ki sta me pripeljala v srce tega čarobnega podeželja. Sicer tega naslova ne bi nikdar našla! Ko sem zavila na neasfaltirano cesto in že mislila, da sem se izgubila, so se pred menoj prikazala železna vrata. Pokličem domofon in vrata se samodejno odprejo, pričaka me dvorišče z za ta konec značilnimi cipresami ter grmi lovorja in cvetja. In končno se prikaže hiša – značilna kamnita podeželska lepotica, kakor iz sanj.
Zdravilni internetni detoks. Ali sem res v kakem filmu, sem se zasmejala sama pri sebi. Ne, ne, to niso sanje. Ta hiša mi bo na voljo najmanj teden dni, ključ me je čakal, hladilnik je bil super založen, tri buteljke kjantija, kruh, sir, pršut, grozdje … Vse se je začelo, ko sem se prijavila za internetno izmenjavo domov. Florentinec mojih let se je odločil s prijateljico teden dni v avgustu preživeti v mojem stanovanju v Ljubljani, meni pa je prepustil izbiro, kdaj bi lahko pri njiju izkoristila svoj teden ali celo več. To je podeželski dom, gospod ima še hišo v Firencah, ki pa jo prodaja, in si je najel drugo hišo v manjšem mestu severno od Firenc. V Firencah res ni več preprosto živeti, odkar na vsakdan strahotno vpliva množični turizem, mi je povedal drugi dan.
Ne takoj, ampak dan, dva pozneje, sem se zahvaljevala usodi tudi za to, da v tej hiši ni internetnega signala. Pomeni, da sem bila prisiljena v zdravilni detoks. Sprva šok, potem pa sem ugotovila, da (še) nisem povsem zasvojena z virtualnim svetom. Kar te ne ubije, te ozdravi, sem si rekla.
S kužkom nikoli nisi sam, z dvema pa še manj. Bognedaj, da bi vklopili televizor ali radio v tej čudoviti tišini podeželja, kjer te obkrožata samo petje ptic in šumenje vetra – to bi bil naglavni greh. Italijanska televizija in radio sta eno samo govorjenje. Neverjetno! Čeprav sem si želela obnoviti skromno znanje italijanščine, sem po petih minutah oboje ugasnila in se odločila za zvoke narave. Vam je znano, kako vam v ušesih odzvanja tišina?
Popoldne je prineslo še več sonca na vrt, v stari kovinski kafetjeri si skuham pravo italijansko kavo – juhej! Pravzaprav se grem neko drugo življenje in mi je lepo, se zavem, in si ob kavici privoščim enega od brezčasnih pogledov na ta čudoviti kraj. Ponuja se mi lepa jesen, temperature čez dan okoli 22, jutra so nekoliko vlažna, noči pa dokaj hladne, a hiša ima dobre stare debele stene in je zelo prijetno, ko proti večeru zapreš vrata. Tudi moja dva psa sta bila navdušena, vohala sta naokoli in veselo mahala z repom. Moram povedati, da sem bila na tem potovanju z dvema štirinožcema, ki sta z menoj že pred tem veliko potovala. Zame je to odlična družba, saj marsikdo ve, da s kužkom nisi nikoli sam, z dvema pa še manj. Vem, da se to marsikomu zdi čudaško. A se ne pustim motiti. Sploh pa ne odgovarjam na vprašanje: »Ti pa potuješ kar sama?«
Zaljubljena! Zjutraj ugotovim, da se nenehno smehljam. V tej hiši mi je zelo všeč, pravzaprav sem vanjo že zaljubljena. Res je, da sem na splošno »obsedena« s starimi hišami, si jih nenehno ogledujem in se sprašujem, kdaj in čigav dom so bile. Teh počitnic sem se veselila, ker naj bi bile drugačne, ker bom lahko gospodarica svojega časa, ker ne gre za turistično potovanje, ampak za to, da vstopiš v življenje nekoga drugega ter načrtuješ dneve in potepanja v svojem bioritmu. In ves ta čas imaš dejansko dom.
Vsako jutro mi je najprej zadišalo po kavi, nato po okusni mortadeli in nebeškem kruhu. Za odločitev, da se bom izogibala avtocesti in vijugala med griči, sem bila nagrajena že prvi dan, ko sem v sosednji vasici zagledala napis Bar Porterotto, ki je bistro in prodajalna obenem. Ponujajo kakih trideset artiklov, od katerih jih je bilo najmanj deset specialitet domačih mesnin, omenjena mortadela in pršut, pa pečeni jajčevci s kaprami v oljčnem olju, več vrst odličnih sirov, vložene artičoke, presenetljivo veliko vrst kruha, domače testenine, sadje in zelenjava. Na prvi pogled nič kaj privlačna »luknja« je postala moj priljubljeni vsakdanji cilj. Domačini so se tu ustavljali pred in po opravkih, pred in po službi, nekateri so bili namenjeni v vinograde ali so se vračali od tam … Vsi so bili prijazni in nasmejani in poskušali odgovoriti na vsa moja vprašanja. To namreč ni turistični kraj in jim zvedava ženska ni šla na živce.
In potem presenečenje – v tem od boga pozabljenem kraju premorejo močan wi-fi! Razlog več, da sem prihajala zjutraj in zvečer.
Dober dan (in zbogom), Firence! Zelo sem bila ponosna nase, ko sem se naslednji dan uspešno prebijala skozi gost promet proti središču Firenc. Ko pa se mi je odprl veličasten razgled na strehe mesta in sem parkirala na trgu Piazzale Michelangelo, sem na glas zavriskala. Čudovit prizor, ubijalsko lep razgled, na trgu kopije Michelangelovih znamenitih kipov, na sredini pa veličastni biblijski heroj David, ki ga je naročilo mesto Firence in s katerim je leta 1504 takrat 29-letni umetnik postal najpomembnejši kipar tega časa. Še ena replika umetnine stoji na prvotnem mestu pred Palazzo Vechio. Na trgu se tre neverjetno veliko ljudi, največ je Azijcev in Američanov, zaradi katerih se skoraj ne moreš preriniti do lokacij z najlepšim razgledom. Tu sem bila pred davnimi leti na poročnem potovanju, potem pa še dvakrat. Odločila sem se, da svoje potepanje tudi to pot začnem v Firencah, čeprav sem vedela, da bo huda gneča.
Vrtim se in vrtim po krožnem toku in sosednjih ulicah okoli Piazze Beccaria, ker parkirnega mesta ni mogoče najti. Komaj najdem garažo, kamor prilezem po petnajstminutnem stanju v vrsti. Prva ura stane evro, druga dva, tretja tri itd., dnevne tarife ni.
La bella figura. Morda bi že obupala in se odpeljala nazaj na podeželje, če ne bi bila dogovorjena s posebnim vodnikom, ki se je neskromno pohvalil, da ima zaščitni znak DOCG, kakršnega imajo tudi odlična toskanska vina (Denomination of Controllee and Guaranteed Origin; nadzorovana in zagotovljena oznaka porekla). Kot rojeni Florentinec je prepričan, da mu pač pripada. Pribrzi na motorčku (kako bi se sicer domačini prebijali skozi gnečo?), oblečen v izbran »casual« komplet v odtenkih modre, z obvezno ruto za vratom in sončnimi očali. Pred menoj je utelešenje življenjske filozofije, ki ji pravimo »la bella figura«. To je koncept, vgrajen v italijansko miselnost, in dobesedno pomeni lepa podoba, a ta želja, narediti dober vtis, presega samo zunanjost in se razleze na vsa področja življenja. Prebivalci toskanskih mest si namreč predvsem prizadevajo, da bi ustvarili in živeli omikan svet.
Več v reviji Zarja Jana št. 45, 5.11. 2019
Galerija
Poglej vse fotografije (7)
