Z njim je vztrajala več kot polovico poti, z odločnostjo in srčnostjo pa je nekaj premaknila tudi v Dionovem srcu, da si je nikoli več ni želel zapustiti. Toda preden je lahko zagotovil vse potrebno za selitev psičke na Škotsko, kjer je takrat živel z ženo Lucjo (danes živita v Franciji), je Gobi v enem od prostranih kitajskih mest preprosto izginila. Njeno iskanje je bilo podobno iskanju šivanke v senu, a s pomočjo neznancev in ob podpori ljudi z vsega sveta mu je uspelo. To je bilo snidenje, ki ga ne bo nikoli pozabil.
Sebi in svetu je dokazal, da so čudeži mogoči, in zgodba o tem je pred tremi leti zaokrožila po svetu. Spremenila je Dionovo življenje, zato jo zdaj širi med ljudmi, zapisal jo je tudi v knjigi Kje si Gobi, ki je te dni izšla v Sloveniji. Predstavil jo bo skupaj z Gobi, nato pa bosta za zabavo tekla še na rekreativnem delu Ljubljanskega maratona, nam je povedal v telefonskem pogovoru, medtem ko se je z ženo in psičko sprehajal ob morju v hrvaškem Lovranu, kjer je te dni knjiga prav tako izšla. »Nikoli si ne bi mogel misliti, kaj vse bom doživel; in to vse zaradi kosmatega rjavega trebuščka. Doživel sem strah, kakršnega dotlej nisem poznal, doživel sem obup in soočil sem se s smrtjo. A to še ni vse, ta psiček me je večplastno spremenil in zdi se mi, da to šele zdaj razumem. Vsega mogoče nikoli ne bom razumel,« je med drugim zapisal v knjigi.
Lani ste se iz Škotske preselili v francoski Chamonix. Kako to?
To je krasen predel Francije, zelo primeren za treninge, oba z ženo Lucjo se namreč ukvarjava s tekom. Vsekakor so pogoji veliko boljši kot na Škotskem. Po petih letih sva se naveličala turobnega škotskega vremena, zato sva se preselila.
Z vama se je seveda preselila tudi Gobi. Kako je danes?
Gobi je odlično, rada ima novo življenje. Vsak dan se zabava, obožuje avanture, rada srečuje ljudi in svoje oboževalce. Mislim, da ima na skrivaj rada vso to pozornost okoli sebe. Ne nazadnje je ona zvezda, ne jaz. Pogosto rečem, da je obema za vedno spremenila življenje. Neverjetno je, kam vse naju povabijo. Celo v Slovenijo prideva. (smeh)
Vaša knjiga se s prihodom v Združeno kraljestvo konča. Takrat, pravite, se je za oba začelo novo življenje.
Gobi se je zelo hitro navadila na najin dom in se razvadila. Spi na postelji, je hitro hrano, mislim, da se zdaj pod nobenim pogojem ne bi več vrnila v puščavo. (smeh) Imava tudi mačko Laro, zato naju je malo skrbelo, kako bosta prenesli druga drugo, k sreči sta se dobro sporazumeli, celo hrano si delita.
Bi si kdaj mislili, da se vam med tekom lahko zgodi tako čudovita izkušnja, kot se vam je z Gobi?
Nikoli v milijon letih! Zgodba je tako edinstvena, ker je resnična, česa takega si ne moreš izmisliti.
Več v reviji Zarja Jana, št. 42, 15. 10. 2019
