O stiskah milenijcev po malem pričajo tudi imena, ki jim jih nadevajo v različnih državah, v Grčiji so generacija 700 evrov, v Španiji in Italiji so mileuristi (generacija tisoč evrov). Generacija na minimalcu, skratka. Ampak niso sami krivi, trdi motivacijski govornik Simon Sinek.
Nisem vernica motivacijskih govorcev in gurujev tega ali onega, trdno verjamem, da če se ne moreš zanesti na lastno zdravo pamet (in na kanec lastne motivacije), te tega ne more nihče naučiti, ampak šestinštiridesetletni Sinek, avtor, profesor, poslovnež, kulturni antropolog, je zelo luciden govornik. In utegne celo imeti prav. Po FB kroži njegov petnajstminutni nastop v neki pogovorni oddaji, kjer se je ljubeče posvetil problemu milenijcev. In o tem marsikaj pametnega povedal.
Štirikrat joj. Štiri okoliščine so se nesrečno poklopile, da so zagrenile življenje milenijcem, pravi Sinek, Anglež z britansko-ameriškim državljanstvom: starši, tehnologija, neučakanost in okolje. Dobronamerni starši so jim vse življenje dopovedovali, da so nekaj posebnega, absolutno izjemnega, da lahko dobijo in dosežejo prav vse, kar se jim zahoče. Celo generacijo so dosledno zavijali v vato in jo skušali obvarovati pred najmanjšim razočaranjem, samo zato, da so potem milenijci, ko so vstopili na trg dela, dobili v glavo zoprno spoznanje, da niso posebni, da niso izjemni in da ne morejo dobiti vsega, kar jim srce poželi. In jim je potem to učinkovito razsulo prenapihnjeno samopodobo in so zdaj precej manj samozavestna generacija kot tiste pred njimi.
Res, ni fino biti milenijec.
Odvisni od všečkov. Tudi tehnologija ne dela v njihovo korist, v dobi pametnih telefonov in družbenih omrežij so prijateljstva milenijcev površna, trdnih odnosov, kakršne so spletale generacije pred njimi, si pa niso znali zgraditi, ker jih tega niso naučili. Njihovo zadovoljstvo je odvisno od števila ogledov in všečkov, postali so odvisni od dopamina, živčnega prenašalca, ki poživlja in prinaša dobro voljo. Če zjutraj, še preden rečeš dobro jutro partnerju ali družinskim članom, poškiliš na svoj telefon, če v lokalu ali v sejni sobi na mizo vedno položiš telefon, je to zasvojenost, pravi Sinek. Država se potrudi preprečevati zasvojenost z alkoholom ali hazardiranjem, zasvojenosti z dopaminom pa ne skuša krotiti nihče.
Več v reviji Zarja/Jana št. 46, 12.11.2019
