Smo res utrinki velike kozmične volje? Srečko Kosovel je o sebi pisal kot o zvezdnem utrinku, ki ga bodo šli ljudje iskat in ga ne bodo našli – ob tem pa se bodo zavedeli, da so sami utrinki velike kozmične volje ... Umrl je star komaj 22 let, dva meseca in devet dni. Kljub mladosti je objavil obsežen in raznolik opus; nedavno pa sta pri založbi Goga izšli tudi dve – po obsegu in po vsebini – impresivni knjigi njegovih rokopisov. Zbral, transkribiral ter uredil jih je Miklavž Komelj, ki je vsak zapis skrbno opremil z opombo, nekatere je lahko tudi datiral. Izjemno pa je tudi oblikovanje Jurija Kocuvana – poskrbel je, da zračnost odseva energijo pesnikovih besed. Na eni od predstavitev knjige sta Miklavž Komelj in Mateja Kralj, ki vodi Kosovelovo spominsko sobo v Sežani, odstrla nekaj tančic, ki ovijajo tega izjemnega pesnika in misleca.
Bolj kot ga odkrivamo, večja uganka je. Miklavž Komelj se je pred več kot petimi leti prvič srečal z izjemnim obsegom pesnikovih rokopisov. Vsebina je bila tako mogočna in mikavna, da se ji je povsem predal. »Predvsem pa me je presenetilo, kako siloviti so ti zapisi. To je bilo zame še posebno pretresljivo odkritje; imel sem občutek, kot da mi je Kosovel iz teh papirjev v škatli neposredno spregovoril ...« Rokopisi razkrivajo tudi pesnikove načrte, veliko povedo o njegovem delu, razmišljanju ... toda kljub temu postaja Srečko Kosovel vse večja enigma. Naslov Vsem naj bom neznan je Komelj povzel po Kosovelovi pesmi, na katero je naletel že ob prvem pregledovanju njegove zapuščine: »Nisem pričakoval, da so v njej še vedno neobjavljene tako intenzivne stvari. Za pesem Jaz nočem, da strmi / kdo v mojo dušo seveda nisem mogel vedeti prej, saj ni bila nikjer objavljena.« Sicer je začetek nekoliko soroden znani pesmi Kdo strmi v moje sanje? / Jaz nočem, da jih spozna.
Naletel pa je na še marsikateri biser: »V neki pesmi, ki jo citiram tudi v zapisu na zadnjih platnicah obeh knjig, Kosovel vidi svoj opus kot nenapisano knjigo, pri kateri 'vse zlate žarijo črke iz noči ...'. Skozi te črke vstopa v novo pokrajino.« Predvsem pa je za Kosovela vse kozmos, pravi Komelj. Ta, zanj ključen pojem, razloži v delno ohranjenem zapisu o Tagoreju: »Naši dobi odkriva Tagore ono najbistvenejše: kozmičnost. Da opredelim ta izraz: časovnost in prostornost, ki sta obe racionalno nepojmljivi in se dasta pojmiti le v mističnem doživetju časovne in prostorne neizmernosti, tvoreči večnost dogajanja, telesnega izpreminjanja, valovanja svetovne zgodovine, rudnin, rastlin, živali, ljudi.«
Kozmičnost in turbolentni časi. Kosovel je bil v duhu prelomnega časa, v katerem je živel, zelo zavzet za transformacijo družbe: »Zlasti po sredini leta 1925 se je še bolj zbližal s politično levico, konkretno s komunisti, ki so prav takrat ponudili novo vizijo slovenskega nacionalnega vprašanja, vendar je do njih obenem ohranjal tudi distanco. Zanimiv je zapis, ki sem ga objavil v knjigi, kjer na vprašanje, ali je komunist, odgovori, da ni, da pa stoji za njimi - in da so oni kazen, ki ima priti.« Kot še dodaja Miklavž Komelj, se je vsekakor Kosovel v zadnjem letu svojega življenja kot osrednja osebnost revije Mladina profiliral tudi kot javna osebnost in imel je velik vpliv na levico v slovenskem prostoru: »Edvard Kardelj je pozneje celo izjavil, da je prav Kosovelovo delo odločilno vplivalo na njegovo usmeritev v delavsko gibanje. Seveda pa ne vemo, kaj bi si o tem mislil sam Kosovel...« še doda Komelj.
Več v reviji Zarja Jana št. 45, 5.11. 2019
