Četrtek, 14. september 2017, se spominjata Sabina in Boštjan, je bil čisto navaden dan. »Boštjan je bil ta dan prost, in ko sva zjutraj, bilo je okrog osmih, vstala, sem začutila, da mi je začela odtekati voda. Sicer sem se počutila dobro, tudi bolelo me ni nič.« Odločila sta se, da gresta k Sabinini ginekologinjo. Od tod naprej se njuna zgodba bere kot napeta kriminalka. »Zdravnica me je sprejela takoj. Na pregledu je ugotovila, da je eden od dvojčkov verjetno že nekaj dni mrtev, drugi je v kritičnem stanju. Nemudoma so me z rešilcem prepeljali v Ljubljano.«
Sreča, začinjena s strahom. Sabina in Boštjan sta se spoznala na filozofski fakulteti v Ljubljani. Kolega na oddelku za geografijo sta kmalu postala par. Po končanem študiju sta se odločila, da se preselita v Sabinin rojstni kraj in si tam poiščeta službo. Oba sta jo našla v muzeju v Brežicah. Sabini se je ravno iztekla pogodba, ko je zanosila. Na prvem pregledu se je izkazalo, da bosta dobila dvojčka. A srečo bodočih staršev je kmalu prekrila skrb. Ginekologinja jima je namreč povedala, da si otročička delita isto posteljico. Nosečnost je označila za rizično in Sabino poslala v Ljubljano na dodatne preiskave. Tam so ji povedali, da sta dvojčka enojajčna in da obstaja nevarnost sindroma TTTS (twin-to-twin transfusion syndrome), ko lahko en plod zaje drugega. »Ves čas sem se počutila odlično, fantka sta bila tako živahna, da so včasih komaj ugotovili, kateri je kateri. Vseeno so se zdravniki odločili, da po 17. tednu začnem vsak teden hoditi na preglede. En teden v Brežice, naslednji teden v Ljubljano. Na pregledu 5. septembra je bilo še vse v redu. Otročička sta se enako razvijala, nobenega odstopanja med velikostjo enega in drugega ni bilo.« Dober teden kasneje se je Sabini in Boštjanu, pa tudi Sabininim staršem, pri katerih sta živela, življenje obrnilo na glavo.
Več v reviji Zarja Jana št. 46, 12.11. 2019
