Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Alenka Šoštarič, ena izmed članic društva, je postala prava mojstrica v tem, kako na malem vrtu dobimo maksimalen pridelek. »Letošnje vremenske izkušnje silijo tudi  tradicionalnega vrtnarja, da začne razmišljati in delati drugače, kot je bil vajen, če želi kaj pridelati. Sploh če je vrtnari ekološko. Pridelamo lahko tudi do devet kilogramov na kvadratni meter, če seveda znamo,« pravi.

»Predvsem moramo našim vrtovom omogočiti prijaznejšo mikroklimo, kot jo ponuja narava: od pozne pomladi do konca poletja uporabljamo senčilne mreže, mreže proti toči, zastiramo zemljo z organsko maso, kot je rezana slama, drobljen miskantus, suh odkos in listje. Pod mrežami je temperatura nižja tudi do šest stopinj. To je pomembno za rastline ob cvetenju, da zaradi vročine ne odmetavajo cvetov. Mnogo bolje bodo uspevale.«

Vrt

Uporabna znanja in malo drugačni recepti

Obilje v visokih gredah

»Mnogo več pridelka pridelamo na povišanih ali visokih gredah zaradi debelejše plasti zemlje, saj je koreninski sistem rastlin lahko bolj razvejan, namakanje in senčenje rastlin pa preprostejša. Nasad zelenjave je lahko obsežnejši, ker nekatere rastline visijo čez robove grede in je več prostora za druge rastline na gredah. Podučimo se, katere rastline se medsebojno spodbujajo in ščitijo, katere pa se ne prenašajo, da bo pridelek večji,« svetuje Alenka. Že sedaj načrtujmo svoj vrt za prihodnjo sezono: »Postavimo konstrukcijo, na katero bomo že maja potegnili najprej mrežo proti toči, nato pa ob začetku pripeke še vsaj 30-odstotno senčilno mrežo. Razmislimo o povečanju kapacitet za zbiranje meteorne vode – kot so zbiralniki ob objektih, vkopani rezervoarji vode, vodna zajetja v obliki mini ribnika ali muld. Poskrbimo za vodno napeljavo po vrtu, za priključitev namakalnih cevi na gredah – brez namakanja bo namreč v prihodnje težko pridelati zelenjavo.«

Pravilno zložen kompost ne smrdi

Predvsem pa poskrbimo za lastno vrtnarsko zlato – kompost. »Ni dovolj, da zeleni odpad kopičimo v kakšnem kotu ali plastičnem kompostniku. Vsak kompost namreč potrebuje vsaj 50 odstotkov rjave organske mase v obliki ogljika: drevesni sekanci, suho listje, suha trava, nepotiskan karton brez lepila, zdrobljene jajčne lupine, lesni pepel idr., za kar se moramo skozi leto kar potruditi. Kompost nalagamo po plasteh zeleno-rjavo, dodajamo še učinkovite mikroorganizme. Tako bomo privabili ali dodali deževnike. Pravilno zložen kompost ne smrdi.

Novice

Samooskrbni arhitekt: kako Jernej Tramte išče svobodo zunaj sistema

Izkušeni samooskrbni vrtnarji poskrbimo tudi za lastna semena. Vsako leto načrtujmo pridelavo sort, ki v našem okolju dobro uspevajo. Taka semena nam bodo izjemno dobro kalila. A pozor: vedno preverite, da ne boste semenili hibridov, saj potomci večinoma ne bodo enaki staršem. Če vam gre solata v cvet, preden naredi glavo, takih rastlin ne semenite! V genskem zapisu rastline namreč ne bo informacije, da mora narediti lepo glavo.«

Pridelava »hitrejših« sort zelenjave

»Izkušnje kažejo, da se bomo v prihodnje zaradi dolgotrajne vročine in suše bolj usmerili k pridelavi hitrejših sort zelenjave: zgodnjega krompirja, ki ga lahko sadimo celo dvakrat, nizkega fižola, hitrih sort kapusnic, paradižnike bomo spet sadili na prostem in ne v rastlinjakih, kjer je zanje prevroče ... Brez zagotavljanja vode in namakanja na naših vrtovih in njivah ne bo več šlo. Senčenje in zaščita pred točo ne bosta več vprašanje, temveč nuja. Ključna za maksi pridelek pa je naša prisotnost na vrtu,« poudarja. »Rastline opazujemo, zalivamo, škropimo ali gnojimo z rastlinskimi pripravki. Spremljajmo prisotnost škodljivcev in ustrezno ukrepamo. Naredimo okolje prijazno za živali, ki se prehranjujejo s škodljivci: race, ježe, kače, večje ptice, žabe, kačje pastirje. Odprimo vrata sonaravnemu vrtnarjenju, pomagajmo naravi z dobro prakso in narava nam bo povrnila s svojim obiljem.«

Osebni arhiv

Elektrifikacija odročne parcele

Člani Samooskrbnih se radi družijo, si izmenjujejo izkušnje in znanje ter obiskujejo vrtove dobrih praks. V letošnjem letu jih je še posebej navdušila elektrifikacija odročne parcele, ki sta jo vzpostavila člana Alenka Kozjak in Matjaž Luzar. O tem sta povedala: »Skrb za vrt, sadovnjak ali živali na odročni lokaciji brez dostopa do električnega in vodovodnega omrežja prinaša posebne izzive. Tisti, ki se le sprehodijo iz hiše na domači vrt, si to težko predstavljajo. Vremenski ekstremi (močan veter, nenadne nevihte in dolgotrajna suša) so te težave še povečali. Učinkovita rešitev za vse te izzive je električna energija. A ne tista iz ropotajočega in potratnega bencinskega ali dizelskega agregata, temveč čista energija iz baterijskega hranilnika, ki ga napaja sonce.

Sistem deluje samodejno ves dan, tudi kadar naju ni. Z njegovo pomočjo imava popoln vpogled v dogajanje na parceli, ne da bi morala za vsako malenkost sesti v avto in se odpeljati preverit stanje. Vzpostavljen sistem sva povezala z internetom in si tako omogočila upravljanje na daljavo preko mobilne aplikacije. Brezžična povezava nama je odprla vrata za namestitev najinih 'čutil' na teren. Postavila sva vremensko postajo s senzorjema za veter in dež ter dve varnostni kameri. Sedaj imava natančen vpogled v vremenske razmere in sliko v živo (ter posnetke preteklih dogodkov, ki jih sproži senzor zaznavanja gibanja).

Ker so krajevne padavine zelo nepredvidljive (to, da dežuje v mestu, še ne pomeni, da pada tudi 50 kilometrov stran), sva v preteklosti pogosto ugibala, ali na parceli tudi dežuje in ali je treba iti na pot in opraviti zalivanje. Danes naju telefon obvesti takoj, ko senzor zazna že prvih 0,3 mm dežja. Pogled skozi  kamere pa nama razkrije, ali na parceli divja nevihta in je treba pohiteti tja ali pa lahko zadevo mirno opazujeva od daleč. Če imate na odročni lokaciji še kakšne živali, denimo race, lahko s pomočjo kamer ocenite, ali vas nujno potrebujejo že danes ali lahko obisk odložite do jutri. Čeprav začetna investicija ni zanemarljiva, se dolgoročno obrestuje. Prihranki se ne merijo le v prihranjenem gorivu in manj prevoženih kilometrih, temveč predvsem v času in skrbeh, ki si jih prihranimo, ko točno vemo, kaj se dogaja na naši zemlji.«

Shutterstock

Se vidimo na gradu Štanjel!

Ker se v društvu Samooskrbni.net pretaka ogromno znanja, so se ga odločili deliti na Festivalu samooskrbe, ki se bo 20. septembra od 9. ure naprej odvijal na gradu Štanjel. Ponudil bo praktične rešitve za večjo samooskrbo: od semen, naravnega kompostiranja in pridelave hrane do fermentacije, priprave pesta, uporabe zelišč in gob ter pripravljenosti na izredne razmere. Med predavatelji bodo ddr. Ana Vovk, ki bo predstavila učinkovito naravno kompostiranje za zdrav pridelek, prof. dr. Franc Pohleven, ki bo govoril o pomenu gob v prehrani, ter Irena Rotar iz Ekoci, ki bo predstavila prehransko varnost v izrednih razmerah. Praktične delavnice bodo vodile Suzana Kranjec, prof., Mateja Reš, dr. Petra Mihalek Novak in Ana Klemenčič, semenarska sekcija Društva Samooskrbni.net bo pripravila predstavitev in menjavo semen, zeliščarska sekcija pa prikaz izdelave smrekovega mazila.

60 kvadratnih metrov je lahko veliko

Za prve korake ne potrebujemo velikega vrta. Z dobrim načrtovanjem lahko pomemben delež zelenjave pridelamo tudi na približno 60 kvadratnih metrih, je prepričana Irena Rotar, ena vidnejših članic društva. »Veliko lahko naredimo tudi na balkonih, v loncih, visokih gredah in na manjših zelenicah. Samooskrba ni korak nazaj, temveč pomemben del prihodnosti. Slovenija potrebuje ljudi, ki iščejo rešitve, pridobivajo nova znanja in so pripravljeni nekaj narediti sami. Pomembno je tudi, da otroci že zgodaj spoznavajo pomen zemlje, semen, kakovostne lokalne hrane in sodelovanja v skupnosti.« Obisk prihajajočega festivala je lahko krasna uvertura v svet neskončnih možnosti in pridelka, ki nam bo v ponos. Mimogrede, udeležba je brezplačna, prijava pa zaželena. Več informacij najdete na spletni strani Samooskrbni.net.

Delo Sanje Lončar živi naprej

Društvo Samooskrbni.net je bilo ustanovljeno leta 2021 z namenom povezovanja ljudi, ki želijo samooskrbo udejanjati v vsakdanjem življenju. Njegova soustanoviteljica je bila Sanja Lončar, dolgoletna promotorka naravnih rešitev, zdravja in odgovornega odnosa do narave. Leta 2025 se je, žal, poslovila, njeno znanje in temeljne usmeritve pa živijo naprej v dejavnostih društva, njegovem organiziranem članstvu, operativnem odboru, mentorjih, lokalnih timih in učnih vrtovih. Njena zadnja knjiga Do zadnjega diha odpira tudi vprašanja o tem, kako družbene, gospodarske in politične razmere vplivajo na življenje posameznika ter kako lahko krepimo odpornost posameznika in skupnosti. Na Festivalu samooskrbe bo urednica Tadeja L. Zupan v pogovoru z Ireno Rotar in obiskovalci predstavila knjigo ter življenje in delo avtorice. Knjigo bo na festivalu mogoče tudi kupiti.

revija Jana