Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Razstavo so odprli v okviru dogodkov v junijskem mesecu gluhoslepih. Ta mesec je zanje pomemben zaradi pete obletnice vpisa znakovnega jezika in jezika gluhoslepih v Ustavo RS in tudi zaradi 95. obletnice obiska ameriške gluhoslepe pisateljice Helen Keller v Ljubljani.

Zaradi nesebične dosmrtne pomoči njene učiteljice, pozneje pa pomočnice Anne Sullivan je namreč dosegla izjemen sloves in potrditev. S svojim zgledom, močjo in izjemno osebnostjo je Kellerjeva spremenila življenje mnogim s podobnimi težavami. S svojim življenjem je dokazala, da ovire ne določajo človekovih možnosti.

Navdihovala je ljudi po vsem svetu, tudi kiparja in borca za pravice gluhoslepih Antona Polutnika; ta je v spomin izdelal njen doprsni kip, ki si ga je mogoče ogledati na razstavi.V juniju zato po vsem svetu praznujejo teden Helen Keller, od lanskega leta pa 27. junija praznujejo tudi mednarodni dan gluhoslepih.

· Že tretjič

VIDEO: Leja Glojnarič športnica leta med invalidi

Ko najdejo smisel, so zadovoljni 

Generalna sekretarka združenja DLAN Simona Gerenčer je povedala, da so bili gluhoslepi zelo veseli te razstave, saj s tem, ko postavijo na ogled svoje izdelke, pokažejo, kaj se dogaja v njih. Tisto, kar čutijo, prelijejo v izdelke, pesmi in zgodbe. Nekateri so dobri v pantomimi, drugi plešejo.

»Vse vrste umetnosti zelo spodbujamo, ker ljudje v tem najdejo smisel življenja ter so veliko bolj srečni in zadovoljni. Ne glede na to, v kakšni situaciji se človek znajde, mu je treba ponuditi pomoč in komunikacijo. Ko je razumljen, spoštovan, najde svoj smisel, takrat lahko reče, da je zadovoljen,« je povedala Gerenčerjeva.

Vinkov jazbečar

Fotografinja, navdušenka nad jazbečarji, je seveda takoj opazila kipec teh kužkov, ki ga je izdelal Vinko Trinkaus;  Vinko bo kmalu prva gluhoslepa oseba v Sloveniji z registrirano lastno blagovno znamko Trinkaus.

Mateja J. Potočnik

Rodil se je kot zdrav otrok, pri enem letu pa je zbolel in oglušel. Tudi videl je bolj slabo, a mu je uspelo končati srednjo šolo in se zaposliti v tiskarni kot ročni stavec.

»Delali smo knjige, časopise in razne druge tiskovine,« se spominja. Petindvajset let delovne dobe je za njim in ves ta čas se mu je vidno polje ožilo, čedalje manj je videl. Tudi tri operacije oči mu, žal, niso pomagale.

· 22-letnik v stiski

Mladeniču v psihični stiski ponudili le termin za poporodno depresijo

Zato je vmes končal rehabilitacijo za slepe, med katero se je učil uporabe bele palice in različnih uporabnih stvari za slepe. Nazadnje ni videl ničesar več, samo še svetlobo je zaznaval, zato se je moral invalidsko upokojiti.

Gluhoslep je že triindvajset let in ves ta čas živi sam v svojem stanovanju za Bežigradom. Osem ur na dan mu pomagajo osebne asistentke, ki ga spremljajo v bližnje Združenje DLAN, kamor redno zahaja že dvajset let.

Mateja J. Potočnik

Vesel je, da je tam našel čudovite ljudi, saj se mu je življenje zelo spremenilo. Posebno veselje mu prinaša kiparjenje, s katerim se je srečal pred osemnajstimi leti na taboru na Madžarskem. »Pod mentorstvom neke gospe kiparke sem po vzorcu izdelal svoj prvi zvonček. Začetki so bili težki,« se spominja, a je potem v združenju vztrajno vadil in mu je šlo čedalje bolje.

Danes je že pravi ekspert in dobiva veliko naročil – izdeluje hišice, dlani, srca, posodice – na novo ga veseli ustvarjati živali. Izdelke podarja tistim, ki so jim všeč. Kadar ni v združenju, si doma kaj skuha, opere, ker prostore dobro pozna, se mu ni težko znajti.

Z ogromno lupo in močno povečanimi črkami mu uspe prebrati nekaj besed na teletekstu, sicer pa mu pri spremljanju poročil pomagajo asistentke. 

Kiparjenje ga sprošča, preko dotika gre predstava o obliki v njegove možgane in tako pod njegovimi dlanmi nastajajo čudoviti predmeti. Vsake pohvale je vesel, pravi, še lepše pa bi bilo, če bi lahko tople občutke z nekom delil. »Potem mi ne bi bilo dolgčas in bi lepše živel,« se prijazno nasmehne.

Naše roke so oči in ušesa, se je nasmehnil Janko Plesec, ki se predstavlja s svojimi pesmimi.

Mateja J. Potočnik

Tisto, kar čuti, posname, asistenti pa njegove pesmi prepišejo. Družaben je in nikoli ne izgubi volje do življenja, je povedal šestinsedemdesetletnik, pa čeprav ga zdravje kar naprej malo pušča na cedilu.

»Veste, ves sem bil že operiran, ampak se ne dam, še zmeraj sem tukaj,« je vesel. Pri pogovoru nam je pomagala Gerenčerjeva, ki mu je naša vprašanja naglas govorila povsem na uho.

Nekaj sluha ohranja s slušnim aparatom, brez njega je v popolni tišini, nam je povedal. Rodil se je kot peti otrok – po štirih deklicah se je očetu uresničila želja, da bi dobil sina, vendar se je rodil povsem slep, zato je bil malce razočaran. A mama se ni nikoli prepustila malodušju.

Pripeljala ga je v Ljubljano in po štirih operacijah na očeh so mu uspeli povrniti osem odstotkov vida. Šolal in izšolal se je v Zavodu za slepo in slabovidno mladino ter si uspel urediti življenje – zaposlil se je, poročil in se preselil na Ptuj.

Mateja J. Potočnik

A s starostjo je izgubil še tistih nekaj odstotkov vida, hkrati pa se mu je začel slabšati sluh. Ko ga je žena zapustila, se je preselil v varovano stanovanje doma starejših občanov v Štorah, kjer se ob pomoči asistentov dobro znajde. »Dolgo sem iskal neko solidno pomoč, okolje, kjer bi se dobro počutil, in tako sem pred petnajstimi leti našel združenje DLAN.

Pri njih se počutim kot doma,« nam je povedal. »Zelo težko je, če si gluh in slep, a mi zmoremo! Če imaš zdrave roke, lahko otipaš – z rokami delamo, kar čutimo s srcem. K temu pa nas spodbujajo strokovnjaki. Kljub visokemu emšu lahko marsikaj naredim, upanje me vseskozi drži pokonci!«

Domači

Maja Prašnikar o usodni ljubezni in življenju z Alenom Kobilico

Najbolj se je znašel v kovanju rim, izpovedovanju svojega notranjega sveta. Zato mu ni bilo treba dvakrat reči, ko ga je gospa Suzana na enem od taborov spodbudila, naj začne pisati pesmice.

»Prvih sto petdeset je Simona uredila v knjižno zbirko, vsaj toliko sem jih pa še napisal. Imam to žilico in veselje; če si nekaj želiš, ni težko.« V njem žuborita še ogromno življenjske energije in vrelec, ki bo živ, dokler bo zdrav, je optimističen.

Slike iz papirnih zvitkov

Koliko iskrivih ljudi smo videli! Med njimi je bila Olga Leskovec, ki je prišla s svojim možem, ki jo povsod spremlja. Do petega leta je bila povsem običajno razposajeno dekletce, ki se je z bratom podilo po travnikih Rogaške Slatine. Nekega dne, se spominja, je na travniku odtrgala neke rožice, takrat jo je prestrelila bolečina, začela je kričati in ugotovili so, da ji je počil bobenček.

Mateja J. Potočnik

Odtlej ni slišala nikoli več. Kljub temu je lepo plula v življenju. Dolga leta je delala v podjetju, ki se ukvarja s papirjem, z možem pa sta nenehno ustvarjala. Rada je pekla piškote in kuhala – to še vedno rada počne, kljub temu da skoraj nič ne vidi.

Na gluhoto se je nekako navadila, saj je bila takrat, ko je oglušela, še majhna. S tem, da jo zapušča tudi vid, pa se je bilo težko sprijazniti.

A ker je vedrega duha, se zna zamotiti. Kljub 81 letom je zelo ustvarjalna. Roke ima spretne, njen mož pa gleda namesto nje. Že dolga leta iz Logatca, kjer zdaj živita v varovanem stanovanju, s pomočjo asistentov prihajata v združenje DLAN. Olga se je zelo našla v izdelovanju izdelkov iz papirja. Še ko je videla, je na spletu iskala najrazličnejše možnosti ustvarjanja.

Mateja J. Potočnik

Najbolj uživa v izdelovanju slik iz majhnih barvastih rolic papirja. »Veste, kaj sta si pred časom zaželela za darilo? Strojček za testenine!« se je nasmehnila Gerenčerjeva.

Pa iz njih seveda ne režeta testenin, temveč trakove papirja za njene umetnine. »To delava počasi in gre, tako nama ni dolgčas,« se nasmehne Olga, ki bo v krogu prijateljev s svojim možem še letos praznovala zlato poroko. Še veliko ustvarjalnih let jima želimo!