Pexels

Pismo bralke:

"Dragi porotniki, stara sem skoraj 70 let, poročena, mama, babica, še vedno aktivna. Že nekaj časa se zelo zavedam, da je vsak vsaj približno umirjen in lep dan neprecenljivo darilo. Torej do kdaj bom še tako, je čista loterija. Tu in tam slišim o kakšnem znancu, ki je odšel v večna lovišča in za seboj pustil cel kup krame, s katero se zdaj naveličano ukvarjajo njegovi potomci.

Pa sem se odločila, da čim več počistim sama, in se lotila odmetavanja. Vedno se vprašam, ali želim, da kdo to najde, če me čez noč pobere. Pa so tako šli najprej dnevniki, potem ljubezenska pisma iz mladosti, za katera sem vedno mislila, da se bom na stara leta ob njih zabavala, razglednice, zvezki, sentimentalni spominki, celo že malo rumena lanena rjuha, ki je nikoli nisem uporabljala, ampak je bila menda od prababice in se mi je zdela nekaj desetletij pravi zaklad.

Odnosi

Prostovoljno pred poroto: Mama želi, da pridem nazaj domov

Svoje odrasle otroke sem nekoč vprašala, ali bi kateri imel kakšno reč za spomin, pa ni bilo zanimanja. Zdaj pa sem naletela na dedkov dnevnik, ki ga je pisal kot študent. S krasno in precej neberljivo pisavo, komaj sem se prebila čez nekaj strani. Glede odkritja imam precej mešane občutke. Čeprav je v moji lasti, mi ne pripada in nekako čutim, da nimam pravice odločati, kaj bo z njim. Naj ga vržem proč ali obdržim? Pretipkam, razširim zgodbo, objavim knjigo? Nekako se mi ne ljubi početi vsega tega, pa vendar razmišljam o tem. Otroci ga bodo najbrž vrgli proč, ko me ne bo več. Komu bi lahko sploh kaj pomenil? Kako bi ravnali vi? Kaj si sploh mislite o vsem tem"

Alenka

Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 27. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana