Pexles, Jana

Raje se ne skušam spomniti, kakšne komedije smo imeli, da smo jo sredi turistične sezone (ko ima morje vsaj 28 stopinj) spravili tja dol. Je res nujno laziti tako daleč na morje, je godrnjal cenjeni soprog, ko jo je predlani peljal v Zagreb, ta pa jo je prevzel njegov poslovni partner in jo dostavil do Splita. Nazaj grede jo je pripeljal kar k nam domov, ampak je potem ostal en teden pri nas v kompletni oskrbi. Moji. Kaj pa počneta, sem spraševala prijateljico, ko sem se po telefonu zanimala, kdaj se namerava vrniti, če sploh. Ah, galebe si ogleduje, se je nasmejala.  Kosmate, ne pernatih.  

»Pa kaj? Sem pač radovedna, prav luštno jih je bilo opazovati, kako zalezujejo tujke. Ko sem bila mlajša, so bili galebi najslavnejši moški v Evropi. Cela krdela Švedinj so se hodila kopat in seksat na Jadran!« je pojasnjevala babica. Tudi Slovenke so hodile tja iz enakega razloga, je pripomnil cenjeni soprog. Dalmatinci so govorili svojim razuzdanim dekletom »tako mlada, pa že Slovenka«. Ne Švedinja. Smo bile prerevne, da bi galebi letali za nami, je protestirala babica. Že res, da so ženske s plaže vabili na ples in večerjo in šele potem v posteljo, ampak ko so odhajale, so poletnim ljubimcem puščale ure, tranzistorje, vozovnice za letala, kakšna pa tudi čedno vsoto. Galebi so vendar morali od nečesa živeti. Ampak zdaj jih menda več ni, razen nekaterih dokaj priletnih, ki delujejo samo še na pretirane odmerke viagre. Ki tudi ni poceni.

In je prijateljica prišla. Nič se ni čudila, kako je pri nas lepo in urejeno, ker je tudi pri njih lepo in urejeno. In drago kot žafran. Tako kot pri nas. A boste končno nehali sitnariti z arbitražnim sporazumom, je rekla in ni se šalila. Gotovo je bila na Thomsonovem koncertu, sem vzdihnila.  Daj no, na malce oster način duhoviči, je rekla babica in jo vlekla proti vratom. Ji bodo v seniorskem klubu vse razložili, je rekla. O arbitraži namreč. Mi pa naj poskrbimo za večerjo. Kislo zelje in krvavico, je ukazala babica. »Sem namreč edina Dalmatinka, ki z veseljem je to gnusobo,« je rekla prijateljica in se končno prijazno nasmehnila. Pri 35 stopinjah krvavico? Gotovo je v zamrzovalniku še kakšna, je bevsknila babica. In sta šli.

Občutek imam, da se bližajo mednacionalni konflikti, sem rekla obupano. Današnji večer bomo že preživeli, jutri pa jo peljemo na Bled, tam zmeraj pihlja, gotovo ji bo všeč in se bo pomirila. Domov sta se vrnili proti polnoči, nas s svojim vreščanjem spravili iz postelje in tako smo vsi v nočnih haljah in v copatah pritavali v dnevno sobo. Tam pa žur! Cel seniorski klub je visel okrog jedilne mize, ščipal krvavico, srkal orehov liker in delal načrte za septembrski izlet v Split. »S kom pa živi tvoja prijateljica?« sem previdno vprašala babico. »Ah, sama, sin si je zgradil hišo nekaj sto metrov proč. Dovolj prostora bo za vse,« je rekla, gostja pa se je kar nekam preveč po domače naslonila na nekega seniorja, ki ni kazal nobenih znamenj, da mu je to odveč. Vsekakor mu je bilo od vseh največ do tega, da gredo čim prej v Split.

»Če v Dalmaciji nimajo več galebov, jih bomo pa mi izvozili tja,« je zagodrnjal cenjeni soprog in potem smo šli spat. Vesela druščina pa ne. 

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 29, 22. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana