revija Jana

... ki ji pravi vekrca, in se razletela na približno trideset delov.

 K urarju ni bilo več kaj nositi, ker smo našli le dobro polovico sestavin, vse drugo se je razbežalo pod omare in stopnišče. Babica pa v jok!

»Saj to ni bila kakšna dragocena starina,« jo je skušal potolažiti cenjeni soprog.

 »Zame je veliko vredna,« se je razkurila babica. Točno je vedela, da jo je kupila nekega soparnega popoldneva pred petindvajsetimi leti v trgovinici blizu tržnice v Dubrovniku. Točno takšno je iskala že nekaj let – in potem se ji zasveti v izložbi! Naj stane, kolikor hoče, si je rekla in jo šla kupit. Bila je modra kot morje, no, ko je nekaj emajla odpadlo, je bila videti kot morje s skalnatim otočjem.

Slovenija

Predstavljamo kandidatke za Slovenko leta 2025

»Pa saj si vendar v pokoju in ne potrebuješ budilke, le čemu ti bo?« je sitnaril cenjeni soprog. Vsi smo razumeli, zakaj. Nesrečna dubrovniška vekrca je bila najbrž namenjena mornarjem na razburkanem morju, saj je cingljala tako glasno,  da je zbudila vso hišo in še del ulice. Babice pa ne. Budilka je imela torej posredno funkcijo – eden od nas je šel zbudit babico in izklopit prekleto ropotalo, ki je bilo sposobno buditi deset minut in je pri tem za povrh zelo glasno skakljalo po marmornati plošči na nočni omarici.

 Nadaljevanje kolumne si lahko preberete v reviji Jana, št. 7, 17. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana