Strašne in lepe zgodbe priljubljene zdravnice Sanele Peresciutti
Zgodbe, ki jih je z nami delila priljubljena zdravnica Sanela Peresciutti, se zdijo neverjetne. Ker so hkrati tako strašne in lepe. Čisti destilat življenja. Diagnoza in zdravilo skupaj.
Zakaj smo tako nesrečni in zagrenjeni? Zakaj smo kot družba zašli v slepo ulico? Čemu se venomer prepiramo in delimo? Zakaj naši otroci izgubljajo ljubezen do življenja? Zakaj so stari ljudje tako osamljeni? Česa se bojimo, na kaj smo tako besni, kaj iščemo? Odgovore na ta vprašanja mrzlično išče vsak izmed nas.
Iščejo jih tudi ljudje, ki so prejšnji ponedeljek do zadnjega kotička napolnili Unionsko dvorano mariborskega Narodnega doma. Prišli s(m)o, da bi slišali zdravnico Sanelo Peresciutti, nekdaj širše znano pod dekliškim priimkom Banović, ki s svojo toplino in življenjsko modrostjo že leta navdušuje ter tudi prebuja Slovence in Slovenke. In Sanela, ki je v Maribor prišla v okviru serije dogodkov, ki jih organizira časnik Večer, še enkrat več ni razočarala množice iskalcev.
»Na tisoče ljudi je že umrlo na mojih rokah.«
Na prvi pogled ne deluje kot tipična voditeljica za osebnostno rast ali duhovna učiteljica. Je drobna, krhka in nič kaj glamurozna, oblečena je preprosto, njen glas ni posebej prodoren in med pripovedovanjem ji občutki večkrat prekinejo rdečo nit. Toda to ni pomembno, kajti Sanela premore tisto, kar je bistveno: življenjske izkušnje, do katerih se je dokopala na najtežje načine. »Na tisoče ljudi je že umrlo na mojih rokah,« nam pove. »Oni so moji največji učitelji in učiteljice.« Zdravnica je postala pred 22 leti, v Slovenijo je iz Bosne prišla leta 2010. Odtlej dela v UKC Ljubljana, dolgo je delovala na oddelku za paliativo, od lanskega oktobra pa je na urgenci.
Na primerih svojih bolnikov nas popelje v svojevrstno iskanje smisla življenja. Slednjemu je človek najbližje, ko se mu življenje izteka ali pa je hudo ogroženo. Žal se šele na bolniški ali smrtni postelji povežemo z večnimi resnicami in zavemo, kaj je dejansko pomembno. Sanela je ob teh posteljah preživela toliko časa, da danes ne more več molčati: »Pacienti so mi spremenili življenje. Rada bi, da tisto, kar je spremenilo mene, spremeni tudi vas: ljubezen in prisotnost.« V naslednjih dveh urah se pod njenim vodstvom vsi skupaj prestavimo v to prisotnost. Odložimo navlako vsakdana, nepotrebne zamere in lažna prepričanja ter se zavemo ljubezni, ki nas povezuje v eno. Da pridemo do nje, pa moramo najprej skozi najgostejšo temo.
Zgodbe, ki jih z nami podeli zdravnica, so vse po vrsti strašne, po svoje pa tudi neizrekljivo lepe in polne upanja. Njihova surova človečnost globoko presune. Denimo zgodba 33-letnika, ki je po hudi nesreči padel v komo, v kateri je šele prejel dar, po katerem je dotlej hrepenel z vsem srcem: priznanje njegovega skrušenega očeta, stoječega ob njegovi postelji, da ga ima rad. O da, slišal ga je, pa četudi je bil priklopljen na aparate in neodziven!
Prezrti, preslišani, ponižani, osamljeni. In sestradani ljubezni.
Izvedeli smo za mladega narkomana, ki je pristal na drogi, ker ni prenesel, da ga je oče že od najbolj ranega otroštva krivil za mamin samomor. Danes je čist, k materinemu grobu pa še vedno ne zmore stopiti … Poslušali smo modrost moškega, ki je Saneli zaupal, da so bila tri leta, ki jih je preživel v boju z rakom, najboljši čas njegovega življenja. Kajti šele tedaj je med skupnim pitjem kave resnično videl svojo ženo in se zavedel, kako močno jo ljubi. Izvedeli smo za drugega onkološkega bolnika, ki mu je zdravnica napovedala vsega nekaj tednov življenja, on pa je nato vztrajal celih devet let, ker je želel dočakati vnuke in vnukinje, ki so jih drugega za drugim rojevale njegove hčere.
Prejeli smo izpovedi o nepremišljenih in nepotrebnih prepirih s tragičnim koncem, usodnih zamerah zaradi denarja in družinskih vzorcev, hlastanju za mir z zadnjim dihom … Še posebej pa v živo zarežejo zgodbe otrok in mladostnikov, ki so se poskusili ubiti, ker jih starši niso videli, niso slišali, niso sprejemali takšne, kot so. »Ko smo noseče, si želimo samo, da bi bil otrok zdrav. Ko se rodi in je zdrav, pa nenadoma to ni več dovolj; pričakovanja so vse višja, dokler ne postanejo nevzdržna!« nam govornica nalije čistega vina.
Poslednja modrost, večni mir
Težke stvari so to, težke resnice. Vsaka beseda odmeva z vprašanji, ki nam jih z odra zastavlja Sanela. »Zakaj moramo zboleti, da se ustavimo? Smo prisotni ali samo bivamo? Kdo nas je prepričal, da nismo dovolj dobri? Da nismo lepi?« Spet ta vprašanja! Oziramo se vase in iščemo odgovore. Sem in tja se s katerega sedeža zasliši polglasno smrkanje.
Vsi čutimo, da ni treba, da je tako. Pa vendar je. In tako živimo v družbi, v kateri najstnica umre zaradi komplikacij z umetnimi trepalnicami. V družbi, v kateri mati dveh otrok izdihne po zapletih med rutinsko operacijo hemoroidov, na katero je šla, da bi lahko na plaži brez skrbi nosila tangice. V družbi, v kateri na urgenci UKC Ljubljana v enem samem dnevu obravnavajo sedem mladostniških samomorov, v zadnjem dnevu oktobra pa sprejmejo dvanajst starčkov in stark, ki ne želijo nazaj domov. Ker nimajo nikogar. Ker dom zanje ne obstaja. »Mi verjamete, mi verjamete?« nas nenehno sprašuje zdravnica. Zares, težko je verjeti …
Ena zgodba še posebej izstopa. Sanela posveti predavanje mlademu bolniku, ki je z leti postal eden njenih najboljših prijateljev. Štiri leta je imel, ko je zbolel za levkemijo. Pri osemindvajsetih je prišel k njej. Celih sedem let sta se srečevala, pogovarjala sta se o vsem in učila sprejemati drug drugega. »Prosila sem ga, naj me nauči biti pristna in prisotna. Obljubil je, da me bo.« Letošnjega februarja ji je poslal pismo. »Hvala vam za mir. Zdaj se mu prepuščam. Ko boste brali te vrstice, me več ne bo,« se je poslovil. Ter ji položil na srce, da ne more rešiti vseh svojih bolnikov in da ji tudi ni treba. »Dovolj je, da ste zraven.« Ob tem spominu zdravnica skloni glavo in za hip obmolkne. »Upam da si našel svoj mir. Ti govoriš skozi mene,« slednjič dahne.
Prošnja na kolenih
Težja ko so vprašanja, lažje je odgovoriti nanje. »Prisotnost in ljubezen,« ves čas ponavlja Sanela. Z leti je spoznala, da uradna medicina nima vseh odgovorov. Ker jo je zanimalo, o čem govorijo bolniki, kadar govorijo, da jih boli duša, se je vrgla v proučevanje vzhodnjaških tradicij in domorodnih medicin. Danes je prepričana, da obstaja višja sila. To ji potrjujejo tudi številni primeri nerazložljivih ozdravitev in neverjetnih naključij, ob katerih razum odpove. Na primer zgodba umirajočega bolnika, ki mu zaradi redke krvne skupine niso mogli najti novih jeter. »Nekega dne pa je stopil predme in mi mirno povedal, da je govoril z Jezusom in da mu je ta zatrdil, da bodo jetra zanj prišla čez dva dni okoli petih popoldne. Točno tako je nato tudi bilo, pa čeprav ni nič kazalo na takšen razplet.«
Dvourni potop v temne globine se zaključi z vrnitvijo v svetlobo. Kot je napovedala na začetku predavanja, se Sanela spusti na kolena in sklene roke v ponižni prošnji vsem prisotnim: »Prosim vas, da skupaj spremenimo to družbo. Prosim vas za mojega otroka in za vaše otroke.« Množica zaploska, ljudje vstajajo s sedežev. Ženska, ki sedi ob meni, stegne roko proti dlani svojega spremljevalca, oklene prste okoli nje, ljubeče stisne. Da, težko je verjeti, kar smo slišali. A vredno se je potruditi.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!