Navaden dan nenavadne mame: Pometimo pred svojim pragom
Ko v naši Mali vasi ugasne zadnja lučka v oknu katere od sosednjih hiš, se največkrat prižge v najini hiši. Tako ima kakšna osamljena duša, ki ne more spati (kot sem jaz), majhno tolažbo na osamljeni poti.
Pravzaprav pa sem to noč mislila tudi na svojo babico. O tem, da ji postajam podobna. Imela je bolna pljuča in vsako, tudi najmanjšo sprememba vremena, dvig ali znižanje vremenskega tlaka pa še posebej, je čutila dvojno. In ni mogla dihati. S sestrami smo vse spale v majhni sobi, naše postelje so bile za prozorno zaveso. Tako sem jo včasih opazovala, ko je stala pri odprtem oknu, lovila zrak in strmela v temo. Vsak njen globoki vdih sta pospremila piskanje njenih pljuč in droben vzdih.
Tako tudi jaz to noč ne morem spati. Malo po polnoči sem vstala in skuhala kavo, Janek pa se je ravno tisti trenutek v snu naglas smejal v postelji. Gotovo ga je obiskal, čeprav eno noč pozneje, kot se za noč duhov spodobi, kakšen prijazen duh iz njegove preteklosti. Vidite, tudi oni potrebujejo malo svetlobe. In pri nas je vse skupaj pač … malo pozneje.
Če sem že omenila, da postajam podobna babici: leta se mi nabirajo in z njimi vse mogoče tegobe, pa tudi zavedanje, da vsak trenutek zrno peska v peščeni uri pade navzdol, skozi luknjico, in nikoli navzgor. In da je zdaj tudi zadnji čas, ko lahko odkrito govorim o kakšnih zgodbah. Poleg divjega vetra s Kanina, ki sem mu prisluškovala, so se mi te vrtele v glavi, takšne in drugačne, med njimi tudi naslednje.
Ob dnevu reformacije s(m)o veliko govorili o maternem jeziku. Da nam mora pomeniti vse, da moramo paziti nanj, ker brez njega ne bi (ne bomo) obstajali. Ampak res dvomim, da so nas naše matere učile takšnega jezika, kot se danes pogosto uporablja javno. Morda sem izjema. Jezik moje matere ni bil takšen, da bi se lahko hvalila z njim, a človeka lahko veliko naučijo tudi dobri ljudje, ki jih sreča v življenju, in knjige. Zato si mislim, da je uporaba maternega jezika kot orožja tudi neupravičena uporaba jezika oziroma zloraba.
Da bi se moral vsak človek vedno zavedati, kaj govori in kako. Arabski pregovor pravi: »Človekove besede so mere njegove pameti.« Saj si najbrž nihče ne želi, da bi ljudje mislili, da nima pameti, ali kaj!? Slovenščina je lep in bogat jezik, s tem se lahko vsi strinjamo in marsikaj si lahko povemo na več načinov, tudi na lep, pa še vedno izpovemo svoje misli.
In poanta? Ne samo to, da vi uporabljajte materni jezik kot civilizacijsko sredstvo, tudi mi ga moramo! Ali pa tako: razjahajmo z metel, noč čarovnic je mimo in pometimo vsak pred svojim pragom!
V tej noči, ko moj mali medo, no, Janek, tam v drugi sobi spet nekaj vzdihuje, mislim na še eno zgodbo. Na spletu je spet polno spodbud neke politične stranke, jasno, v zvezi z ljudmi s posebnimi potrebami. Ne sprašujem se več, zakaj se nekdo vedno spomni nanje takrat, ko tako ne more nič ukreniti. Takrat pa, ko je bila možnost, ni nihče niti s prstom mignil! Ne sprašujem se več, ker zdaj imam izkušnje. Gre za to, da se zlorablja, največkrat, nemočne ljudi in njihove starše, trka na čustva ljudi, poudarja stiske družin … Ne sprašujejo se, kaj smo mi naredili, ko smo imeli možnost, ampak kaj boste storili vi, sedaj, ko imate možnost!
Pa poglejmo konkretno, da me ne bo kdo vtaknil med tiste, ki zlorabljajo jezik in še kaj. Leta dva tisoč devetnajst je bil sprejet Zakon o osebni asistenci. Ve se, katera vlada je bolj na kratko vladala pred epidemijo korone. Namen zakona je »opolnomočenje invalidov ter omogočanje neodvisnega življenja, aktivnega vključevanja v družbo in enakopravnosti«. Pravico do osebne asistence imajo tudi osebe, ki so vključene v varstveno-delovne centre, kot je moj Janek, vendar manj ur kot tisti, ki so (še) doma. In zdaj: tisti, ki so sprejemali ta zakon in so še do nedavnega imeli v rokah škarje in platno, sprašujejo, kdaj se bo to spremenilo in število ur izenačilo.
Bi vas zdaj lahko, prijazno, vprašala, kako neki se tega niste prej (sami) spomnili? Ni bilo politične volje? Ravno zdaj pa se je našla? Kot tudi ni bilo politične volje, da se priskrbi mojemu Janeku in njemu podobnim zdravstvena oskrba v delovnem centru? In ne nazadnje: tudi moj Janek ima po zakonu pravico do nekaj ur osebne asistence. Četudi bi jo jaz kdaj krvavo potrebovala, pa je ne morem izkoristiti. Ker na podeželju pač ni ljudi, ki bi to delali.
In ko sem spet omenila svojo pobudo državi o zdravstveni oskrbi. Isto politično stranko skrbi, da ni dovolj stanovanjskih skupnosti in namestitev za ljudi s posebnimi potrebami za čas, ko starši ne bomo več zmogli skrbeti zanje. Že pred več kot pred dvema letoma sem vam predlagala, kako lahko pomagate staršem, meni, da bomo zdržali čim dlje. Pa spet ni bilo politične volje, so mi povedali na ministrstvu.
Ko sem nazadnje govorila z neko gospo od tam, mi je, poleg predavanja, prijazno razložila, da me razume, kako se počutim. Nisem ji mogla pritrditi. Ne more me razumeti nihče, ki nima takšnega življenja, kot ga imam jaz. Lahko pa me posluša. In pove, kaj je mogoče in kaj ni in zakaj. Tudi za to obstaja materni jezik.
In poanta? Vprašanja, kaj boste vi naredili, ko pa mi tega nismo, ko bi lahko, niso poštena do nikogar.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.