Navijali smo na dirki v Komendi: Pogija imajo vsi radi
Tadej Pogačar je eden redkih ljudi, ki znajo združiti vso Slovenijo in poskrbeti, da tisočem navijačev srce bije kot eno. Številni so se mu na avgustovsko soboto prišli poklonit v Komendo, njegov kraj, da mu pokažejo, kako drag jim je, in da ujamejo pogled na kolesarskega kralja v živo, se mu morda približajo, dobijo avtogram ali fotografijo za spomin.
Enkrat na leto se Komenda prelevi v center slovenskega kolesarstva in ponudi doživetje dirk po Franciji, Italiji in Španiji v malem. Jasno, to je na dan Pokala Tadeja Pogačarja – kriterijske dirke v Komendi, kjer 35 kilometrov po domačem klancu odvozi tudi elitna moška ekipa. Letošnji, sedmi, je poleg glavnega ljubljenca slovenskih športnih src privabil tudi druga velika imena domačega in svetovnega kolesarstva. Imeli smo priložnost videti, kako hitro pedale obračajo Tadej Pogačar, Luka Mezgec, Matej Mohorič, Matevž Govekar, Tilen Finkšt, Tim Wellens, Pavel Sivakovin Matteo Trentin. Na tekmi pa seveda ni manjkala tudi Pogijeva zaročenka, Urška Žigart.
Na vroče avgustovsko popoldne je Komenda v stanju vročice. V sicer zaspanem kraju, kamor vodi pot redko koga razen domačinov, je promet preusmerjen, ulice in trgi zaprti, lokali ter stojnice s hrano in pijačo so polni, ljudi mrgoli. Največ jih je zbranih »na klancu« in na trgu ob progi, kjer trenutno vozijo kolesarke mladinke.
Dejan se je v Komendo pripeljal iz Celja. Da bi videl Pogija od blizu, pravi. Tudi sam kolesar že 25 let ne izpusti prenosa nobene večje dirke. »Na Pogija in druge naše sem neskončno ponosen! Vsak Slovenec bi moral biti. Fantje si zaslužijo naš največji poklon in tu sem prav zato. Da jih vidim v živo, da se jim poklonim.« Pa malo tudi za žur, doda, in nazdravi z ne ravno prvim pivom v roki. Kajti dogodek v Komendi je ravno toliko zabava, kot je šport. Zbere se staro in mlado od blizu in daleč. Lepo je videti skupnost na kupu. Gospe si nadenejo najlepšo opravo in uredijo frizuro. Najstniki prikrito pogledujejo po nasprotnem spolu, moški si segajo v roke in se trepljajo po hrbtih.
Najbolj razburjeni pa so najmlajši. Čutijo, da se dogaja nekaj pomembnega, da so del nečesa velikega. Norijo naokoli ali pa zvedavo kukajo po množici z ramen očetov. Med najmlajšimi je še posebej izrazita obvezna oprema – rumena majica. Če te ni, pa vsaj dres najljubšega nogometaša. In pa zelena ali državna zastavica. Oboje ima tudi mala Jana, ki s slednjo vneto maha ob pločniku. Premajhna je še, da bi cenila napore, ki jih v svoj šport vlagajo vrhunski kolesarji, ona je še pri Tačkah na patrulji. A kupiti rekvizite je bilo življenjsko nujno, pravi oče. In ob navdušencu, kot je on, bo prej ali slej tudi sama preživela nekaj poletnih tednov na leto prilepljena na televizijski zaslon.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 33, 19. avgust 2025.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
