Shutterstock

Šestega aprila proti večeru je mlada, komaj 33-letna ženska iz avta pred deponijo v Bukovžlaku pri Štorah poslala SMS svojemu partnerju. Bilo je zadnje sporočilo, ki ga je poslala v življenju; malo zatem je končala pod kolesi tovorne kompozicije, ki je peljala mimo železniške postaje v Štorah. Vsi njeni upi, vsa njena radost in bolečina – izbrisani; njena prisotnost v prostoru in času – izničena. Za njo so ostali trije otroci, prepleteni z odnosi, ki jih materina smrt z vso svojo težo ni zmogla pretrgati. Temveč jih je napela do skrajnosti. Mesece pozneje dve izmed njenih hčera še vedno ne vesta, kje točno je njuno mesto pod soncem. Ter pri kom.

Dva dni po smrti omenjene nesrečnice se je pri njeni materi, babici treh otrok, oglasila predstavnica Centra za socialno delo Celje, enota Šmarje pri Jelšah. Sestavila je zapisnik, v katerem je povzela zapletene razmere v družini, in mater pokojnice poimenovala kot osebo, ki začasno skrbi za dva od treh pokojničinih otrok. Ženska je namreč vsakega od njih rodila v zvezi z drugim partnerjem. »Prva dva moška sta bila zelo problematična in tudi nasilna, za otroka pa se nista dosti brigala, zato je zanje skrbela moja hči, zdaj pa skrbim jaz,« pripoveduje njena mati. »Tretji izmed njenih bivših partnerjev pa je krasen človek, ki že nekaj časa skrbi za njunega sinčka.«

Shutterstock

Kaj se mora in kaj se ne da

Takšno stanje je torej babica predstavila socialni delavki. Prav zapisnik, ki ga je ta sestavila med obiskom, pa naj bi zakrivil kar nekaj zmede. Babica je namreč prepričana, da ji je »CSD s tem dokumentom v celoti določil začasno skrbništvo nad otrokoma«. Na tej podlagi je nemudoma začela urejati vse potrebno, da bi svojima vnukinjama po nenadomestljivi izgubi omogočila nadaljevanje karseda normalnega življenja. Ko pa je zanju želela urediti zdravstveno zavarovanje in vpis v šolo, se je izkazalo, da za to nima ustrezne pravne podlage – uradni status začasnega skrbnika in s tem tudi pravnega zastopnika deklic bi ji lahko dodelilo šele sodišče na uradni predlog centra za socialno delo. »CSD pa tega predloga ni podal, čeprav sem jih k temu večkrat pozvala tako ustno kot pisno! Že tedaj se je mudilo z vpisom za šolo, toda na centru se skoraj štiri mesece niso odzivali na moje pozive in praktično niso niti povohali teh otrok!« je ogorčena sogovornica.

Tako se je začela izčrpavajoča vojna užaloščene, razočarane in jezne ženske proti institucijam, o katerih je prepričana, da so ji praktično na vsakem koraku obrnile hrbet in zatajile pri odgovornosti, ki jo po zakonu imajo do obeh deklic. 

Kaj pravijo na SCD? Več o trpljenju pokojne in treh otrok si preberite v nadaljevanju prispevka, ki je objavljen v reviji Jana št. 31, 5. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana