Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Otroci danes odraščajo v povsem drugačnem svetu, kot smo odraščali njihovi starši ali učitelji, ki se srečujejo z novimi izzivi. V poplavi tehnologije in umetne inteligence, ko so informacije ves čas na dosegu roke, je gotovo najpomembnejša vloga šole, da otroke nauči razmišljati, presojati, sodelovati in ne nazadnje prevzemati odgovornost za svoje življenje. Kakšno šolo si torej želimo za naše otroke?

Brez urjenja možganov bomo privesek tehnologij

Dan Podjed, antropolog, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU in redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani:

»Za svoje otroke si želim šolo, v kateri bodo pridobili znanje, s katerim bodo obvladovali nove tehnologije in se znašli v svetu, hkrati pa se bodo naučili ohranjati človečnost in temeljne vrednote, kot so spoštovanje, zaupanje, medsebojna pomoč in strpnost. Bistvo šole ni več zgolj v pridobivanju znanja, zlasti zdaj, ko so informacije hitro dostopne na zaslonih in s pomočjo umetne inteligence (UI), temveč tudi v pridobivanju spretnosti, s katerimi bo učenec v prihodnosti lažje našel delo in se znašel v novem svetu.

Na predavanjih zato pogosto svetujem, naj ljudje že zdaj vlagajo v troje: glavo, srce in roke. To pomeni, naj pridobivajo raznovrstna znanja in ohranjajo sposobnost kritičnega mišljenja, naj se naučijo skrbeti za druge ter usvojijo tudi praktične in ročne spretnosti, ki bodo kljub razvoju humanoidnih robotov in drugih naprav še dolgo pomembne. Danes in v prihodnosti bosta še vedno šteli tako akademsko znanje, ki ga pridobimo v šoli, kot znanje za življenje, pridobljeno zunaj nje, in v resnici ju je težko ločiti.

Včasih smo pravili: Kolikor znaš, toliko veljaš. To velja še danes. Tisti, ki bodo mislili z lastno glavo, bodo lahko sooblikovali prihodnost, oni, ki bodo verjeli predvsem besedilu, ustvarjenemu z orodji, kot sta ChatGPT in Claude, pa bodo pri spreminjanju sveta ostali predvsem pasivni gledalci. Novejše raziskave že opozarjajo, da lahko nekritično zanašanje na generativno UI, torej na razne klepetalnike, do katerih lahko po telefonu dostopamo skoraj kjerkoli, ošibi kognitivne procese, oslabi priklic informacij in celo spremeni način kritičnega presojanja. Možgane je vendarle treba nenehno uriti s pridobivanjem znanja in trenjem miselnih orehov. Če mladi tega ne bodo počeli tako v šoli kot zunaj nje, bodo postali privesek tehnologij, njihovo mišljenje pa bo vse bolj usmerjal nekdo drug – predvsem lastniki rešitev, ki temeljijo na UI. V Sloveniji pogosto tarnamo, da je šolski sistem slab in zastarel. V marsičem je res tak. A hkrati velja poudariti, da imamo še vedno veliko izvrstnih učiteljic in učiteljev, ki zagnano, vestno in srčno opravljajo svoje delo. Takšni ljudje bi morali ostati jedro izobraževanja, učne vsebine pa bi morali prilagoditi času in se pri vseh predmetih in na vseh stopnjah šolanja seznaniti s tehnološkimi in drugimi spremembami. V središču šole, ki bo sledila času, pa naj seveda ostane človek.«

Šimen Zupančič

Končni cilj je znanje in priprava otroka na življenje

Špela Miroševič, priznana slovenska doktorica znanosti, biopsihologinja, psihoterapevtka ter ustanoviteljica in predsednica svetovno uspešne Fundacije CTNNB1:

»Želim si šole, ki ne bo skrbela samo za pridobivanje akademskega znanja, ampak bo otroke pripravljala tudi na življenje. Želim si okolja, v katerem se otroci poleg matematike, jezika, naravoslovja in drugih predmetov učijo tudi, kako poskrbeti zase, kako biti samostojni in organizirani, kako postavljati zdrave meje ter kako se spoprijemati s stresom, neuspehom in različnimi čustvi. Pomembno se mi zdi, da razvijajo potrpežljivost, vztrajnost in odgovornost, hkrati pa empatijo, vključujočnost, spoštovanje in prijaznost do drugih. Pri akademskem delu si želim manj poudarka zgolj na pomnjenju in reprodukciji vsebin ter več na razumevanju, kritičnem razmišljanju, povezovanju znanj in predvsem na učenju, kako se učiti. Predvsem pa bi si želela, da otrok iz šole odnese občutek, da se je sposoben naučiti novih stvari. Akademska znanja otroku dajejo osnovo za razumevanje sveta, nadaljnje izobraževanje in poklicno pot. Vendar samo veliko znanja še ne pomeni, da bo znal dobro in samostojno živeti.

V sedanjem sistemu bistveno bolj primanjkuje sistematičnega učenja življenjskih veščin. Otrok morda zna rešiti zahtevno matematično nalogo, hkrati pa ne zna organizirati svojega časa, obvladovati stresa, sprejeti neuspeha, učinkovito komunicirati ali presoditi, katere informacije so zanesljive. Želela bi si tudi več prostora za individualne razlike med otroki, saj vsi otroci ne razmišljajo, se učijo ali razvijajo enako in z enako hitrostjo. Končni cilj bi moral ostati znanje, razvoj sposobnosti in priprava otroka na samostojno življenje.«

Mateja J. Potočnik

Pomembno je znanje za življenje

Ana Bešter Bertoncelj, psihoterapevtka, imago partnerska terapevtka in nekdanja televizijska voditeljica:

»Želim si šolo, ki bo razvijala tako znanje otrok kot njih kot ljudi. Šolo, v kateri bi bilo več prostora za gibanje, naravo, praktično delo, ustvarjanje in projektno učenje. Otroci danes ogromno časa presedijo, njihov živčni sistem pa za zdrav razvoj potrebuje gibanje, stik s telesom in izkušnjo sveta. Zelo bi si želela, da bi bilo več pouka v naravi – z raziskovanjem, opazovanjem, sodelovanjem in konkretno izkušnjo. Otroci si pogosto največ zapomnijo takrat, ko nekaj doživijo, izdelajo, raziščejo ali rešijo skupaj z drugimi. Pomembno se mi zdi, da otrok usvoji temeljna akademska znanja, kot so branje, pisanje, matematika, naravoslovje, jeziki in splošna razgledanost, hkrati pa, da se nauči razmišljati, postavljati vprašanja, iskati informacije, povezovati znanje in samostojno reševati probleme. V svetu, v katerem lahko do velike količine informacij pridemo v nekaj sekundah, se mi zdi vse manj pomembno, koliko podatkov otrok zna na pamet, in vse pomembnejše, kaj zna z njimi narediti. Želim si, da bi šola razvijala radovednost, kreativnost in notranjo motivacijo, ne pa predvsem sposobnosti pomnjenja za naslednji test. Še posebej pomembno se mi zdi znanje za življenje. Otrok bi moral med šolanjem spoznavati sebe, svoja čustva, svoje telo in svoj živčni sistem. Naučiti bi se moral prepoznati, kdaj je v stresu, kako se lahko umiri, kako pove, kaj potrebuje, in kako posluša drugega človeka.

Želim si več učenja spoštljive komunikacije, reševanja konfliktov, sodelovanja, postavljanja meja in prevzemanja odgovornosti. To so spretnosti, ki jih bo otrok uporabljal vse življenje – v partnerstvu, družini, službi in odnosih z drugimi ljudmi. Dobro bi bilo uvesti več projektnega dela, več dela v manjših skupinah in več povezovanja otrok različnih starosti. Moja idealna šola bi bila zato prostor, kjer otrok ne bi samo zbiral znanja, ampak bi se učil živeti. Kjer bi lahko uporabljal telo, srce in razum. Kjer bi se učil sodelovati, ustvarjati, prevzemati odgovornost in razvijati svoje sposobnosti.«

Marko Vavpotič

Kjer je volja, je pot!

Špela Režun, doktorica socialne gerontologije, nekdanja direktorica VDC Zasavje ter profesorica ekonomskih predmetov na Gimnaziji in srednji ekonomski šoli Trbovlje:

»Za svoje tri hčerke in otroke, ki jih učim in prav tako po svoje postanejo 'moji', si želim, da je šola prostor, kamor učenci, dijaki in učitelji prihajamo z veseljem, navdihom, občutkom sprejetosti in smisla. Kot mama treh hčera vidim, kako različne so si med seboj. Prav vsaka ima edinstvene talente in potenciale. Ker sem pred prihodom v učiteljski poklic 18 let delala z osebami s posebnimi potrebami, se še posebej zavedam pomena celostne obravnave človeka, prepoznavanja in spodbujanja močnih področij posameznika, ne glede na omejitve, ki jih ima vsak izmed nas. Učitelji smo tisti, ki moramo biti zmožni pri učencih, dijakih prepoznati ta močna področja in jih spodbujati, da s trudom, ki ga zmorejo, doživljajo uspehe. Potem lahko zgradijo zdravo samopodobo, samozavest, si postavijo cilje, zaupajo vase in so zadovoljni v življenju.

So pa v slovenskem šolskem sistemu za takšen način dela učitelja omejitve, saj je pri polnem razredu z 32 dijaki, pri natrpanih učnih načrtih in nepotrebni birokraciji to včasih res 'misija nemogoče'. A kjer je volja, je pot. Ob dobrem timskem sodelovanju z drugimi učitelji na šoli, svetovalno službo in seveda starši ter učenci, dijaki tudi nemogoče postane mogoče. Avtoriteta učitelja ne sme izvirati iz strahu ali pozicije moči, temveč iz osebnega zgleda, pravičnosti in pristnega odnosa, v katerem otroka, mladostnika spoštujemo kot človeka. V dveh letih poučevanja sem spoznala, da me dijaki, ko začutijo, da mi je mar zanje kot za ljudi, poslušajo, mi zaupajo in postanejo kreativni soustvarjalci učne ure. Tako se tudi največ naučijo. Jaz pa v poučevanju občutim smisel, ki mi je pri delu bistven.«

Osebni arhiv

Šolski sistem, potreben temeljite prenove

Jasmina Kandorfer, televizijska voditeljica, producentka, pisateljica in raziskovalka celostnega zdravja:

»Šolski sistem je že dolgo potreben temeljite prenove. Njegova osnovna struktura izhaja iz časa industrijske revolucije, ko je družba potrebovala predvsem disciplinirane, prilagodljive in učinkovite delavce. Danes živimo v povsem drugačnem svetu. Številna dela, ki so nekoč zahtevala človeka, vse hitreje prevzemata avtomatizacija in umetna inteligenca. Zato bi morala biti ena ključnih nalog sodobne šole predvsem v tem, da otroka vidi kot posameznika. Tudi organizacija šolskega dneva je pogosto precej oddaljena od tega, kar vemo o otroški biologiji, potrebah po gibanju, počitku, igri in spontanem raziskovanju.

Otroci so danes poleg šole pogosto obremenjeni še s številnimi strukturiranimi dejavnostmi, hobiji in preživljanjem časa z vrstniki. Potrebujejo pa tudi veliko nestrukturiranega časa in časa s svojimi starši, kjer se lahko naučijo ogromno pomembnih življenjskih veščin. Staršem, ki imajo otroke v javnem šolskem sistemu, zato ne bi svetovala, naj samo čakajo na spremembo sistema. Veliko lahko naredijo že sami – predvsem tako, da se med seboj povežejo. Lahko se dogovorijo o skupnih smernicah, ki jih želijo postaviti za svoje otroke: na primer, kdaj bodo otroci dobili prvi telefon, kakšen telefon bo to in kakšna bodo pravila njegove uporabe. Če se pri takšnih vprašanjih poveže več družin, je pritisk na posameznega otroka bistveno manjši. Predvsem pa bi si želela, da se pri vzgoji in izobraževanju bolj opiramo na sodobna spoznanja o otrokovem razvoju, nevrobiologiji in biologiji človeka ter manj na pristope, ki so nastali iz potreb nekega povsem drugega časa."

Šimen Zupančič

Težko gradiš hišo, če nimaš opek

Nina Jelen, inovativna učiteljica na OŠ Ivana Skvarča Zagorje, najučiteljica leta 2021:

»Želim si šolo, v kateri se otroci počutijo varne, sprejete in spoštovane. Šola zame ni le ustanova, v kateri pridobivajo znanje, ampak tudi prostor, kjer nastajajo prijateljstva, kjer se otroci učijo sodelovanja in spoznavajo, da smo ljudje med seboj različni. V taki šoli se učitelji in starši med seboj spoštujejo in sodelujejo. Dobra šola težav ne pomete pod preprogo, pomaga otroku, ki potrebuje pomoč, ter nasilje opazi in ga ustavi. Kot starš si želim, da dá šola otroku temelje za nadaljnje učenje in življenje. V prvih letih šolanja (pa tudi naprej) se mi zdi ključno razvijanje bralne pismenosti. Če otrok dobro bere, rad bere in razume, kaj je prebral, si lažje odpira vrata do skoraj vseh drugih znanj. Pri tem imamo pomembno vlogo tako učitelji kot starši. Poleg pisanja, matematike in drugih akademskih znanj si želim, da šola razvija kritično mišljenje, digitalno pismenost, skrb za naš planet, samostojnost, odgovornost, sodelovanje in ustvarjalnost.

V našem šolskem sistemu cenim dostopnost izobraževanja, številne predane učitelje in avtonomijo, ki jo imam kot učiteljica. Morda bi si želela nekoliko manj poudarka na pomnjenju podatkov, čeprav ne spadam med tiste, ki menijo, da pomnjenje ni pomembno. Otroci vendar ne morejo kritično presojati informacij, če nimajo osnovnega znanja, na katero bi se lahko oprli. Možgani potrebujejo znanje, urjenje, telovadbo, da lahko razmišljajo, povezujejo in ustvarjajo nekaj novega. Težko gradiš hišo, če nimaš niti opek. Hkrati bi si želela nekoliko več prostora za raziskovanje, povezovanje znanj med predmeti ter učenje z izkušnjami, igro in domišljijo. Otroci si pogosto najbolj zapomnijo tisto, kar so sami odkrili, preizkusili ali kar jih je resnično navdušilo.«

revija Jana