Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Razvoja ne bomo ustavili, prihodnost je tukaj, pravijo poznavalci, in ni več vprašanje, ali bodo del našega sveta, temveč kako jih bomo sprejeli. »To je vrsta, ki smo jo ustvarili mi. Zato največji izziv v prihodnosti ne bo tehnologija, temveč človek,« je prepričana Maša Mikkel Jazbec, intermedijska umetnica in raziskovalka na področju robotike, humanoidne tehnologije in nevrotehnologije, ki s svojim delom približuje robotsko tehnologijo ljudem.

Tehnologija

V Ljubljano prispel Jože, robot s slovensko dušo

Mašo so roboti fascinirali že v otroštvu, ko je z očetom gledala znanstvenofantastične filme, kot sta Iztrebljevalec in Osmi potnik. Na zaslonu so se pojavljala bitja kot ljudje, pa to niso bila. Krvavela so, govorila, pa vendar so bili stroji. Še naprej jih je spremljala na filmih. Ker pa kot umetnica ni mogla delati z roboti, je šla svojo pot. Diplomirala je iz likovne umetnosti, in sicer je pisala o kiborgih in robotih japonskega pionirja androidne robotike Hirošija Išigura. Nato jo je radovednost odpeljala na magistrski študij računalniške interaktivne umetnosti v avstrijski Linz, kjer je vsako leto znameniti festival Ars Electronica. Obiskal ga je tudi Išiguro in tako je lahko njegove robote prvič videla v živo. Profesorja je spoznala, ostala z njim v stiku in ga leta 2013 povabila v rodne Trbovlje na festival novomedijske kulture Speculum Artium. »Na oder je pripeljal svojega geminoida HI-2; mehanskega dvojnika in majhnega androida Telenoida.« Spominja se, da je občinstvu zastal dih, njo pa je ta tehnologija povsem prevzela.

Šimen Zupančič

Doktorat pri Išiguru

Sanjala je, da bi se izobraževala pri Išiguru, ta pa ji je položil na srce, da mora vpisati doktorat, če želi raziskovati robotiko, kajti programov za umetnike niso imeli. Sprejela je izziv in se kot edina umetnica znašla med samimi inženirji. Njen znanstveni eksperiment z zamenjavo telesa med človekom in robotom je odprl nova raziskovanja interakcije med ljudmi in humanoidi. »Na Japonskem so me seznanili tudi z rehabilitacijsko robotiko in nevrološkimi vmesniki, ki omogočajo z mislimi premikati robota. Ideja je zelo uporabna za invalide. Nekdo, ki ne more premikati svojega telesa, bo lahko z mislimi usmeril humanoida, ki bo delal namesto njega. Recimo prinesel nekaj iz hladilnika. To je bilo fascinantno!«

Znanstvena fantastika je pred vrati

Medtem ko se v Evropi pogosto bojimo, da nas bodo roboti nadomestili ali celo ogrozili, zato smo do te tehnologije precej zadržani, jih azijske kulture sprejemajo kot bitja, ki bodo z nami živela v harmoniji in nam pomagala. »Japonci rastejo z zavedanjem humanoidnih tehnologij predvsem preko stripov mange, v katerih so roboti predstavljeni kot prijatelji, ki človeku pomagajo.« Nekatere znanstvenofantastične filmske vsebine so seveda daleč od resničnosti, so pa filmi, ki že precej stvarno prikazujejo življenje v prihodnjih letih. »Eden takih je recimo Robot in Frank, v katerem sin ostarelemu očetu, ki po smrti žene sam živi na deželi, kupi za spremljevalca humanoidnega robota, ki ga opozarja na obroke, zdravila, mu pomaga pri opravilih, ga spremlja na sprehodih ter mu dela družbo.«

Humanoidni roboti namreč zmorejo že marsikaj! »Prvi tak je bil Hondin Asimo, ki so ga razvili že leta 2000. Brez kablov je hodil po stopnicah, stregel kavo, odpiral steklenice, brcal žogo. Pripeljali so ga k nam v Trbovlje in privabil je ogromno ljudi. Potem ni bilo kakšnega hudega napredka nekje do leta 2015, ko so pri podjetju Boston Dynamics z robotom Atlas začeli razvijati tako imenovano atletsko inteligenco, torej ekstremno gibljivost. Po koronskem obdobju pa se je na tem področju začel hud preboj, ki smo mu priča še danes in se ne bo ustavil. Humanoidne robote trenirajo za delo v industriji, Japonci jih imajo že v recepcijah v hotelih, turističnih agencijah in informacijskih točkah v nakupovalnih središčih, kjer komunicirajo z ljudmi.«

Šimen Zupančič

Neo pomaga v gospodinjstvu

 Kitajci in Američani vlagajo milijarde v industrijsko humanoidno robotiko – medtem ko v Ameriki še potekajo pilotni projekti, jih Kitajci že uporabljajo. »Še vedno je pred raziskovalci precej izzivov. Roboti imajo težavo s prijemanjem stvari, ki spreminjajo obliko, recimo oblačil, težave imajo s segrevanjem in prehitro porabo energije, vendar že obstajajo aplikacije, s pomočjo katerih si robot sam zamenja baterijo.« Težave imajo tudi s preprekami v okolju – v industriji je vse zavarovano, če recimo pade, doma pa se lahko pred njim pojavi veliko nepredvidljivih stvari, ljudi – majhni otroci, obiski, in hišni ljubljenčki. Zato Maša meni, da bo vseeno trajalo še kar nekaj časa, da jih bomo imeli doma … čeprav jih nekateri že imajo. »V Ameriki je namreč že mogoče kupiti humanoidnega robota z imenom Neo, podjetja 1X, za pomoč v gospodinjstvu. Vodijo ga teleoperacijsko – orientacije ga uči nekdo iz pisarne matičnega podjetja. Z očali za virtualno resničnost, skozi kamere vidi prostor in upravlja robota.

Tehnologija

Samo navaden robot iz Ljubljane

V takšne namene se je tako pojavil nov poklic, operater humanoidnih robotov. Ko takšnemu robotu odpremo vrata v svoj dom, moramo sprejeti tudi tretjo osebo, ki ima vpogled v naše stanovanje. Nekateri pravijo, da je to hud vdor v intimo, ampak to je cena takšnega udobja. Začetna cena stroja je 20.000 evrov, vendar bo treba vložiti še veliko truda in denarja za učenje tega robota. Uspešni bodo toliko, kolikor bomo mi pripravljeni sodelovati in jih sprejeti. Se jih bomo pa morali tudi naučiti upravljati. Tako kot moramo narediti izpit za avto, mislim, da bi se morali izobraževati tudi v ravnanju z roboti. To je vrsta, ki smo jo mi ustvarili, skupaj z nami bodo živeli in od nas je odvisno, kaj jih bomo učili.«

Največji strahovi ljudi so seveda, da bi nas roboti nadvladali, da jih bodo uporabljali za vojskovanje in bodo do ljudi nasilni ali pa bodo zaradi njih izgubili delovna mesta. »Vendar za njimi je vedno človek. Ne skrbi me toliko tehnologija kot človek, ker smo kot družba precej nasilni. Kar pa se delovnih mest tiče, bodo roboti opravljali dela, ki so za ljudi škodljiva, ali tista, kjer delovne sile primanjkuje. Sicer bodo pa celo ustvarili nova delovna mesta, nekdo jih bo moral narediti, učiti, kot sem že prej rekla, pa bodo potrebovali tudi nov poklic, kot je operater teleoperacijskih robotov,« razmišlja Maša.

Šimen Zupančič

Družba starostnikov

 V naslednjih desetih letih bodo humanoidi v avtomobilski industriji in predvsem tam, kjer primanjkuje delovne sile. »Za tekočimi trakovi in v storitvenem sektorju kot receptorji, recimo, pa v domovih za ostarele, kjer prav tako primanjkuje ljudi. Če sem iskrena, bi na stara leta veliko raje videla, da mi plenico zamenja robot. Z našim robotkom Lili smo že poskusili delati z dementnimi, za katere je pomembno, da so kognitivno aktivni, in ni nič slabega, če se pogovarjajo z robotom.

Roboti bi tako sodelovali z drugimi uslužbenci. Na Centru za dolgotrajno oskrbo pri nas so kar naklonjeni tem tehnologijam, tako strokovni delavci kot oskrbovanci. Kadar v Trbovljah obiščemo dom upokojencev, so nas vedno veseli. Seveda bodo dvomili o varnosti, ampak zaradi pomanjkanja osebja se bo to gotovo zgodilo. Mi imamo robotskega psa Mobija, ki ga, recimo, treniramo, da bi uporabnikom doma upokojencev nesel pošiljke na pošto ali pisma tam prevzel, lahko bi šel zanje tudi v trgovino. Smo ga že testirali in fizično to pot zmore.«

Pri delu z roboti se je Maša ogromno naučila tudi o človeškem telesu, ki je zelo kompleksno, a ga jemljemo za samoumevno. »Za to, da nekaj primemo, se aktivira pol našega telesa, to sem ugotavljala, ko smo morali programirati robotsko roko humanoida oziroma protezo. Neverjetna je povezanost našega telesa z umom – vse se zgodi hipno, pa ta naša vzdržljivost. Sklepi v telesu nam delujejo vse življenje, pri robotih se hitro obrabijo, oni ne bodo imeli tako dolge življenjske dobe, kot jo imamo mi,« nam je razlagala v svojem laboratoriju, najbolje opremljenem z roboti in s programi zanje, v Katapult robotiki v Trbovljah. Z ekipo razvijajo različne kreativne izobraževalne aplikacije za svoje industrijske, humanoidne in kvadropedne (pasji robot na štirih nogah) robote.

Njihovi roboti so vključeni v različne animacije, včasih tudi povezujejo dogodke. Z različnimi programi za osnovne, srednje šole in univerze ljudem približujejo robotsko tehnologijo. »Če bi me vprašali, kakšnega robotka si želim sama doma, bi imela najraje tistega, ki bi mi umazano perilo zložil v pralni stroj, ga potem premestil v sušilnega in na koncu zložil,« se nasmehne ob koncu našega pogovora, ko nam namigne še, da bo kaj takega gotovo mogoče že v šestih, sedmih letih.

Šimen Zupančič

Razlika med humanoidi in androidi:

Humanoidni robot ima človeško obliko telesa – glavo, trup, dve roki in nogi. Ni pa nujno, da je videti kot pravi človek. Obraz je lahko preprost ali zaslonski. Namenjeni so raziskavam, pomoči ljudem.

Android pa je posebna vrsta humanoidnega robota, ki je narejen tako, da zelo realistično posnema človeka. Ima kožo iz silikona, posnema mimiko obraza, lahko je videti kot pravi človek.

Kmetijstvo

Roboti in UI rešitev za slovensko kmetijstvo?

Arhiviranje ljudi

Profesor Išiguro je po naročilu izdelal že tudi robote umrlih ljudi. »Rakugo je večstoletna tradicija pripovedovanja šaljivih zgodb in eden takih ljudi, ki so to počeli in je bil zelo priljubljen, je bil Beicho Katsura. Ko je bil še živ, je njegova družina prosila profesorja, ali bi lahko naredil njegovo kopijo. In tako po smrti igralca njegovo poslanstvo nadaljuje robot. Sem ga videla v živo in je tako realističen, da iz oddaljenosti dveh metrov ne veš, ali je človek ali robot. Potem je za oddelek za literaturo tokijske univerze naredil robotsko kopijo njihovega priznanega pokojnega pisatelja.

Ko imajo kakšne dogodke, jim on prebira pisateljeva dela. Zelo šokantno pa je bilo, ko je ustvaril kopijo ministra za digitalizacijo, torej človeka, ki je še živ. Čisto mogoče je, da so se za to odločili zaradi varnosti. Verjetno se ta dejanja komu zdijo etično sporna, vendar če se ljudje strinjajo, se vse da. Išiguro je naredil še nekaj kopij androidov po še živih osebah, vendar vse ne gre v javnost. Sam ima recimo štiri svoje dvojnike.«

revija Jana