Freepik

Tolpa otrok, ki se je v Račah s paralizatorjem izživljala nad moškim, je morda nov dokaz, da nam kot družbi razmere uhajajo izpod nadzora. Se generacija mladostnikov z nasiljem odziva na grozečo kompleksnost sveta, ki ga ne razumejo, mu ne pripadajo in v njem ne vidijo jasno začrtane prihodnosti? Izgubljena generacija nikoli ne zaide sama od sebe, temveč jo izgubijo tisti, ki bi ji morali pokazati pravo pot.

Mladoletniki iz Rač še zdaleč ne predstavljajo slovenskih mladostnikov, ki so v veliki večini čuteči, sočutni, zvedavi. Res je tudi, da vsaka generacija na neki točki v svoji mladosti velja za podivjano – dokler se mladost ne postara in začne z enako pokroviteljsko retoriko braniti svoj prav pred novo otročadjo. Žal pa prav tako drži, da se število in tudi krutost incidentov, v katere se zapletajo današnji mladoletniki, povečujeta kot odraz širšega trenda, ki je zajel zahodno kapitalistično civilizacijo.

»Mladina je s svojim dokazovanjem prestopila vse meje, šli so predaleč. Včasih so se dokazovali s prometnimi prekrški, danes pa s takimi kaznivimi dejanji,« so konec oktobra sporočili s Policijske uprave Celje, ko so aretirali dva mladoletnika in enega odraslega, ki so na spletu zavedli moškega v prepričanje, da se mu v celjskem parku obeta zmenek z mladoletnico – a je dobil batine in izsiljevanje. Torej po enakem modelu kot obračun v Račah, kjer so žrtev poleg mučenja s paralizatorjem še oropali in se vozili naokoli z njegovim avtom. Oktobra 2024 pa so pravico v svoje roke vzeli mladoletniki v Poljčanah, ko so oropali in pretepli nekdanjega dornavskega župana.

Shutterstock

Mimogrede: paralizator lahko dandanes v temu namenjenih trgovinah kupi vsakdo, predložiti mora le osebni dokument, da je že napolnil 18 let. V eni od njih, kjer stane manj kot sto evrov, to napravo na spletu opišejo kot »nenevarno in neškodljivo«, v isti sapi pa dopišejo, da »z 2.500.000 V ponuja odlično moč ter takojšnjo ohromitev živčnega sistema. Trajanje ohromitve se razlikuje pri vsakem posamezniku. Povprečen čas se giblje od 10 do 20 minut.« 

Gre za več kot jemanje pravice v svoje roke – če bi šlo zgolj za to, bi se naši mladoletniki ustavili pri razkrinkanju domnevnih spolnih predatorjev. Ne bi jih še ropali, izsiljevali in mučili; kdor se resnično zavzema za pravico, si ne bo mazal rok s takšnimi dejanji. Gre torej za izbruhe egocentrizma, iskanje moči in plemenske povezanosti?

Kar je nevarno, isti občutki poganjajo medvrstniško nasilje po vsem svetu in strelske pohode po šolah. Ali se ne zavedajo mej, ki jih človeški krvoločnosti postavlja družba, ali jih ne priznavajo. So fantje iz Rač tipični predstavniki generacije, ki odrašča ujeta med resničnim in navideznim svetom? V slednjem je mogoče vse in vse je tudi dovoljeno; v računalniških igricah in na omrežjih pač ne teče prava kri. Toda če na napačni strani zaslona preživiš zadosti časa, virtualno nasilje lahko pljusne v resničnost. Za nameček marsikateremu najstniku predstave o dobrem in zlem izkrivlja popularna kultura s poplavo bebavih ameriških filmov o superjunakih.

Slovenija

Država zaostruje obravnavo mladoletnih nasilnežev

So bile današnje starejše generacije v mladosti drugačne? Vsekakor so jih vodile stroge avtoritete in institucije. Analogno otroštvo je imelo na voljo obilje kanalov za sproščanje: igranje kitare in pijančevanje v parku, žuranje na metalskih koncertih, košarka in nogomet, občasen džoint ... Kadar bi prehudo prestopili meje, je v šoli redovalnica zacvetela z ukori, doma pa zadnjica z odtisi očetovega pasu. Mladost je imela nekakšno strukturo in v uporu proti njej je bil smisel; v tem uporu smo se namreč kalili za čas, ko bo treba prevzeti vodilne položaje v družbi. Resnično zamočili smo šele, ko se je to dejansko zgodilo.

Prodali smo se kapitalistični prevari z ameriškim snom, v katerem lahko posameznik doseže vse – in pusti vse druge za seboj. Svoje pravice smo postavili na prvo mesto in dopustili propad skupnostih struktur. Namesto da bi sodelovali, smo začeli tekmovati. Namesto da bi se dopolnjevali, smo se začeli primerjati. Namesto da bi svet spreminjali na bolje, smo dvignili roke. Danes je človekov ego brezmejen, družba neusmiljena, prihodnost naših otrok pa črna. Posvetili smo se karieram, otroke pa potisnili na splet. Zanje smo zabrisali vse meje in jih vzgajali, da bodo najboljši – da bodo torej nadljudje. Kar so zametki fašizma. 

Odnosi

Izpovedi žrtev spolnih zlorab in nasveti za partnerje

Preden se zgražamo nad početjem otrok v Rušah, Celju in Poljčanah, se tako vprašajmo, ali je kdorkoli v njihovi bližini slutil, kaj snujejo. Nabavili so si paralizator in več kot eno uro tresli slečenega moškega z elektriko, polivali z mrzlo vodo in pretepali – kdaj je te otroke, ki besnijo, ker že dolgo niso več otroci, nazadnje kdo res videl in slišal? Mladostniki iz Rač, Celja in Dornave bodo najpozneje čez dve desetletji na vrsti, da bi prevzeli našo družbo. Če ne želimo, da tedaj ne bodo prišli k nam, oblečeni v rjave srajce, jih moramo pravočasno utiriti na pravo pot. Tako ali drugače. In jih tudi videti in slišati – sicer nas bodo nekoč k temu kratko malo prisilili.

Objavljeno v reviji Jana, št. 5, 3. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana