arhiv Duler

Konec leta je čas velike sprostitve tesnobe, ki v človeku tli teh dvanajst mesecev. Privleči se do konca še ene naporne in razburljive vožnje na kozmičnem vrtiljaku okoli sonca, in to živ, zdrav ter z vsemi svojimi najbližjimi, je vsekakor dosežek, ki ga je vredno proslaviti. Za večino delovnega ljudstva je to čas za kurjenje morebitnih neporabljenih rezerv, za razkošno potrjevanje obstoja, za razsvetljevanje namrgodenega zimskega neba z lučkami in raketami, za izkazovanje ljubezni do življenja ter bližnjih – čas daril, kuhančka in dopustov, eksplozija potrošnje. Konec leta 2023 je v raziskavi inštituta Mediana največji delež, skupaj 43 odstotkov vprašanih, izjavil, da nameravajo samo za darila odšteti med 100 in 500 evrov. Tako pač je: otroku, kar je otrokovega, tudi za žlahto ne sme zmanjkati paketov, na darilo za boljšo polovico pa se itak ne sme pozabiti pod nobenim pogojem. A kje vzeti, ko pa so cene čedalje višje, obenem pa nas napovedi apokaliptične prihodnosti silijo v varčevanje?

To dilemo se je pred zadnjim božičem pred parlamentarnimi volitvami v navalu nenadne skrbi za dobrobit izpolnjevalcev in izpolnjevalk volilnih lističev namenila olajšati aktualna vlada. In je pripravila predlog zakona o obvezni božičnici v višini 639 evrov za vse zaposlene v državi, pa še 150 evrov dodatka za upokojence se bo našlo. Izjeme bodo redke, skupaj bo radodarnost Božička z Gregorčičeve ulice v Ljubljani stala nekje 687,5 milijona evrov – od tega bo državni proračun primaknil 207,5 milijona za božičnico javnih uslužbencev in penzijski dodatek, 480 milijonov pa bodo zagotovila podjetja, pa če jim je to všeč ali ne. Za igrače, čokolado in parfume bomo torej imeli in še za kakšen dan namakanja v termah bo dovolj, če ne bomo ravno z bankovci polnili nogavice za hude čase – toda kakšna bo družbena cena od vlade zapovedane velikodušnosti?

V tej zgodbi smo skupaj

Prva stvar, ki jo morate vedeti o Mirjani Duler, solastnici družinskega podjetja Adteh: ni kapitalistka. Vsaj ne v razvpitem neoliberalnem smislu, s katerim označujemo novodobne povampirjene vulgarneže, ki stiskajo kri iz podcenjene delovne sile in na njen račun kopičijo bajeslovne dobičke, od katerih ne želijo deliti niti centa. Mirjana in njen soprog Ambrož Duler pa sta dobra, sočutna človeka, trdno vpeta v svojo skupnost in z jasnim čutom za moralo; širša slovenska javnost ju je spoznala, ko sta leta 2023 ob velikih poplavah v vsega nekaj urah postavila ključni most na Prevaljah – enega od tedanjih simbolov slovenske trdoživosti in solidarnosti. In prav v duhu te solidarnosti vsako leto s svojimi (približno šestdesetimi) zaposlenimi delita rezultate skupnega dela v Adtehu. »Vsi smo skupaj v tej zgodbi in zato se vedno potrudimo, da vsem zaposlenim izplačamo božičnico,« pove sogovornica. »Verjamem, da se dobro vrača z dobrim, in kar se tiče naših ljudi, lahko mirno spim – ker vem, da jim damo vse, kar moremo.«

Čeprav se zdi, da se razredni prepad v Sloveniji poglablja, podoben čut za sočloveka izkazujejo v marsikaterem slovenskem podjetju. Božičnico ali pa neko obliko udeležbe pri dobičku tako bolj ali manj redno izplačujejo na primer v Krki, Lumarju, Hisenseu, Pipistrelu, Leku, Postojnski jami, Pivovarni Laško, Goodyearu, Atlantic Grupi, BSH, Heliosu, Petrolu, Telemachu, Elesu, Generali, OTP Banki, Talumu, Hoferju, Lidlu, Sparu … Rekorderji so v ljubljanskem Datalabu, kjer je lani božičnica znašala okoli pet tisoč evrov bruto na zaposlenega. Seveda gre za velika, dobrostoječa podjetja – pri srednjih, majhnih in mikropodjetjih, pri katerih šteje vsak cent, je nekoliko drugače. A Mirjana Duler je prepričana, da »božičnico izplača vsaka dobro stoječa družba. Kdor lahko da, bo dal.«

Mnogi vedo, kaj je prav

V Adtehu lahko dajo, čeprav ne gre vedno povsem gladko. Nekako morajo napraskati, razloži energična podjetnica: »Običajno vse do decembra še ne vem, ali bomo zbrali za božičnico. Potem pa vedno nekako gre.« Tako bo tudi letos; katerega od dobaviteljev bo prosila, ali lahko malo počaka s svojim računom, na drugi strani se bo s katerim od kupcev morda skušala dogovoriti za plačilo pred rokom … Kot je to pač lastno marsikateremu marljivemu in poštenemu lastniku ali lastnici katerega od slovenskih družinskih podjetij, se bodo pač prilagodili. Ker je tako prav(ično) – in ne, ker bi jih bilo treba k temu siliti. »Zato se mi absolutno ne zdi prav, da se je vlada na vrat na nos namenila uzakoniti obvezno božičnico. Najmanj, kar bi morali storiti, je, da bi nam dali vsaj leto dni časa, da se lahko ustrezno pripravimo na dodatne stroške in ustrezno prilagodimo poslovanje. Tako, kot je to urejeno pri regresu.«

Strokovnjaki za makroekonomijo, ki so ob vladni napovedi obvezne božičnice pomenljivo dvignili obrvi, ji dajejo prav. »Zastavljeni roki so prekratki in neživljenjski; s poslovnega vidika je takšna poteza povsem neracionalna,« ocenjuje prof. dr. Bogomir Kovač z ljubljanske Ekonomske fakultete. »Zdi se, da je bil ukrep pripravljen prehitro, premalo premišljeno in brez ustreznega konsenza. Nesporno gre za političen projekt, ki je sfižil sicer v srži dobro namero.« To so besede, ki najbolje povzamejo zablodo z ekspresnim uzakonjenjem obvezne božičnice.  

Darilo ali pravica? 

V osnovi so namreč slovenska država in slovenska podjetja dovolj bogata za izplačila neobdavčene in s prispevki neobremenjene štirinajste plače (trinajsta je regres) vsem zaposlenim; slovensko gospodarstvo zadnja leta raste, temu primerni pa so prihodki gospodarskih družb – samo lani so skupaj ustvarile za 6,5 milijarde evrov neto čistega dobička. Rezerve torej so. Vendar jih ne gre porabiti na takšen način. Po letih obilja nas očitno čaka obdobje suhih krav, kajti napovedi gospodarske rasti se že umirjajo. Medtem pa inflacija še vedno narašča in pričakovati je, da jo bo ad hoc božičnica še pospešila, saj bodo firme povečanje stroškov dela prelivale v višje cene, ki jih bodo zaračunavale za svoje izdelke in storitve.

»Namesto da skušajo na takšen način pomagati delavcem, naj država raje zmanjša davke in prispevke na plače,« meni Mirjana Duler. Njeno razmišljanje je umestno; Slovenija je po zneskih, ki jih mati država požre od bruto plač, med najbolj obremenjenimi državami v EU. Na drugi strani pa so dobički podjetij, dividende in delnice, ki jih imajo bogataši, luksuz in nepremičnine bistveno premalo obdavčeni. »Sama nimam težav s tem, da se bogastvo bolj obdavči, delo pa manj. Kdor ima več kot drugi, naj tudi plača več,« pravi solastnica Adteha.

Ekonomist Kovač se strinja, da bi na ta način lahko povečali neto plače, vendar poudarja, da to ne bi imelo enakega učinka kot božičnica. Kakor regres je tudi obvezna božičnica zastavljena kot socialna pravica z močno simbolno noto. »Čar teh izplačil je, da imajo točno določen namen – regres naj bi šel za dopust, božičnica za darila v prazničnem času; s tem se spodbuja sodelovanje v množični potrošnji in zmanjšuje občutek izključenosti.« Božičnica oziroma štirinajsta plača je že dodobra uveljavljena v večini evropskih držav, poudarja ekonomist: »Čeprav ni obvezna, se podjetja praviloma ne izogibajo izplačilu, saj je tako rekoč del tradicije trga dela, večina delodajalcev pa se vendarle trudi, da jo kot socialno pravico tudi ustrezno spoštuje.« Torej ker se spodobi in je pravično. Kot kaže primer Adteha, pa tudi mnogih drugih gospodarskih družb, to že sedaj v pomembni meri velja tudi za Slovenijo.