Kruta realnost slovenskih samohranilk: Sistem jih pušča na cedilu
V Sloveniji je okoli 110.000 mater, ki same vzgajajo otroke. Mnoge se po ločitvi znajdejo v finančni stiski, institucije pa jim pogosto ne ponudijo potrebne opore.
Veliko se mora zgoditi, da se ženska slednjič odloči za ločitev: pijača, prepiri, nasilje, postopno, a nepovratno odtujevanje dveh ljudi, ki nimata več nič skupnega – razen otrok. V skrbi za boljše življenje slednjih samohranilke sprejemajo težke življenjske odločitve in živijo z njihovimi posledicami. A namesto da bi jih sistem podprl, jim povrnil za njihov pogum in temeljno poštenost do sebe in drugih, jih prevečkrat potiska v revščino, osamljenost ter depresijo. Skrajni čas je, da se to spremeni.
Matere samohranilke so povečini pogumne in vztrajne ženske, ki so se v iskanju dostojnega življenja zase in za svoje otroke prisiljene spopasti z mnogimi preizkušnjami, vključno s partnerskim nasiljem in ekonomsko negotovostjo. V Jani tako redno poročamo o posameznih primerih, s pomočjo vas, zvesto bralstvo, pa tudi skušamo po najboljših močeh pomagati. In bomo še naprej – ob tem pa je jasno, da je položaj mater samohranilk v Sloveniji nedvomno tudi sistemska težava, ki jo je treba reševati na najvišji ravni.
Po uradni statistiki je že skoraj četrtina vseh slovenskih družin z enim staršem; kar 80 odstotkov je mater z otroki, kar pomeni, da imamo v Sloveniji že okoli 110.000 samohranilk. Pri čemer ob naraščanju števila razvez (razpade že vsak tretji zakon) narašča tudi njihovo število, a namesto da bi se družba prilagodila tej novi realnosti, se večina žensk, ki samostojno vzgajajo svoje otroke, še vedno srečuje z mnogimi izzivi.
Ko on preprosto noče spustiti
»Temeljna težava slovenskih samohranilk je neustrezen odnos institucij, ki bi jim v prvi vrsti morale pomagati in jih podpreti, tu mislim predvsem na policijo in strokovne delavce na centrih za socialno delo. Velika večina samohranilk, s katerimi sem v stiku pri svojem delu v okviru neprofitnega Zasebnega zavoda Besedula, ima izrazito negativne izkušnje z uslužbenci centrov za socialno delo,« pravi Helena Primic, ki (brezplačno) gradi skupnost Sestrstvo samohranilk, v kateri lahko najdejo podporo in pomoč.
Oboje je še kako potrebno. Kajti razveza s partnerjem, s katerim ima ženska otroke, je travmatična in eden največjih izzivov v njenem življenju, tako psihološko kot ekonomsko. Odločitev za odhod je lahko tudi posledica dolgoletnega partnerskega nasilja, ki zaznamuje vse družinske člane; žal pa ni nujno, da bo konec zveze prinesel tudi konec nasilja.
»Neredko se dogaja, da so bivši partnerji tudi po ločitvi še naprej posesivni in ljubosumni, da zasledujejo bivše partnerke, jim grozijo ter manipulirajo z otroki,« pripoveduje Primičeva, ki opaža primere, ko tudi policija ne ukrepa, saj to naj ne bi bilo v njihovi pristojnosti. (Po veljavni zakonodaji lahko sicer policisti po lastni presoji izrečejo začasen ukrep prepovedi približevanja.)
Preživnina ali miloščina?
Marsikateri samohranilki živce načenja skrb za ekonomsko varnost. Z odhodom od partnerja se odrečejo enemu viru prihodkov za družino, življenjski standard pa postane v pomembni meri odvisen od preživnine, ki naj bi jo plačeval oče. Za vse je najbolje, če se ob ločitvi partnerja uspeta sporazumno dogovoriti o delitvi premoženja; načrt delitve morata nato overiti pri notarju in predložiti sodišču, ki na tej osnovi odmeri pravično višino preživnine. Žal pa je v praksi tako, da je pomemben del razvez še vedno boleč in umazan, kar pomeni, da ne potekajo v sporazumnem dogovoru; v takšnih primerih sodišče ob pomoči centra za socialno delo kratko malo določi znesek preživnine.
»Žal pa odločba sodišča ni dovolj. Veliko očetov se na vse možne načine izogiba plačevanju preživnine. Tudi tako, da svoje premoženje prepišejo na starše ali koga drugega in so jo zato uradno nezmožni plačevati. Pa četudi se vozijo z dragimi avtomobili in si lahko redno privoščijo počitnice v tujini,« pravi sogovornica. V takih primerih Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije samohranilki odobri nadomestilo za neplačano preživnino, ki pa je bistveno prenizko, saj znaša med 100 in 120 evri za enega otroka – kar še zdaleč ne zadostuje za vse stroške hrane, obleke, obutve, šolskih potrebščin, igrač, obšolskih dejavnosti ... Saj ne, da je preživnina kaj dosti višja – v povprečju znaša okoli 160 evrov. V vsakem primeru dobi večina samohranilk za vzdrževanje posameznega otroka bistveno manj denarja, kot pa ga resnično potrebuje.
»Mnoge se skozi mesec prebijejo s pomočjo Botrstva.«
Še posebej strog je sistem do mater, ki so že tako ali tako revne; kot poudarja Helena Primic, se samohranilkam, ki prejemajo socialno pomoč, njen znesek zmanjša za višino preživnine in otroškega dodatka. »V praksi to pomeni, da v bistvu ne dobijo niti centa več, kot znaša socialna pomoč, do katere so upravičene. S to težavo smo se obrnili tudi na varuha človekovih pravic, saj je socialna pomoč namenjena za osnovne življenjske potrebe, medtem ko sta tako otroški dodatek kot preživnina oziroma nadomestilo za preživnino namenjena potrebam otrok,« pojasnjuje Primic.
In dodaja: »Sistem bi moral poskrbeti, da se življenjski standard otrok tudi po ločitvi bistveno ne poslabša, dejansko pa zaradi trenutne ureditve mnoge samohranilske družine po ločitvi zdrsnejo v revščino, ki najbolj prizadene predvsem otroke. Tako je iz leta v leto vse več samohranilk, ki so se prisiljene obrniti po pomoč tudi na program Botrstvo, Zveze Anite Ogulin.«
Ob tem se dostikrat dogaja, da moški, ki se ne želijo sprijazniti z ločitvijo, zavlačujejo postopke določanja preživnine tudi več mesecev – v tem času samohranilke brez prihodkov ne morejo prejemati socialne pomoči. Te ženske se (nikakor po svoji krivdi!) zelo težko izvijejo iz spirale revščine; skrb za otroke jim pobere toliko časa in moči, da težko iščejo službo, delo v izmenah za večino samohranilk ne pride v poštev. A tudi tiste, ki imajo redno službo in plačo, lahko kaj hitro padejo na dno; analiza Inštituta za socialno varstvo je potrdila, da so delovno aktivne osebe, ki živijo v enostarševskem gospodinjstvu, izrazito izpostavljene tveganju revščine.
Stiki za vsako ceno
Najhujše krivice z najbolj daljnosežnimi posledicami pa se dogajajo na področju skrbništva. »Socialne delavke slepo sledijo temeljni usmeritvi, da mora otrok imeti redne stike z obema staršema, ker je to najbolje zanj. Seveda je to idealen primer, medtem ko so resnične zgodbe pogosto zelo drugačne. Ob odgovornih in ljubečih očetih, ki se trudijo za odnose s svojimi otroki tudi po ločitvi, je žal še vedno veliko neaktivnih in neodgovornih, pa tudi nasilnih in zlorabljajočih očetov, ki se že pred ločitvijo niso kaj dosti ukvarjali z otroki. Pa vendar tudi v takih primerih centri za socialno delo sodiščem še vedno predlagajo deljeno skrb za varstvo in vzgojo otrok ali stike, ki jih takšni očetje sploh ne izvajajo ali z njimi bivšo partnerko izsiljujejo.«
Tudi očetje, ki jim sicer ni dosti mar za potomstvo, si znajo na sodišču na vse kriplje prizadevati, da bi dobili polno ali pa vsaj deljeno skrbništvo. Kajti v teh primerih so bodisi v celoti bodisi do polovice oproščeni plačevanja preživnine. »Otroka, ki ga, recimo, vidijo vsak drugi vikend, pa brez slabe vesti odpeljejo k svojim staršem. In to bi naj bil odgovoren in ljubeč očetovski odnos … Toda če mama na centru za socialno delo ali sodišču izrazi skrb glede stikov otroka z neodgovornim, nasilnim ali celo zlorabljajočim očetom, jo takoj obsodijo onemogočanja stikov z očetom, grozi ji celo odvzem starševske pravice do skrbi za varstvo in vzgojo otrok. Ne pomaga niti to, da otrok pred vsakim stikom z očetom doživlja panične napade ali neustavljivo joka,« je zgrožena sogovornica.
Osrednjo besedo v teh postopkih imajo sodni izvedenci, ki presojajo o odnosih v (razpadli) družini in vplivih na otrokovo duševno stanje; Primic je prepričana, da so ti izvedenci, v glavnem klinični psihologi in psihologinje, žal prevečkrat površni in dovzetni za manipulacije preračunljivcev, narcisov ter psihopatov, ki se znajo pred njimi prikazati v kar najboljši luči.
Sestrstvo za spremembe
Tudi Helena Primic zelo dobro ve, kaj pomeni biti mama samohranilka in kaj otrok samohranilke. Odraščala je namreč v samohranilski družini kot ena od treh hčera matere, ki je v časih, ko je bila ločitev bistveno manj družbeno sprejemljiva kot danes, našla moč, da je zapustila partnerja, ki mu ni bilo mar za otroke. Po več kot dvajsetih letih zakona se je Primičeva tudi sama znašla med samohranilkami – z bivšim partnerjem ima deljeno skrb za varstvo in vzgojo dveh najstnic. Čeprav se je s partnerjem razšla sporazumno in imata tudi po ločitvi dober sostarševski odnos, jo je samohranilska izkušnja spodbudila h graditvi varne ženske skupnosti, v kateri se ženske, ki so sprejele odgovornost za nemara najtežjo odločitev svojega življenja, povezujejo in izmenjujejo izkušnje.
»Spoznala sem namreč, da noben sistem ne more biti resnično človeški. Čeprav sem sama v tej težki in pogosto zelo osamljeni življenjski preizkušnji imela relativno srečo, saj imam zelo kakovosten odnos tako z bivšim partnerjem in očetom najinih otrok kot tudi s socialno delavko, ki skrbi za moj primer, sem morala žrtvovati veliko časa in truda, da sem se prebila skozi vse sistemske pasti. Prav to bi rada prihranila drugim samohranilkam, zato jim prek Besedule ponujam nasvete, možnost individualnega svetovanja in druge oblike podpore.«
A prebuditi želi ves sistem. »Zelo vesela bi bila, če bi lahko pomagala centrom za socialno delo pri internem izobraževanju glede stikov in podpore ločenim staršem. To namreč ni le birokratski postopek, temveč predvsem delo s starši in družinami v zelo ranljivem življenjskem obdobju, za kar bi socialni delavci morali biti ustrezno čustveno opremljeni.« Primičeva ima konkretne predloge za odločevalce družinske in socialne politike. Na prvem mestu je vsekakor povišanje nadomestil preživnin ter da se otroški dodatek in preživnina oziroma nadomestilo za preživnino ne bodo odštevali od socialne pomoči.
Šele tako bo država zares učinkovito preprečevala revščino samohranilskih družin. Sogovornica predlaga tudi temeljito prevetritev delovanja sodnih izvedencev, vključno z njihovimi metodami in posledicami njihovih odločitev. Svoje pa bi lahko prispevali tudi delodajalci: Primičeva predlaga oblikovanje certifikata »samohranilkam in samohranilcem prijazno podjetje«, s katerim bi nagradili podjetja, ki bi imela posluh za izzive samohranilskih družin; na primer ustrezno prilagajala delovne izmene ali/in zagotavljala dodatno varstvo otrok v okviru podjetja.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.