revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Evropa se segreva hitreje od svetovnega povprečja, Slovenija pa je med bolj ogroženimi državami v Evropi. Gospodarske škode na prebivalca imamo trikrat več kot drugouvrščeni Luksemburg. Vremenski ekstremi so postali stalnica, morje se dviguje, kmetijstvo pa se spoprijema z razmerami, na katere ni pripravljeno. Toda največji izziv ni pomanjkanje znanja, temveč vprašanje, ali ga bomo pravočasno uporabili.

Na Podnebnem dialogu 2026 so strokovnjaki opozorili, da prilagajanje podnebnim spremembam ni več stvar prihodnjih generacij. Odločati se moramo danes. Žal ne predvsem o tem, kako bi podnebje ohranili, ampak kako se bomo prilagodili novi normalnosti.

Slovenija

Evropa pred velikim zasukom: nas čaka ohladitev?

Tri stopinje, ki spreminjajo Slovenijo

Ko govorimo o podnebnih spremembah, si pogosto predstavljamo tajanje ledenikov, oddaljene puščave ali poplavljena mesta v eksotičnih deželah. Toda številke, predstavljene na Podnebnem dialogu, kažejo, da je Slovenija že globoko v obdobju podnebnih sprememb. Neprijetna dejstva je v uvodu predstavila mag. Mateja Pitako z Ministrstva za okolje in prostor: povprečna temperatura v Sloveniji se je od druge polovice 19. stoletja zvišala za približno tri stopinje Celzija, letošnje poletje je bilo celo za približno 4,5 stopinje toplejše od povprečnega poletja v predindustrijskem obdobju; projekcije kažejo, da bi lahko imeli v nižinah do konca stoletja tudi 60 vročih dni na leto, ko temperatura preseže 30 stopinj Celzija; manj bo snežnih padavin, sušna obdobja bodo daljša, nalivi pa močnejši.

Podnebne spremembe imajo tudi svojo ceno. Po podatkih Evropske agencije za okolje je ocenjena gospodarska škoda zaradi ekstremnih vremenskih dogodkov v Sloveniji med letoma 1980 in 2024 presegla 9.000 evrov na prebivalca. Samo suša leta 2022 je povzročila približno 150 milijonov evrov škode in prizadela 235.000 hektarjev kmetijskih površin. Že leto zatem so sledile katastrofalne poplave, ki so prizadele kar 86 odstotkov slovenskih občin. Takšni dogodki niso več osamljene nesreče, ki bi jih lahko odpravili s sanacijo in nato nanje pozabili. Postajajo del razmer, na katere se moramo država in ljudje sistematično pripraviti. Podnebna odpornost namreč ni samo vprašanje nasipov, zbiralnikov vode in novih gradbenih pravil. Je tudi vprašanje, kdo si bo lahko privoščil hlajenje stanovanja, kdo bo imel sredstva za obnovo po poplavi in kaj bo kmet, ki bo ostal brez pridelka.

Pozabite na mladost

Klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj je razpravo začela z opozorilom, da se Evropa ne segreva povsod enako hitro. Slovenija spada med območja, kjer je segrevanje posebej izrazito. »Skupaj z Alpami je pri nas ogrevanje od dva- do trikrat hitrejše kot v povprečju. Žal tako, kot je bilo, ne bo več. Podnebja ne moremo vrniti na raven, kot smo jo imeli, ko smo bili mladi.« Toda to še ne pomeni, da je vse izgubljeno. Še vedno je mogoče preprečiti, da bi segrevanje doseglo še nevarnejše ravni.

S povprečji se ne bomo mogli tolažiti. Letna količina padavin v Sloveniji se morda ne bo bistveno spremenila, vendar to še ne pomeni, da bo vode dovolj takrat, ko jo bomo potrebovali. »Tista voda, ki jo poleti tako željno čakamo, bo verjetno padla jeseni,« je ponazorila. Spreminja se celoten podnebni zemljevid države. Kraji, ki so nekoč veljali za razmeroma varne pred nekaterimi vremenskimi pojavi, zdaj to niso več. »Gorenjska tradicionalno ni bila sušna dežela, danes pa tam izkušajo podobne stvari kot na Primorskem ali v severovzhodni Sloveniji.«

Prav tako se z vsako dodatno stopinjo segrevanja eksponentno povečuje verjetnost vročinskih valov, suš in poplav. »Ne govorimo o nekaj deset odstotkih več verjetnosti, ampak o nekajkrat večji verjetnosti,« je opozorila. Kot primer je navedla vročinske valove. »Slovenija se je ogrela že skoraj za tri stopinje. Vročinski val je zdaj desetkrat verjetnejši kot nekoč.« Spremembe bodo prizadele tako ljudi kot infrastrukturo. 40 odstotkov več vode ob nalivu lahko pomeni premajhno kanalizacijo, in hudournik, ki je bil desetletja nenevaren, zdaj lahko v nekaj urah ogrozi naselje.

V Hudem Grabnu smo zgradili šolo?!

Popravljati in prenavljati bomo morali, kar je že zgrajeno, in veliko več razmišljati o tem, kar bomo gradili danes. »Če zgradbe danes zasnujemo po podnebnih razmerah preteklosti, bomo posledice takšne odločitve čutili še dolgo,« je opozorila Lučka Kajfež Bogataj. Razmisliti bomo morali tudi o podnebni varnosti stavb. Potresno varnost vsi razumemo, a enako resno bi morali obravnavati tudi odpornost proti vročini, poplavam in drugim vremenskim ekstremom. Pri tem ni pomembno samo, kako zgradimo hišo, ampak tudi, kam jo postavimo, na kar so nas boleče opomnile nedavne katastrofalne poplave. Kot primer je navedla poplavljeno šolo v Kranju. Ko so po dogodku pogledali stare zemljevide, so ugotovili, da je bilo območje označeno z imenom Hudi Graben.

»Verjetno Hudi Graben ni bil tako imenovan, ker bi bila tam suša,« je opomnila na zgodovino prostora, ki pogosto nosi informacije, prezrte pri sodobnem načrtovanju. Stara krajevna imena, nekdanji vodotoki, poplavne ravnice in zgodovinski zemljevidi lahko veliko povedo o nevarnostih, na katere danes ne pomislimo.

Shutterstock

Morje se dviguje, kanalizacija ne sledi

Še bolj zapleteno bo načrtovanje upravljanja voda. Dr. Primož Banovec s Fakultete za gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani je opozoril, da voda povezuje skoraj vse ključne družbene sisteme. Potrebujemo jo za pitje, kmetijstvo, industrijo, energetiko, naravne ekosisteme in rekreacijo. Obenem pa se moramo zavarovati pred njeno uničujočo silo. Ne le dež in reke, preglavice nam bo delalo tudi morje. Njegova gladina se dviguje za približno štiri milimetre na leto. Na prvi pogled se številka ne zdi velika. Toda v desetih letih to pomeni štiri centimetre, v stoletju pa štirideset centimetrov, če bi hitrost ostala enaka. Toda dvigovanje se pospešuje in po črnem scenariju bi se lahko morje do konca stoletja dvignilo za cel meter. Za slovensko obalo to ni le vprašanje poplavljenih trgov in cest. Morje vpliva tudi na podzemne vode, odvodnjavanje in kanalizacijske sisteme. V Kopru, Izoli in Žusterni na primer lahko morje hitro preplavi sisteme, ki so bili zgrajeni za drugačne razmere, kar je očitno že zdaj. Takšnih težav ni mogoče odpraviti čez noč. Vodovodi, kanalizacija, čistilne naprave in protipoplavni sistemi so drage naložbe, načrtovanje in izvedba pa trajata leta.

Veliko znanja, malo izvedbe

Celoten Podnebni dialog smo poslušali isto sporočilo: znanja imamo veliko, premalo pa je izvedbe konkretnih rešitev. Pa ne samo izvedbe, še do odločitev ne pridemo. Delno je razlog v razumljivem odporu ljudi do sprememb. Novosti bodo morale biti neudobne in pogosto drage. Lučka Kajfež Bogataj je opozorila, da ljudje pogosto računajo, da bo naslednje leto spet bolje. Toda podnebje se ne spreminja tako, da bi se po nekaj slabih sezonah preprosto vrnili v staro normalnost. Strokovno pravilna rešitev pa še ni nujno družbeno sprejemljiva.

»Pri nas se je začelo delati marsikaj koristnega za okolje, potem pa je prišla civilna iniciativa in rekla: Tega pa mi ne bomo,« je bila ostra sogovornica. »Verjetno je pri prilagajanju mogoče oziroma treba narediti deset stvari, ampak od teh desetih je verjetno polovica popolnoma nesprejemljivih za ljudi, posebej v kmetijstvu,« je ponazorila. Zato je ključno, da se začneta stroka in država čim prej pogovarjati z ljudmi, ki bodo prvi čutili spremembe. Kot primer je navedla razprave o energetskih rešitvah, pri katerih se je pokazalo, da ljudje načeloma podpirajo neko tehnologijo, precej bolj zadržani pa postanejo, ko je treba določiti njeno konkretno lokacijo. Podnebno prilagajanje namreč ni en sam velik projekt. Je množica odločitev o zemljiščih, cestah, hišah, vodotokih, kmetijskih površinah, javnih stavbah in porabi denarja.

Za preživetje gre!

Na politike tu ne gre računati. Po izkušnjah se bodo potrkali po prsih s strategijo prilagajanja podnebnim spremembam (v pripravi je že nova). Potem pa bo vse potihnilo. A naloga strategije je teoretična. Opisati, kaj nas ogroža, določiti prednostne naloge in usmeritve, ne pa tudi konkretnih ukrepov. Šele ti bodo povedali, kaj se bo delalo, kam bodo šla sredstva, kdo bo kaj naredil in do kdaj. In ne dvomimo, da se bo tu spet pokazalo nasprotje med dolgoročnostjo podnebnih sprememb in kratkoročnostjo proračunskega odločanja.

Čeprav je jasno, da gre pri prilagajanju podnebnim spremembam za nič manj kot preživetje in da bi se vsak vložen evro večkratno povrnil, se bomo spet zaletavali v logiko proračunskih primanjkljajev, omejenih mandatov in volilne všečnosti. Politični mandati pač trajajo štiri leta, proračuni se pripravljajo za krajša obdobja, podnebne naložbe pa se pogosto povrnejo šele po desetletjih. Njihov pomen pa opazimo predvsem takrat, ko potrebnih ukrepov ni bilo. Če nasip prepreči škodo, ni dramatičnih posnetkov porušenih hiš. Če pravočasno posodobimo vodovod, prebivalci morda sploh ne opazijo, kakšni krizi so se izognili.

A spremembe bodo morale priti. Vse nam ne bodo všeč. Ne le, da jih bomo morali sprejeti, morali bi jih zahtevati! Vsaka zase se lahko zdi majhna. Skupaj pa določajo, kako varna in prijetna bo Slovenija čez dvajset, petdeset ali sto let. Podnebje, kakršno smo poznali, se ne bo vrnilo. Še vedno pa lahko odločamo, kako bomo živeli v tistem, ki prihaja.

Ko pšenici postane prevroče

Podnebne spremembe na kmetijstvo močno vplivajo že danes. Kažejo se v rasti rastlin, pojavih škodljivcev, boleznih in razpoložljivosti vode. Dr. Tjaša Pogačar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je opozorila, da ni dovolj vedeti, da bo prihodnje poletje toplejše. Pomembno je, kdaj se vročina pojavi, kako dolgo traja in v kateri razvojni fazi je posamezna rastlina. Pri ocenah podnebnih tveganj so strokovnjaki hitro ugotovili, da običajni podnebni kazalniki za kmetijstvo niso dovolj.

»Vzemimo za primer pšenico. Povprečna sezonska temperatura je na videz lahko še sprejemljiva, a za rastlino je pomembno, koliko dni, kadar cveti, temperatura preseže 32 stopinj Celzija.« Enako velja za sušo. Dva tedna brez padavin nimata enakega učinka na vseh tleh, pri vseh kulturah in v vseh fazah rasti. To v praksi pomeni drugačno načrtovanje setve, izbiro primernejših sort, skrb za zadrževanje vode v tleh in premišljeno namakanje.