Osebni arhiv

 Intervju z Ines Kopitar je bil objavljen v reviji Jana marca 2024. Ob napovedi o zaključku kariere Anžeta Kopitarja ga  delimo znova – za nostalgijo in zanimivost.

»Vse poteka neverjetno hitro. Od nekdaj je vse podrejeno njegovemu športu. Potem sta tu še otroka Jakob in Neža, ki tudi večino časa preživita na drsalkah. Jakob igra hokej, Neža pa obožuje umetnostno drsanje. Tako svoje znanje, ki sem ga pridobila med študijem turizma, najbolj uporabljam za to, da nekako zorganiziram zapleteno družinsko življenje,« v smehu pove Ines, žena enega najboljših hokejistov na svetu, ki sicer skrbno varuje svojo zasebnost. Tokrat je Ines prvič in posebej za Jano spregovorila o njihovem življenju v Los Angelesu, ljubezni do Anžeta in otrok ter niti malo bleščečem življenju v Kaliforniji.

Za tole zgodbo smo se lovili kar nekaj časa, saj je Ines od jutra do večera zaposlena z organizacijo družinskega življenja, skrbjo za dom in družino. Ob tem z užitkom nekaj ur svojega časa nameni še delu v svojem kozmetičnem salonu. Potem pa je tu še osemurna časovna razlika s Slovenijo, ki tudi malce premeša štrene v dogovarjanju za intervju. »Vendar mi ni nič težko, saj sem od malega vajena biti ves čas aktivna in se zavedam, da življenju preprosto ni mogoče pobegniti. Najbolje je sprejeti, kar ti prinaša, in se čim prej spoprijeti z vsemi obveznostmi,« veselo začne simpatična Mariborčanka, ki je gorenjskega hokejskega asa, takrat 17-letnega nadobudnega in nadarjenega mulca, ki je bil že pred dvema desetletjema pravi hrust, spoznala pri komaj šestnajstih letih.

Profimedia

Za pravo ljubezen se je vredno potruditi

»Leta 2005 sem obiskovala srednjo šolo za turizem v Mariboru. Sedmim dijakom so dovolili opravljanje prakse na svetovnem prvenstvu za hokejiste do 18. leta. Pošteno smo se zagrebli, da smo prišli zraven, saj je to pomenilo predčasno opravljene vse obveznosti in prosto poletje. Določili so mi francosko ekipo in na prvenstvu se z Anžetom nisva srečala. Ob koncu pa so pripravili še zabavo za vse hokejiste in osebje in v tistem baru je bil tudi Anže. Opazil me je in se nato zelo potrudil, da me je spoznal. Tudi meni je bil zelo všeč, vse drugo pa je zgodovina,« se v smehu spominja Ines in takoj doda, da je njen Anže najboljši mož. Človek, kakršnega si lahko le želiš. Nikoli pa ne bo pozabila, kako sta se oba trudila, da sta se lahko srečevala.

Strogi oče ni popuščal

»On prihaja iz Gorenjske, jaz iz Štajerske in na začetka nisva imela niti vozniškega dovoljenja. Da sva se videla, sva morala na avtobus ali vlak ali pa so naju na Gorenjsko ali Štajersko peljali starši. Kljub temu da je bil Anže nadarjen in uspešen mlad športnik, je bil moj oče zelo strog in mi ni dovolil iti z njim v Ameriko, temveč sem morala najprej končati šolo. Anže je torej šel čez lužo sam, jaz pa sem ga obiskovala. Oba sva nestrpno čakala poletja, da sva lahko bila skupaj. Tudi ločenost sva dobro prestala, Anže je namreč človek neskončnega iskanja rešitev. Nikoli se ne prepira, temveč vedno išče načine, kako izpeljati stvari in najti skupno pot. Kadar pa pride do problema, je pomembno, da nisi jezen, temveč se o vsem pogovoriš,« pripoveduje Ines, ki je po koncu študija končno spakirala kovčke in šla za svojim dragim. Ne glede na to, da je vrhunski športnik svetovnega formata, je minilo kar nekaj časa, preden je dobila ameriške dokumente.

Profimedia

Brez pomoči na drugem koncu sveta

»Težko mi je bilo vse pustiti za seboj in iti v Ameriko. Sprva se ti zdi življenje v tej državi neskončnih možnosti krasno, vidiš samo blišč. Pozneje pa začneš bolj realno gledati na svet okoli sebe in tisto, kar je zares pomembno. V Ameriki je težko dobiti delovni vizum, če nimaš oziroma nisi nekaj zelo posebnega ali študent, saj Američani zelo ščitijo sebe in svoje gospodarstvo. Sprva niti nisem nameravala delati, saj se je bilo treba privaditi novemu okolju, pognati korenine in se udomačiti v milijonskem mestu. Midva sva se tudi dokaj hitro odločila za starševstvo. Tako sem idejo o svoji karieri za nekaj let zavestno potisnila na stran, saj sem si želela biti angažirana mama in ves čas ob otrocih. Otroka sta se rodila v razmiku enega leta, tako da ni bilo kaj dosti predaha,« pripoveduje. Vse skupaj je bilo še zahtevnejše, ker so bili babici in dedka na tisoče kilometrov daleč, Anže pa polovico časa odsoten. Pomagala si je  z varuško. To je krasno dekle iz Slovenije, študentka, ki priskoči na pomoč, obenem pa z otrokoma govori slovensko, kar jima pomaga pri utrjevanju maternega jezika.    

Premalo se zavedamo »Amerike« v Sloveniji

»Sama res ne bi zmogla. Spominjam se, kako mi je enkrat zbolel otrok, pa drugega nisem mogla samega pustiti doma in sem sredi noči oba vzela s seboj na urgenco. Bilo je res divje, razglašena je bila še splošna nevarnost zaradi streljanja. Otrok je imel vročino, sicer se ne bi smela voziti, a ni bilo druge, kot da ga spravim v bolnišnico. Bilo je res divje,« se spominja. Na začetku tudi nisi vajen novega okolja in se loviš, saj ničesar ne poznaš. Pri drugem otroku je stvari že bolje poznala in je bilo lažje.

»Kljub temu da nam Ameriko slikajo kot obljubljeno deželo, se premalo zavedamo, da imamo 'Ameriko' v Sloveniji. V Ameriki, na primer, v nasprotju s Slovenijo v vrtcih in šolah ni hrane. Starši morajo že dan prej razmišljati, kaj zdravega bodo pripravili svojim otrokom za malico in kosilo. Preseneti pa te, da je veliko strelskih napadov in da otroke že od začetka učijo, kako ravnati v teh primerih. Šole imajo neprebojna okna in vrata, otroke razdelijo na soda in liha števila, da vedo, kako se umakniti v primeru napada, saj strelec običajno strelja na eno stran,« razloži.

Osebni arhiv

Blejski vrtec je največja nagrada za otroka

Vsi v družini Kopitar se zelo veselijo poletij, ki jih preživljajo v Sloveniji. Dolga leta so se v domovino vračali, takoj ko je Anže zaključil s treningi in tekmami, odkar pa sta otroka v šoli, prihajajo takoj po koncu šolskega leta. Na Bledu imajo hišo in pravijo, da tam preživijo najlepše počitniške trenutke.

»Jakob in Neža naravnost obožujeta Slovenijo in vsako leto komaj čakata, da gremo na Bled. V vrtcu sva s dogovorila, da  lahko prideta za nekaj dni med svoje prijatelje. Zanju je to nagrada. Vsem je hudo, ko se moramo vrniti v Los Angeles. Jakob je lani dve uri jokal na letalu, da noče v Ameriko, nama pa je pokalo srce, saj ni šlo drugače. Vrhunski šport je zelo zahteven, podrejeno mu je vse naše življenje. Življenje imamo razdeljeno na čas, ko je Anže zaradi gostovanj odsoten, in čas, ko trenira in tekmuje doma. Med njegovo odsotnostjo sem za vse sama, kadar je doma, pa mi na srečo priskoči na pomoč, saj je zelo angažiran, ljubeč in srčen oče. Otrok nikoli nisva želela siliti v šport, sploh ne vrhunskega, temveč sva želela, da sama odkrivata, kaj jima je všeč, in preizkušata razne športe. Za naju je pomembno le to, da jima približava ljubezen do gibanja. Vendar pa z jablane ne padajo hruške in se je tudi pri nas zgodilo, da sta se oba navdušila nad drsalkami. Jakob je komaj zlezel iz plenic, že je bil čisto nor na hokej, Neža pa na umetnostno drsanje. To niti ni presenetljivo, saj je umetnostno drsanje trenirala Anžetova mama. Tako smo zdaj razpeti med šolo in treningi, jaz pa ves čas v avtomobilu z enega treninga na drugega. To pa je v Los Angelesu, milijonskem mestu s šestinvečpasovnimi avtocestami, vsakič znova velik podvig, saj nikoli ne veš, kdaj in kje bo gneča. Včasih za pot porabiš dvajset minut, drugič pa dve uri, zato je nemogoče načrtovati  stvari do minute,« razlaga Ines, ki se seveda ukvarja še s tem, da otroka naredita domače naloge in se zdravo prehranjujeta. V telovadnicah in ledenih dvoranah je za (»zdravo«) prehrano otrok poskrbljeno tako, da jim starši lahko kupijo pomfrit in ocvrtke. Ker ne želi, da bi njena otroka prepogosto jedla nezdravo hrano, ima še s tem veliko dela.

Osebni arhiv

Rdeče preproge so bolj izjema kot pravilo

»Oba z Anžetom imava najraje, da otroka skupaj peljeva na trening in ju opazujeva, kako uživata v učenju novih spretnosti. Seveda se Jakob ves čas primerja z očetom, vendar mu puščava njegovo pot,« razlaga Ines. Zaradi toliko obveznosti z Anžetom seveda nimata prav veliko časa za romantiko in uživanje. V velik užitek jima je, če imata slučajno prost večer in jima ni treba – početi nič. Vendar se zavedata, da je odnos treba negovati in si vzeti čas tudi za dvojino. Zato se občasno sama ali s prijatelji odpravita na večerjo ali pa na prireditev, ki jo organizira Anžetov klub. Največkrat pa sta tako utrujena, da zaspita že pred otrokoma. Redke proste dneve pa najraje izkoristijo tako, da so samo skupaj in kaj dobrega skuhajo.

»Živimo čisto običajno življenje, vse je posvečeno družini, otrokoma in Anžetu. Čeprav Los Angeles in Hollywood slovita kot meka najpomembnejših družabnih dogodkov, premier, koncertov in drugih druženj, jih ne obiskujemo pogosto. Obenem je Los Angeles tako velik, da se vsi ti zvezdniki nekako porazgubijo. Živimo na območju, kjer je veliko mladih družin z otroki, in nas povezuje to, ne pa 'zvezdništvo'. Večino časa smo v športnih oblačilih in debatiramo o otrocih ter njihovih dejavnostih. Res pa je tudi, da si vsak človek zvezdnike predstavlja po svoje. Tudi najbolj znana imena, ki sem jih spoznala, so običajni ljudje, ki se ukvarjajo z 'običajnimi' problemi – vzgojo otrok, službo … Z njimi se družimo na otroških rojstnih dnevih. Da so znani in uspešni, je videti po tem, da pripravijo malo bolj 'odštekana' praznovanja za otroke, na katera pač pridejo tudi drugi znani starši malih povabljencev. Po drugi strani pa se je za rdečo preprogo treba urediti in ne poznam niti enega zvezdnika, ki bi ob vsem delu imel še čas za obiskovanje frizerskih salonov, ličenje, stiliste … To ti vzame ure in neizvedljivo je to početi vsak dan. Če bi to počel, ne bi imel nič življenja, razen če bi se trudil svoje življenje prikazovati na družbenih medijih. Midva sva se od nekdaj tega zelo izogibala, sploh otrok nočeva izpostavljati, temveč jima vsaditi prave življenjske vrednote,« pravi Ines.

Končno čas za kariero

Potem ko se je nekaj let posvečala samo otrokoma in Anžetu, se zdaj ukvarja tudi s svojo kariero in tem, kar jo zanimalo že od nekdaj. Že v Sloveniji je preizkusila napravo LPG, ki jo je ameriška FDA edino odobrila za oblikovanje postave in zmanjševanje celulita.

 »S svakinjo sva odprli kozmetični salon in začeli delati. Na srečo je šlo precej gladko, saj sem že od prej imela vse papirje, od vizuma do delovnih dovoljenj. V Los Angelesu je dobro tržišče za lepotne storitve, saj ženske namenjajo veliko pozornosti skrbi zase in za svoj videz. V zadnjih letih so se trendi zelo spremenili, ni več moden opazno spremenjen videz, temveč čim bolj naraven in mladosten. Prve stranke so bile prijateljice, potem pa sem počasi zgradila mrežo zvestih strank. Seveda pa so še vedno na prvem mestu otroka in Anže, zato v salonu nisem prepogosto, temveč toliko, kolikor mi dopušča čas. Nisem človek, ki bi lahko živel v brezdelju, uživam, če sem vsestransko aktivna, rešujem probleme in se učim,« še pove Ines. Ob koncu pogovora še enkrat ponovi, da se res premalo zavedamo, v kako lepi, varni deželi živimo, obkroženi z naravo.  Sicer pa se jim ameriška leta počasi iztekajo in že razmišljajo o vrnitvi v Slovenijo ter se je veselijo. Dotlej pa se bo sredi Los Angelesa še naprej enkrat mesečno družila s Slovenkami, ki živijo v tem velemestu: »Lepo je sredi Amerike govoriti slovensko, imeti okoli sebe peščico ljudi, ki te razumejo, so vzgojeni podobno kot ti. Več kot polovico življenja sem v Ameriki, vendar je Slovenija še vedno moj dom. Seveda pa so mi zelo ljubi tudi naši ameriški prijatelji, o katerih sploh ne dvomim, da ne bomo ohranili vezi, kar me zelo veseli.«

 Objavljeno v reviji Jana, št.  12., 19. marec, 2024.