Shutterstock

Rezija je ozka, prelepa 12 kilometrov dolga dolina, stisnjena pod Kanin ob slovenski meji in z obeh strani obdana z visokimi hribi. Na poti proti petim večjim krajem (občina Rezija nima niti tisoč prebivalcev) jemljeta sapo kristalni zelenomodri rečici Bila in Rezija. Obširne bele sipine ob strugah pa namigujejo, da se ob večjem deževju spremenita v orjaška hudourniška vodotoka. A kar je lepo, včasih ni najbolj prijazno.

V dolgi in burni zgodovini so se prebivalci, ki so bili zdaj pod eno, pa spet pod drugo oblastjo, le s težavo preživljali. Plodne zemlje je bilo v dolini malo, pridelali so le najnujnejše. Takoj, ko se je sneg stopil – tudi po tri metre ga je zapadlo – so se prebivalci z živino preselili v lesenjače na pobočju hribov. Tam so pasli in predelovali mleko do pozne jeseni, ko so se vrnili na svoje domove.

revija Jana

Kar pa ne pomeni, da so v mrzlih mesecih lahko počivali. Nasprotno, takrat se je začelo njihovo – recimo temu – svetovljansko življenje. Za preživetje je bilo treba tudi kaj zaslužiti.

Brusači gredo na pot

Podobne zgodbe srečamo tudi na drugi strani Kanina, v Soški dolini, kjer so moški brusili nože in popravljali dežnike ter krpali lonce v lepem delu Evrope, ženske pa so izdelovale lesen pribor in kuhalnice ter vezle, da so družine lahko preživele.

Solbica je zadnja vas v Reziji, edina, ki je potres leta 1976 ni porušil, ker za razliko od drugih krajev v dolini stoji na skali. V tamkajšnji (nekdanji) šoli so uredili nadvse zanimiv muzej brusačev, ki pripoveduje zgodbo ne le o Rezijanih, temveč tudi o ženah in otrocih, ki so včasih šli z očetom na pot.

V daljni preteklosti so orodje nosili v lesenem zaboju na ramenih, po drugi svetovni vojni pa so presedlali na kolo. To je služilo za prevozno sredstvo, pa tudi za brušenje – kolo so blokirali na posebnem podstavku in s pedali vrteli brus. Če so imeli s seboj otroka, je ta obiskal vse hiše v vasi ali ulici in na obroč natikal škarje, nože in celo kirurško orodje. Oče je potem po vrstnem redu vse to brusil, otrok pa je orodje vrnil strankam in pobral denar.

Zakaj so bile včasih zraven tudi ženske? Brusači, še posebej starejši, so se bali, da bodo na poti izdihnili in ne bodo pokopani po božjih postavah. Mnogi so kar izginili, ker pač ni bilo nikogar, ki bi jih spodobno pokopal in obvestil družino. Skratka, ženske so poskrbele za grob, če se je možu kaj zgodilo, pojasnjujejo v muzeju. Še danes se tam najde kdo, ki vam nabrusi vse, kar hočete.

RTV

Mimogrede, Solbica ima 90 prebivalcev, dva muzeja in dve gostilni. Obe sta tisti petek delali, in kar so gostje jedli, je bilo videti slastno. Pomislila sem na mnoge kraje v Sloveniji z nekaj sto prebivalci, kjer še kozarca vode ne moreš kupiti. Kdo pravi, da je Rezija na koncu sveta?

Sandro in Luigia

Omenila sem že, da je pametno obiskati Rezijo v večji skupini, ker tamkajšnja kulturna društva pokažejo, kar imajo in znajo. Posameznikom, ki pridejo sami, se pač ne morejo tako posvetiti.

Sama sem se pridružila zelo aktivnemu vipavskemu društvu upokojencev, ki je za izlet v Rezijo napolnilo dva avtobusa – pa še več bi jih šlo, če bi bil prostor. Kar lepo smo napolnili dvorano Rozajanske kulturne hiše v Ravenci, ki je središče Rezije. Zgradili so jo po potresu leta 1976 z izdatno finančno pomočjo takratne Jugoslavije.

Tam naletiš na Sandra, ki obiskovalcem pove vse, kar morajo vedeti o tej čarobni deželi, kjer sta enakopravna prebivalca tudi pravljična Lisica in Volk. Sandro Quaglia je študiral elektrotehniko, potem pa ga je potegnilo v kulturniške vode. Iz njega kar vrejo informacije o Reziji, a ne samo to – v roke vzame čelo in s fantičem, ki igra violino, zaigrata značilno rezijansko melodijo s topotanjem nog.

Sandro je tudi med plesalci, ki predstavijo ples, značilen za tiste kraje, pri katerem se pari ne dotikajo. In potem preidemo na jezik – rezijanščino. O tem nekaj pozneje; sam se je naučil knjižne slovenščine, ko je imel 15 let.

Sandro in njegovo nalezljivo navdušenje sta nas spremljala še v cerkev v Ravenci in v muzej brusačev v Solbici. Tu smo si ogledali še Muzej rezijanskih ljudi – in v njem me je presunil znan obraz: Luiga Negro, ki muzej vodi in ob tem ureja še časopis Naš glas.

V tem kraju je bila rojena in je odraščala ob zgodbah in pravljicah, ki jih zdaj preliva v knjige ter jih otrokom (in odraslim) tudi bere. Poiščite jo na spletu, ne bo vam žal. Jaz sem jo poiskala v arhivu Slovenk leta, ko sem se vrnila domov – bila je nominiranka za leto 2013. Našla sem celo fotografijo, ko na sprejemu po prireditvi nazdravljava.

Saj veste, kaj sem vam hotela povedati – brez takšnih ljudi, kot sta Sandro in Luiga, in jih je tam še kar nekaj, bi bila Rezija umirajoči mit.

Jezikovna arheologija

Konec prejšnjega stoletja sem nekaj časa živela v Rusiji. Družili smo se tudi s tamkajšnjimi študenti slovenščine in njihovo profesorico Iskro Vasiljevno, ki je velikokrat obiskala Slovenijo in ji posvetila tudi nekaj strokovnih del.

Pripovedovala mi je, da so ruski jezikoslovci zahajali v odročne alpske doline in tam naleteli na arheologijo praslovanščine – vire, ki so vsem Slovanom enaki.

Rezijane so nekateri poniglavi italijanski politiki hoteli stlačiti med Furlane, ker da nimajo s Slovenci nič skupnega. Zgodba je zapletena in presega okvire tega članka. Izločiti so jih pač hoteli iz zaščitnega zakona. Neki poljski jezikoslovec je »ugotovil«, da se je rezijanščina razvila iz ruščine.

Zadevo so razrešili ruski znanstveniki, ki so potrdili, da je rezijanščina slovensko narečje – in pika.

Jo razumemo?

Seveda, govorce je pač treba prositi, naj govorijo nekoliko počasneje. Ima dvojino, enake sklone kot knjižna slovenščina, besede imajo enake ali podobne korene, včasih manjkata prva in druga črka.

Je pa rezijanščino nekoliko težko brati, saj je polna preglasov in črk, ki jih v slovenski abecedi ni. A če se malo potrudiš, gre. Nima tako bogatega besednega zaklada kot nekatera druga narečja, saj ni imela veliko stikov z matico. Imajo besedo za nogo, ne pa tudi za stegno. Vse, kar teče, je voda – izrazov, kot sta potok ali reka, pač ni.

Rezijani smo

Mimogrede, prvi katekizem v rezijanščini je izšel leta 1927, prvo slovnico pa je napisal nizozemski jezikoslovec leta 1994!

Ne bomo razpredali, kakšna je usoda prebivalcev doline, kjer ni ne kmetijstva in ne industrije – večinoma so zaposleni drugje. Sama sem bila tam prvič pred kakšnimi desetimi leti. Sandro je bil že takrat v kulturnem domu in me, podobno kot druge obiskovalce, okužil s svojim navdušenjem.

Odtlej je v dolini marsikaj lepše urejeno. Nekdanji brusači se ukvarjajo s turizmom, saj avtobusi iz Slovenije in drugod kar množično potujejo tja. Rojaki so se naučili, kako iz malega napraviš veliko – med drugim gojijo znameniti rožnati rezijanski česen, ki ima menda samo šest strokov, ampak ti so ogromni.

Česen prodajajo turistom po 25 evrov za kilogram, če je vložen ali kako drugače predelan, pa je vreden še veliko več. Nikar pa domačinov ne sprašujte, kam pravzaprav sodijo, ker bo odgovor kratek: »Govorimo rezijanščino in smo Rezijani!«

Kako je Kanin dobil ime?

V kulturnem domu nam je Sandro na velikem platnu kazal Kaninsko pogorje – to neznansko visoka pregrada loči Rezijane od Slovenije in Bovca, kamor so v daljni preteklosti tu in tam zašli; Slovencem so rekli Tabouški.

Ime za Kanin je italijanskega izvora in pomeni pes (cane). Z nekaj domišljije res vidimo glavo, ki je vrh Kanina, pa tudi viseča ušesa, prednje in zadnje tačke ter privzdignjen rep.

S še več domišljije in ostrega pogleda pa v istem pogorju opaziš ležečo deklico. Res jo vidiš – ampak na to te mora nekdo opozoriti.