Šimen Zupančič

Roboti, se je pokazalo, ne skočijo kar z obema nogama v nov dan, so kot ljudje, ki se radi prebujajo zložno in počaaaaasi, najprej si morajo otreti zaspančke z oči … potem bova pa kakšno rekla. Tole je ena od boljših stvari v mojem poklicu: srečaš robote, ki jih sicer nikoli ne bi.

Slovenija

Prihodnost kmetijstva: droni, roboti in traktor brez voznika

Jože

Jože, prvi slovenski humanoidni robot, je pravkar pripotoval v velikem črnem kovčku, kako ogromen kufer za nekaj tako drobčkanega, pomislim. Zdaj se prebuja. Počasi, v svojem ritmu. Do takrat, ko se bo prvič pretegnil (Mimogrede, se roboti pretegujejo? Še vedno ne vem, sem se ravno pogovarjala in sem zamudila trenutek prebujenja.), se pogovarjam z enim od njegovih sedmih očetov, Amadejem Pozelnikom.

Šimen Zupančič

Robotek Jože – z vso pravico mu rečem robotek, manjši je od mene – »je namenjen temu, da zapolni vrzeli v Evropi, ki nastajajo zaradi pomanjkanja delovne sile,« pravi Amadej. Te vrzeli pa niso nujno samo za tekočim trakom, potrebujemo jih v domovih za ostarele, na primer, v trgovinah, hotelskih recepcijah.

»In tudi če ta robot deluje v tovarni, želimo, da je v sožitju z drugimi, da komunicira, sprejema zvočne ukaze in deluje, kot bi deloval človek.« Če se torej pridem kot gostja prijavit v hotel in me v recepciji pričaka Jože, lahko vse uredim z njim? Teoretično da, zatrdi Amadej. Nekoč bo znal Jože govoriti vse človeške jezike, trenutno jih obvlada več kot šestdeset. Stavim, da jih noben človeški receptor ne zna toliko.

Šimen Zupančič

Kako učlovečiš svojega robota

Ampak ključno vprašanje je tole: kako Jože postane Jože, robot s kitajskim telesom in slovensko dušo? 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana