Tkanina, ki jo začutimo na koži; šiv, ki sledi telesu; in obroba, ki nežno zaključuje zgodbo. Prav ti iz povprečnega naredijo posebno, iz preprostega nepozabno. Razkrivajo, koliko znanja, časa in občutka je bilo vloženega v posamezno oblačilo.

Tihe priče mojstrstva – jih prepoznate?

Detajli, kot so šivi, obrobe, podloge, zaključki in spoji, niso zgolj tehnični elementi, temveč tihe priče mojstrstva. Hitro izdelano oblačilo nas redko povabi, da bi ga resnično začutili. Njegovi šivi so generični, materiali pogosto brez duše, detajlov sploh ni ali pa so podrejeni množični proizvodnji. Čisto drugače je z oblikovalskimi kosi, pri katerih so take podrobnosti izhodišče. 

Moda

Moda v skejterskem parku: Usnje iz kombuče in druge ideje

Ne videti, čutiti

V hitri modi so detajli pogosto sami sebi namen, da se jih vidi: bleščeč gumb, lažen šiv, imitacija kakovosti. V svetu avtorskega oblikovanja pa detajle čutimo: v dotiku in nošnji. Ko primeš v roke oblačilo iz ateljeja slovenskega oblikovalca, vidiš obrobo, ki ni le zaključek, temveč podpis; šiv, ki je naravnost ali namenoma zamaknjen, da poudari silhueto. Detajli niso odveč, ampak bistvo. »Tri detajle vključim v vsako svojo kolekcijo: velike žepe, posebne gumbe in velike zanke na zunanji strani oblačila, ki služijo za obešanje ali pa za to, da vanje zatakneš ruto ali šal, da ga ne izgubiš,« pravi oblikovalka Julija Kaja Hrovat. Njena oblačila iščejo navdih v slovenski kulturni dediščini, kar izraža tudi v detajlih, bodisi v izboru tkanine bodisi v načinu, kako je zaključen rob. »Moj najljubši je francoski (zaprti) šiv!« pove z navdušenjem. »Sicer je uporaben le pri tanjših materialih, a vedno naredi čudovit zaključek.« (Gre za običajen šiv, narejen dvakrat, in sicer tako, da robove blaga skrijemo vanj.) S tem se strinja tudi Mojca Celin: »Zelo prepoznaven element kolekcij. Najprimernejši je za fine, tanke, svilene materiale, take, ki so polprosojni ali pa vidni z obeh strani.« Čar tega šiva je v tem, da spominja na stare tehnike šivanja in je videti, da je narejen z veliko truda, ročno, težko ga je poenostaviti, in to je čar zaključevanja in detajlov, ki so posebni, še pove Celinova. 

Za oblikovalko Simono Kogovšek, ki ustvarja brezčasne, udobne in elegantne kose, so detajli bistvo, ki oblačilo povzdigne povprečje in mu vdihne značaj. Pogosto prav detajli pripovedujejo glavno zgodbo, ki jo želi povedati z oblikovanjem, saj kot pravi, bi bila brez njih oblačila le oblike, ne doživetje. Pravi, da je poznavanje detajlov povezano tudi z izkušnjami in zrelostjo uporabnice: »Povprečen kupec detajle začuti. Njihova kakovost daje oblačilu ‘težo’, celovitost in udobje. Tudi če stranka ne zna točno pojasniti, zakaj ji je nekaj všeč, gre pogosto prav za te fine zaključke, ki ustvarijo razliko.« Podobno razmišlja Urška Draž, soustanoviteljica znamke Draž, ko pravi: »Kupci zaznajo več, kot si mislimo. Nikoli jih ne gre podcenjevati, prav nasprotno, z občutkom za detajle in iskrenostjo v izdelavi si zgradimo njihovo zaupanje.«

Dragocenosti, skrite v šivih

 Šiv ni le sredstvo, s katerim povežemo dva kosa blaga – je arhitekturni element oblačila, ki določa, kako bo padlo na telo, kako se bo gibalo in kako dolgo bo zdržalo. Za vrhunska oblačila se uporabljajo kompleksni šivi, kot so francoski, okrasni in vrhnji šivi, ki poudarjajo silhueto. Dober šiv govori o času, ki je bil vložen v izdelavo; o roki, ki ni hitela; in o filozofiji, ki pravi, da notranja lepota šteje prav toliko kot zunanja.

Slovenija

Iz ran v razkošje: zgodba Davida Hojnika

Vrsta šiva ni le tehnična odločitev, temveč modna izjava. Piko na i doda ročni šiv, ki zahteva čas, pozornost in izurjeno roko. Maja Štamol Droljc meni, da je prav v šivih največ iskrenosti. »Vsak detajl, ki je izdelan ročno, si zasluži največje spoštovanje. Stranke opazijo detajle in jih cenijo,« pove in dodaja, da so to velikokrat gospe, ki so že kdaj prijele v roke šivanko in pokusile kaj narediti tudi same, zato vedo, koliko truda je treba vložiti v izdelavo enega samega kosa.

Preberite še

· Turizem

Kranj ponuja nepozabno poletno dogajanje

Obrobe so pogosto prvi del oblačila, ki se obrabi, zato dober krojač poskrbi, da so dobro ojačane, pravilno zaključene in usklajene z materialom. A v modnem smislu lahko postanejo tudi močna estetska prvina: resast rob na svileni bluzi, debela surova obroba na suknjiču ali skrita, ročno všita obroba, ki daje občutek razkošja. V tradicionalnem krojaštvu je bila obroba skoraj sveta. Obrobe in zaključki robov pogosto ostanejo spregledani, a prav te prvine lahko oblačilo povzdignejo.

Simona Kogovšek, katere zaščitni znak so svetleči overlock šivi, ki oblačilu dodajo strukturo, najbolj ceni ročno zaključen rob. »Ker daje občutek skrbnosti in unikatnosti,« pravi in dodaja: »rada imam tehnike, kjer je čutiti roko človeka in ne le stroja.« S tem se strinja tudi Draževa, ki opozarja na pomen materialov in ročnega dela. Za svoje pletenine najpogosteje uporablja obšivanje, zankanje in ročno izdelane obrobe. Te tehnike pleteninam dodajo trpežnost, hkrati pa ostajajo prefinjene in organsko povezane z obliko oblačila. »Detajli so ključni, še posebej pri pleteninah, kjer že ena sama zanka lahko pomeni subtilen izraz lepote ali napake,« razloži. »Dobro spletena zanka in dobra preja sta temelj, vse drugo se gradi okoli tega. Na koncu je prav vsak del oblačila detajl in prav vsak detajl štejeta.«

Podrobnosti so srce oblikovanja

 Detajli so pogosto skriti očem, a občutimo jih pri nošenju, gibanju, tudi pri tem, kako dolgo neko oblačilo zdrži. Renata Bedene, ki v svojih kolekcijah raziskuje trajnostne in naravne materiale, poudarja pomen vidnih šivov in obrob: »Rada uporabljam dodatne zalikane robove, ki jih vstavljam v manšete, letvice pri zapenjanju oblek, ali pa so ti robovi del vzorčenja in imajo likovni pomen. Prav tako uporabljam šive, ki poudarjajo linije. Ročne šive velikokrat uporabim za zanke ali kot gumbnice.«

Miro Mišljen, ki je znan po svojem igrivem, teatraličnem slogu, po drugi strani detajle dojema kot izraz značaja: »Obrobe, šivi, podloge – vse to je del osebnosti oblačila. So kot notranji dialog, ki ga oblačila vodijo s tistim, ki jih nosi. Čeprav jih ne vidi vsak, jih lastnik občuti in to spremeni njegovo držo.« Mišljen pogosto eksperimentira s tako imenovano »obrnjeno logiko detajlov«, kjer je tisto, kar bi bilo običajno skrito (npr. notranji šiv ali zaključek podloge), obrnjeno navzven. 

Tudi Sanja Stojanovski, ki deluje na presečišču umetnosti, tekstila in mode, vidi detajl kot nosilca zgodbe. V svojih kolekcijah pogosto posega po nostalgičnih tehnikah: ročno vezeni motivi z biseri, čipkami in kristali, pogosto kombinirani s tradicionalnimi tehnikami, kot je kvačkanje. »To je zame več kot le detajl, je podpis, ki ima zgodbo, kulturo in ročno spretnost,« pravi Sanja in dodaja: »Detajli so srce naših kreacij. Prav v njih se skriva razlika med običajnim kosom in tistim, ki vzbudi občutek brezčasnosti. Zame je vsak detajl pomemben ne glede na to, ali ga opazi vsakdo ali le tisti, ki nosi kreacijo.« 

Znotraj enako lepo kakor zunaj

V času, ko je površinski vtis postal ključna valuta, je vredno pogledati globlje. V podlogo suknjiča, ki je iz svile namesto poliestra. V šiv, ki ni le funkcionalen, temveč natančno postavljen element kompozicije. V skriti gumb iz biserne matice, ki ga verjetno ne bo nihče opazil, a bo oblačilu dal občutek vrednosti. Mnogokrat se zdi, da podloge in šivi služijo le funkciji – da oblačilo lepše pade, ne žuli, ni presojno.

A kakovostna podloga ni samoumevna, saj kot pravi Mojca Celin, pomeni več stroškov, dela in razumevanja kroja. »Pomembno je, da so podloge kakovostne. Sama rada podlagam s svilo, tudi debelejše materiale, ker mora biti notranjost enako lepa kot zunanjost,« je prepričana oblikovalka in dodaja, da podloge zelo rada uporablja tako, da izstopajo z barvo, vzorcem. Podloge iz naravnih materialov so pri njenih oblačilih še posebej pomembne takrat, ko so zunanji materiali iz umetnih mas, te so poleti iz tankih bombažnih poplinov, pozimi pa iz svile.

Julija Kaja Hrovat, ki se pogosto vrača k slovenski kulturni dediščini, uporablja podloge kot zadnji kamenček v mozaiku: »Navadno izberem podlogo z drobnim pepita vzorcem ali pikicami. Tako opazijo tudi stranke in jih še dodatno razveseli.« Maja Štamol Droljc opaža, da stranke vedno bolj prepoznavajo detajle: “Detajli še tako preprosto kreacijo naredijo unikatno in stranke pravijo, da mojo kreacijo prav zaradi njih prepoznajo na daleč.« In res, ko enkrat začneš nositi dobro narejena oblačila, ni nič drugega dovolj dobro. Začneš ceniti notranjo izdelavo, občutek, da vse lepo ‘sede’, se ne mečka, da rob ne leze ven, in ne, to ni razvajenost, to je zrel slog. Morda je to še najlepše opisal francoski oblikovalec Christian Dior, ki je poveličeval ženstveno silhueto in vrnil razkošje, eleganco ter prefinjenost v modo po obdobju vojne, ko je dejal: »Detajli so tisti, zaradi katerih je obleka dragocena.« In v svetu, kjer oblačila vse prehitro postanejo potrošno blago, so dragocenosti, stkane v šivih, vredne več kot logotip.

Morda bomo z razvojem tehnologije in hitre mode nekoč pozabili, kako je videti ročno zarobljen svilen rob ali francoski šiv. A oblikovalci dokazujejo, da bo modna prihodnost brez detajlov prazna. Zato si vzemimo čas. Poglejmo notranjost oblačila. Sledimo šivu. Zapnimo gumb. Občutimo podlogo. In morda bomo prav tam odkrili najlepšo zgodbo.