© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Ikona zaklenjenega članka
Čas branja 10 min.

Žan Serčič o smrti strica: Dolgo je trajalo, da sem si odpustil


Sonja Javornik
11. 8. 2026, 05.00
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

V pesmi Plešem po dežju se je Žan Serčič spomnil strica, ki je bil pomemben za njegovo kariero, saj ga je spodbujal in mu v najstniških letih podaril kup glasbene opreme, da je lahko začel bolj profesionalno ustvarjati.

zan-sercic
Flor Rajo
Žan Serčič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

Glasbenika je slaba vest dolgo peklila, saj je verjel, da bi lahko pomagal stricu, za katerega je v nekem trenutku življenje postalo pretežko. Samomor je občutljiva tema, celo tabu, in morda bi morali večkrat govoriti o tem, kako vpliva na bližnje. Žan je v preteklosti že dokazal, da se ne boji zahtevnih pogovorov, svoj pogum pa je potrdil tudi tokrat.

»V življenju me je večkrat rešila glasba. V njej sem vedno našel smisel in vero v svoje poslanstvo.«

Nismo vajeni, da glasbeniki pesem posvetijo stricu ...

V zadnjem času me pesmi nekako same najdejo. Ko začutim naval navdiha, se usedem in poskušam čim bolj odpreti temu, kar pride. Ko sem začel pisati to besedilo, sploh nisem vedel, za kaj gre. Čutil sem globoko žalost, bolečino in močan občutek, da nekoga pogrešam. Ko sem razmišljal naprej, mi je na misel vse bolj prihajal stric. Pred sedmimi leti me je poklical oče, njegov brat, in mi povedal, da je storil samomor.

Živo se spominjam, da sem pogledal skozi okno, ko sem slišal novico. Prav v tisti sekundi se je neverjetno močno ulil dež. Takrat nisem mogel jokati. Občutil sem, kot da se je v meni nekaj zlomilo, a ni moglo priti na dan. Z nekdanjo punco sva bila v stanovanju, povedal sem ji, kaj je bilo, nato pa vse nekako potlačil v sebi. Ko sem šest let pozneje začel pisati pesem, sem to naposled začutil in prvič na glas izrekel: »Pogrešam ga. Res ga pogrešam in hudo mi je, ker ga ni več.« Na pogrebu sem jokal, a zdi se mi, da sem šele ob pisanju v resnici začutil globoko žalost. Dovolil sem se spomniti, koliko mi je pomenil, in si dopustil občutiti vsa ta čustva. Iz tega je nastala pesem Plešem po dežju. Ko sem brskal po spominih, sem ugotovil, da je moje življenje prav zaradi njega krenilo v drugo smer.

zan-sercic
Flor Rajo
Žan Serčič: »V življenju me je večkrat rešila glasba. V njej sem vedno našel smisel in vero v svoje poslanstvo.«

Zakaj je bil za vas tako pomemben?

S stricem sva imela že od mojega otroštva zelo posebno vez. Bila sva si blizu in med nama je vladalo veliko spoštovanje. Zdi se mi, da je v meni na neki način videl svojega sina.

Ali stric ni imel svojih otrok?

Preberite še

Imel je sina, vendar z njim po ločitvi žal ni imel stikov. Moj bratranec je približno moje starosti in tudi jaz nimam stikov z njim. S stricem sva se odlično ujela. Doma je imel manjšo glasbeno sobo, kamor sem rad zahajal, saj še nisem imel lastnega studijskega prostora. Imel je klaviature, računalnik za snemanje, kitare, bas kitare …

Ko sem pri petnajstih nastopil na Talentih, sem igral na kitaro, ki ni imela niti ustreznega mehanizma za priklop na kabel, saj si doma boljše opreme nismo mogli privoščiti. Ob naslednjem obisku mi je dejal, da me je gledal na Talentih in da ne more verjeti, kako nadarjen sem. Odločil se je, da mi podari vse, kar je imel v svoji glasbeni sobi. Podaril mi je bas kitaro, bas ojačevalec, dvanajststrunsko kitaro in še veliko druge opreme. Sploh nisem mogel verjeti. S to opremo sem posnel ogromno svojih skladb kot tudi pesmi za druge izvajalce. Zaradi opreme sem se sploh lahko razvil kot glasbenik, saj je to popolnoma spremenilo moj način in proces ustvarjanja.

zan-sercic
Flor Rajo
Žan Serčič: 'Moja največja bitka – ki jo moram sam s sabo odbojevati še kdaj – je vezana na lastno vrednost.'

Vse to je zagotovo pospešilo vašo pot. Ste tudi glasbeni talent v družini nasledili po njem?

Pravzaprav je celotna družina po očetovi strani zelo glasbeno nadarjena. Tudi oče je glasbenik in prav on me je že od malega učil igranja na kitaro. Precej časa sem igral na njegovo. Oče in njegovi bratje so imeli v mladosti celo svojo glasbeno skupino in so skupaj ustvarjali.

Kakšen je bil vajin odnos s stricem od takrat, ko vas je presenetil s tem darilom?

V resnici se najin odnos ni kaj dosti spremenil. Med nama je še naprej vladalo medsebojno spoštovanje. Pogosto je prihajal na koncerte in bil je eden najbolj zagnanih v družini, ki je odkrito in glasno izražal navdušenje nad mano. To mi je pomenilo ogromno. Vame je verjel, še preden sem postal prepoznaven. Ko sem dopolnil 21 ali 22 let, sem začel zelo veliko delati in graditi kariero, zato nisem več imel toliko časa za druženje.

Preselil se je drugam in ni več živel blizu Lenarta, kjer bi ga lažje obiskoval. V zadnjem letu ali dveh pred njegovo smrtjo sva se videla le nekajkrat. Spominjam se, da ni bil v redu. Zdelo se mi je, da je bil nekoliko anksiozen, in tudi sam je dejal, da se ne počuti najbolje. V tistem času sem mu poskušal ponuditi toliko podpore, kot sem jo takrat znal. A ko izveš za takšno tragedijo, se neizogibno pojavi občutek krivde. Obšla so me vprašanja: zakaj v zadnjem letu ali dveh nisem preživel več časa z njim? Kaj če bi mu lahko pomagal ali kaj spremenil? Trajalo je kar nekaj časa, da sem si odpustil in sprejel dejstvo, da se je za to dejanje odločil sam.

zan-sercic
Flor Rajo
Žan Serčič

Tudi sami ste imeli duševno slabša obdobja. Menite, da lahko nekdo od zunaj sploh pomaga človeku v stiski?

Tudi sam sem imel notranje bitke, kot jih imamo vsi. Zdaj ko sem starejši, to razumem nekoliko bolje. Lahko rečem, da je bila moja največja bitka – ki jo moram sam s sabo odbojevati še kdaj – vezana na lastno vrednost. To je bila v naši družini na splošno temačna tema in verjamem, da je bila ta temačnost del vzroka za dejanje mojega strica. Zato so se posamezni člani družine spopadali z alkoholizmom ali drugimi težjimi odvisnostmi. Ko človek prestane takšno stisko, mu je težko pomagati, če si ne želi pomagati sam ali nima volje za to. Sam imam srečo, da me je v življenju večkrat rešila glasba. V njej sem vedno našel smisel in vero, da je moje poslanstvo večje od trenutnega počutja.

Glasba je nekaj, kar ste našli v sebi. Verjetno je to učinkovitejše od zunanjega rešitelja?

Res je. Ko sem bil mlajši, sem od stisk bežal v delo. Na srečo se nisem zatekel k substancam, sem pa razvil močno odvisnost od dela. Ta vrsta odvisnosti je danes še posebej zapletena, saj te družba zanjo celo pohvali. Navzven si čedalje uspešnejši, vse ti gre od rok, več služiš in vsi ti govorijo, kako super si. V sebi pa morda razpadaš ali razpada tvoje osebno življenje. Medtem ko biješ notranje bitke, ti okolica ploska. Ko sem razmišljal o tem, sem ugotovil, kako podobna sva si bila s stricem. On je bil v družbi vedno najzabavnejši, največji šaljivec, ki je dvigoval razpoloženje vseh, v sebi pa je nosil težko breme …

Vas je kdaj skrbelo, da bi tudi sami v kakšnem trenutku predali bitko?

Zdaj ne več. Tako sem hvaležen in vesel za vsak nov dan, ko se zbudim, da si ne predstavljam, kaj bi se moralo zgoditi, da bi me obšla takšna misel. Nikoli ne reci nikoli, ampak moj trenutni pogled na življenje temelji na hvaležnosti za vsak dan, ki mi je dan. Do tega spoznanja je vodil dolg proces.

Pravite, da se v družini spoprijemate s težavami zaradi nizke samopodobe. Je bila krivda v vzgoji, ker se ni smelo hvaliti otrok, ali kaj drugega?

Vsekakor gre za travmo, ki sega več generacij v preteklost. Oba starša sta preživela težko otroštvo, zato jima večkrat izrazim hvaležnost za otroštvo, kakršno sta omogočila meni. Z očetom in mamo se o teh stvareh zdaj zelo odkrito pogovarjamo, kar me je izjemno zbližalo z obema. Skozi to lahko tudi bolje razumem sebe. Včasih ni bilo pohval in to se je prenašalo naprej. To kot človek nosiš v sebi. Veliko umetnikov in izvajalcev ima močno potrebo po pohvali in potrditvi, zaradi česar sploh začnemo nastopati. Odrska potrditev nas nahrani. Pri meni se je to prelomilo pred nekaj leti, ko sem spoznal, da me je ta motivacija pripeljala do neke točke, naprej me pa ne more več voditi. Nihče drug mi ne more dati lastne vrednosti. Ko se ta notranji vzgib v tebi obrne, moraš najti novo moč in nov cilj, ki te vleče naprej. Pri meni to ni le želja po doseganju glasbenih uspehov, temveč želja, da nekaj dam ljudem.

Kakšne posledice je stričev samomor pustil pri vaši najožji družini?

Mislim, da smo odžalovali vsak po svoje, kakor je kdo znal. Tega pozneje nismo več veliko odpirali ali se o njem pogovarjali. Prepričan sem, da je vsakega to zaznamovalo po svoje. V družinah na splošno pogosto vlada navada, da se o takšnih stvareh ne pogovarja odkrito. Samomor je v naši družbi še velik tabu. Sam sem se veliko poglabljal v to in razmišljal, kaj bi lahko storil drugače. Morda smo se zato začeli še bolj ceniti med sabo. Vsako leto se potrudim organizirati družinski piknik, da se vsaj enkrat na leto vsi zberemo. Kljub temu je na teh srečanjih še vedno čutiti praznino …

Omenili ste, da ste bežali v glasbo in da ste začeli bolj ceniti bližnje. Kako ste se torej z leti spremenili?

Ko prepoznaš svoje vzorce in ugotoviš, da niso najbolj zdravi, sprejmeš drugačne odločitve. Pred dvema letoma sem spoznal, da glasba ni vse. Je ogromen del mojega življenja, vendar so medsebojni odnosi enako pomembni. Lahko si preberemo veliko o izkušnjah izjemno uspešnih ljudi iz preteklosti, ki so prišli do vrha, nato pa se je zgodila tragedija. Zakaj? Če te žene le potreba po zunanji potrditvi, na vrhu ugotoviš, da notranja praznina še ni zapolnjena. To je za človeka lahko pretežko. Ko sem to spoznal, sem se odločil, da je moja odgovornost zgraditi lastno vrednost z lastnimi mislimi, samopotrditvijo in s tem, kar dajem bližnjim.

Zato nisem več tak deloholik kot nekoč. Tudi če neizmerno ljubiš svoje delo, je ključno ravnovesje. Kot umetnik si še dovolim, da me ustvarjalni tok včasih popolnoma prevzame – ko pozabim jesti, piti in spati. Temu se moraš včasih prepustiti, saj lahko nastanejo genialne stvari. Vendar mi dnevna rutina, kot sta jutranja in večerna meditacija, daje trdno oporo. Že skoraj deset let vsak dan meditiram, kar mi pomaga ohranjati stik s samim sabo. V našem poklicu si nenehno v stiku z ljudmi, ki poznajo tvojo javno podobo, vendar le sam veš, kdo si, ko luči ugasnejo. Trudim se, da nisem osredotočen le na to, da sem uspešen pevec, ampak predvsem prijeten človek v prijateljskih, partnerskih in družinskih odnosih. Uspeh mora priti le kot stranski učinek tega.

Številni velikani, denimo Einstein ali Picasso, so bili znani po tem, da so zaradi znanosti ali umetnosti zanemarjali in prizadeli bližnje. Vam se torej ne zdi, da je poslanstvo lahko opravičilo?

Na srečo ne več. Ko sem bil mlajši, sem bil v nekem obdobju prepričan, da je treba uspeh doseči za vsako ceno. Podzavestno sem morda želel rešiti družino iz finančne stiske, po drugi strani je bila tu globoka potreba po potrditvi in občutku vrednosti. Morda Einstein ne bi dosegel vsega, če bi bil vzoren družinski človek, a pri sebi vidim, da najboljši ustvarjalni procesi in pravi navdih nastanejo, ko imam urejeno osebno življenje.

O največjem daru

Njegov največji dar je sposobnost, da v težkih okoliščinah, tudi v bolečini, prepozna lepo in iz tega ustvari pesem. »Poslanstvo pesmi se izpolni, ko jo ljudje poslušajo in se v njih nekaj premakne. Dokler bom to delal z iskrenim namenom, bo to dajalo smisel mojemu obstoju. Glasbe nisem izbral sam, ampak je glasba izbrala mene.«

O izvoru svoje ustvarjalnosti

»Na papirju in pri avtorski zaščiti sem avtor svojih pesmi jaz, po mojem globokem prepričanju pa je zadaj Bog ali višja sila. Nič ni v celoti moja zasluga, ampak gre za univerzalno polje idej, ki se kanalizira skozi nas. Če pesem ne bi našla mene, bi našla koga drugega. To je bilo prikazano tudi v dokumentarnem filmu o Michaelu Jacksonu, ki je na vprašanje, kaj dela v bazenu, odgovoril: »Odpiram se za ideje. Če ideja ne bo prišla k meni, bo odšla k Princeu.« To spoznanje je osvobajajoče. Če ozavestiš, da ustvarjalni dar ni tvoja last, te niti kritike niti pohvale ne morejo iztiriti ali dvigniti tvojega ega.«

01_nasl_32.jpg
revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!
jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!

Naročite Jana Premium

E-novice · Estrada

Jana

Najbolj vroče zgodbe iz zakulisje iz sveta znanih dostavljene neposredno v vaš e-nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!

Naročite Jana Premium

© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.