Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Voda je dober sluga, a slab gospodar, pravi slovenski pregovor. Če se spusti z vajeti, uniči vse; ogenj vsaj lahko omejiš in pogasiš, pobesnelo vodo pa le nemočno opazuješ in zbežiš pred njo, če imaš srečo. Toda zdaj imamo drugačne težave: medtem ko zremo v nebo in vsak po svoje molimo k svojemu bogu, naj že vendar pade dež, po možnosti brez toče, divjaškega vetra in utrganih oblakov, morajo na nekaterih koncih Slovenije z vodo varčevati. Nismo navajeni ali, bolje rečeno, nismo več navajeni sploh pomisliti, da je vsaka kaplja dragocena. Slovenija je ena tistih srečnih držav, kjer je pitne vode v izobilju, le na pravo omrežje je treba biti priklopljen.

Recimo – pred 35 leti je bilo v neki vasici na hribu med Vipavo in Ajdovščino skoraj nemogoče piti vodo iz pipe, tako hudo je bila klorirana. Sosed, ki je imel zajčka, je hodil k nam po deževnico, saj žival vodovodne vode ni hotela piti. Pri nas smo zgradili betonsko cisterno, vanjo se je stekala voda s strehe, da smo lahko zalivali vrt. Skoraj vse poletje je namreč veljala prepoved, da ne smemo zalivati, prati avtov, polniti bazenov, tu in tam je vode celo zmanjkalo. Potem nas je pristojna občina hotela priklopiti na sosednji vodovod, a se je tamkajšnje prebivalstvo uprlo, češ da naša vas ni nič prispevala za njegovo zgraditev. Ampak potem so nas povezali z virom zelo dobre in neusahljive vode (ljubi Nanos!), a kaj, ko je bil pritisk tako slab, da se je poznalo že, če so se pri sosedih kopali. Spet smo protestirali in uspelo nam je – že nekaj let je v vasi črpalna postaja, ki zagotavlja dober pretok pitne vode. Tudi v najhujši suši torej nismo na suhem, vemo pa, kako hudo je tistim, ki so. In seveda tudi sami varčujemo, ker nikoli ne veš, kdaj se še tako bogat vodni vir izsuši – toda da ne bi zalivali vrtov?

Profimedia

Prepovedi so namreč smiselne, pa tudi zelo nesmiselne. Jasno je, da polja koruze ali vinograda ni mogoče zaliti, porabiš namreč ogromno vode, zaleže pa skoraj nič. Toda tistih nekaj paradižnikov, paprik, solat, ki jih imamo na vrtu in prav zdaj zorijo? Gre za hrano, ki nam bo pred očmi propadla, sicer pa jo bomo morali kupiti v trgovini, uvoženo od kdove kod! Ljudje, ki težavo s pomanjkanjem pitne vode razumejo in se trudijo, da bi se držali prepovedi, so seveda zelo jezni, ko vidijo druge, kako perejo tlakovce, zalivajo trato (ponoči, da jih ne bi kdo videl), poznala sem tipa, ki je sredi najhujše suše skrivaj zalival figo. Torej drevo, ki se v vsakih razmerah znajde, sicer se ne bi samo zasejalo na kamnite bregače ob morju. Solidarnost ni samo to, da nekomu po SMS-u nakažeš pet evrov pomoči, ampak da omejiš sebe in svoje potrebe, da bi drugi lažje zvozili pomanjkanje, kakršnokoli že.

Kaj nas torej čaka? Za zdaj lahko le prosimo maščevalno naravo, da bi bilo sušnega obdobja čim prej konec, ko pa se bo to zgodilo, naj ne pade na tla vse naenkrat. Še tistega, kar se je dogajalo pred tremi leti, nismo mogli povsem urediti. Sicer pa smo lahko hvaležni, da smo, kjer smo – četrtina prebivalcev sveta namreč skoraj nima vode. Se pravi, da moramo svoje največje bogastvo varovati, nikakor virov prodajati tujcem, predvsem pa vodo zajemati, kjer je. Se spomnite poletij, ko smo vsak dan poslušali poročila o groznem pomanjkanju vode na Krasu in v Istri? Zdaj občine na teh območjih niso na seznamu tistih, ki morajo varčevati z vodo. Ker je voda pač vir življenja, je treba najprej poskrbeti za to. Nekateri so to že spoznali, drugi pa to lekcijo doživljajo prav zdaj.

revija Jana