Neža Prusnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Mama, edina si, kot zvezda, ki nikdar ne zbledi. Tvoj objem je moj dom, moja ljubezen, moja večna luč, mama.« Tako poje izjemni vokalist Samuel Lucas v svoji pesmi Mama, za katero je dolgo iskal najboljše verze, saj je želel ubesediti, kar čuti do mame. Samuel je srednji izmed treh sinov in pravi, da je z njo še posebej povezan. Ampak ta povezava je v zadnjih petih letih drugačna, saj ima mama demenco in ga ne prepozna več. Samuel ni takoj pristal na pogovor, saj je tema zanj boleča. A demenca je čedalje pogostejša, zato bo njegova izpoved, med katero ni mogel zadržati solz, gotovo koristila komu, ki šele spoznava, kako se človek zaradi nje spremeni.

Zakaj ste pri 55 napisali pesem svoji mami?

Vedno sem ji želel posvetiti pesem. Saj imamo vsi mame in vsak bo za svojo rekel, da je najboljša. No, zame je najboljša moja. Zdaj je v domu in je zelo dementna. Ne prepozna me več. Se pa nasmeji vsakič, ko me vidi. Vsaj to … Ker sem zaradi tega še več razmišljal o njej, je bila to dobra priložnost, da misli spravim v pesem. A to ni bilo preprosto. Prav posebej sem izbiral vsako besedo, saj sem želel, da bi postala večna. Ker verjamem, da se v njej lahko najde vsakdo.

Zdravje

Demenca ni konec, temveč drugačen začetek

Očitno se poslušalcev dotakne, saj ima že veliko ogledov.

Res je. Dobivam tudi sporočila ljudi, ki so se ob poslušanju zjokali in se mi zahvaljujejo, saj jim pesem veliko pomeni. Vesel sem takih odzivov, še posebej ker sem šele dobro začel s pisanjem besedil. Za to sem potreboval dva meseca. 

Kako ste se razumeli z mamo?

Od malega so mi govorili, da sem jaz najbolj mamin. Sem srednji brat; mlajši in starejši sta bila bolj povezana z očetom. Mama je bila do vseh enaka, vendar je malo kompenzirala, ker nisem imel toliko pozornosti očeta. Oba sta ves čas delala in v resnici za nas nista imela veliko časa. Oče je delal cele dneve, mama pa je morala doma poskrbeti za vse. Seveda imam oba zelo rad in bi z veseljem tudi očetu posvetil pesem. Ker to še ni prišlo na vrsto, je zdaj v videospotu skupaj z mamo. Da ju imam za spomin.

Ste mami kaj podobni?

Vsi pravijo, da sem ji od bratov najbolj podoben. V sebi prepoznam tudi trmo, ki sem jo dobil po njej. Pa delavnost. Vedno je hotela red in mir pri hiši, da ni bilo prepirov. In tak sem tudi sam. Tudi jaz se ne maram prepirati.

Osebni arhiv

Pri 20 ste šli od doma, s skupino ste nastopali po Evropi. Kako je to vplivalo na vajino povezanost?

Mama je bila po eni strani vesela, po drugi pa žalostna, kadar sem moral oditi. No, saj je tudi sicer pogosto jokala, ko je kdo odhajal ali ko smo se poslovili od obiskov … Na najin odnos je zelo vplival oče; vedno sem čakal, kakšen bo njegov odziv, ona pa se je morala prilagoditi. Me je pa vedno spraševala, kaj bom delal v življenju.

Ni verjela, da se lahko živi od glasbe?

Tako je, zanjo nastopanje ni delo. Dokler je vedela zase, me je spraševala, kaj bom, jaz pa sem odgovarjal, da dovolj zaslužim. A to je ni pomirilo. Potem je spraševala, kaj bom, ko bom star. Ampak jaz sem verjel, da je glasba dovolj. Že kot otrok sem govoril, da bom šel v tujino. Celo v vojsko sem se sam prijavil, saj v tistih časih nisi mogel v tujino, če nisi prej odslužil vojaškega roka. Dva meseca po vrnitvi iz vojske sem že šel v Nemčijo in tam sprva delal kot natakar. Starša sta bila vajena, da me ni doma. Ko sem prihajal na obisk, sem se vedno počutil bolj gost kot sin. Saj sem se rad vračal, po drugi strani pa komaj čakal, da spet grem, nisem zdržal dolgo na enem mestu.

Kdaj ste opazili, da se mamino zdravje slabša?

Pred kakšnimi šestimi leti sem se odločil v kamp pripeljati mamo in očeta. Moja sta Primorca in nikoli prej nista kampirala. V otroštvu sta nas vozila na plažo, nakar smo šli nazaj domov, v Koper. Zato se mi je zdelo, da je čas, da ju peljem za vikend v Valkanelo, tam sem imel velik šotor. Vsem je bilo super, vse je bilo dobro. V nekem trenutku sva šla z očetom plavat. Mama ni želela z nama, zato sem ji za vsak primer povedal, da ima na obeh straneh samo 20 metrov do stranišča. Z očetom sva se po slabi uri vrnila, mama pa je vsa prepotena in zbegana hodila okoli šotorov. Zanimalo me je, kaj je narobe, pa je povedala, da ne zna do stranišča.

Seveda sem jo pospremil tja, tam pa je rekla, naj je ne čakam, se bo že sama vrnila. Ker je bil šotor blizu, sem opazoval, kako je prišla ven in zmedeno gledala naokrog. To se mi ni zdelo običajno, pomislil sem, da je kaj narobe. Oče še ni sumil na bolezen, samo jezilo ga je, da pozablja, ni razumel, za kaj gre. Dokler ne razumejo bolezni, se ljudje jezijo, češ da so nekaj že petkrat ponovili in podobno … No, meni se je v glavi prižgal alarm. Ampak smo bili že pozni. Mama je bila že precej dementna. Kmalu zatem je ob pol enih zjutraj zbežala očetu iz stanovanja in šla na Markovec v dežju, potem pa se je izgubila. Oče jo je iskal uro in pol in jo naposled našel vso premočeno.

Zdravje

Komur kronično primanjkuje vitamina D, tvega demenco

Potem ste jo dali v dom, kajne?

Oče je bil pol leta sam z njo 24 ur na dan, potem pa ni več mogel skrbeti zanjo. Dali smo jo v dom na Markovcu, da ji je znana lokacija. Sprva je bila tam celo bolje kot prej doma, z leti pa se je stanje slabšalo. Zadnji dve leti samo še leži.

Vas je skrb za mamo še bolj povezala z očetom in bratoma?

Taka preizkušnja te gotovo zbliža. Ko si ustvariš svojo družino, malo pozabiš na starše in brate. Ker nisi tam, imaš kup svojega dela in težav … Saj sem prihajal tedensko iz Ljubljane v Koper, a ob koncih tedna sem zaseden z nastopi, med tednom pa s pripravami, naročniki, mediji … Na srečo sta brata ostala na obali in res lepo skrbela za starša. Mlajši je skoraj vsak dan hodil v trgovino in jima pomagal, dokler ni šel v dom še oče.

Neža Prusnik

Se je sam odločil, da gre v dom k mami?

Dve leti je dvakrat na dan hodil peš k njej na Markovec, da jo je nahranil za kosilo in večerjo. In to ne glede na dež, led, sneg, sonce, vročino ... Nekajkrat je na poti padel. Ima že 83 let in večkrat sem mu predlagal, naj gre še on v dom. Tam so ga že dobro poznali, saj ni prav veliko takih, ki bi dvakrat na dan hodili na obisk. Sprva je okleval, potem pa smo dobili sobo zanj v istem nadstropju, kjer je mama. Ona je na oddelku, kjer ima več nege, on pa v sobi za bolj samostojne. Pri njej je petkrat na dan, da jo nahrani in poskrbi zanjo. Zdaj je za nas veliko lažje, ker ni več skrbi, ali je dobro, saj je tudi on pod nadzorom.

Kako ste se sprijaznili s tem, da vas mama ne prepozna več?

To je še vedno vsakič šok. Dokler ne poznaš bolezni, je to še večji šok, saj ne veš, kaj se dogaja. Ko imaš več informacij, bolje razumeš. Potem sprejmeš igro in se z dementnim človekom pogovarjaš tako, da ne pride do konfliktov. To pomeni, da ne sprašuješ kaj dosti, saj ne razume vprašanj in se še bolj izgubi. Na začetku smo jo spraševali: »Ali veš, kaj je to? Ali poznaš njega? Pa tistega?« Ker upaš, da ne bo pozabila, in jo poskušaš vedno znova spomniti. Ampak ona je bila izgubljena in ni mogla odgovoriti. In potem smo ji očitali, kako da ne ve …

Očeta sem opozarjal, naj sprejme, da pač ne bo vedela ničesar, da je pomembno samo, da poskrbimo zanjo. Potreboval je več časa kot drugi, da se je s tem sprijaznil. Saj je vedel, da zaradi demence človek izgubi spomin, a se ni mogel sprijazniti, da niti njega ne bo več prepoznala. To je očitno razlog, da toliko hodi k njej, saj se rad pohvali, da ga še prepozna. Zame je najpomembnejše, da je njej dobro v njegovi družbi, da ji posveča toliko časa, saj tega nihče drug ne bi mogel. Zato vsa čast očetu, ki ne dovoli, da bi jo hranil kdorkoli drug, saj tako spremlja, kaj in koliko je pojedla.

Kaj ste čutili, ko vas prvič ni prepoznala?

Grozno je bilo, seveda. Sicer pri njej nisem pokazal čustev, ko pa sem sedel v avto, sem zajokal. Saj to je normalno, kajne? Nekaj časa jokaš, da daš to iz sebe, potem se tudi jok neha. Ker si lahko vesel, da jo še imaš. Zdaj ima demenco že pet let. Nekako smo se s tem sprijaznili, se pa trudimo, da smo čim več ob njej. Da skrbimo zanjo, saj v domu nimajo toliko osebja. Ko prideš in vidiš, da je ni nihče umil, vzameš vlažilne robčke, da jo malo očistiš.

Ja, z brati res skrbimo za starša in nas zato v domu vsi dobro poznajo. Veliko starejših se zjoče, ko nas vidi, saj bi si želeli, da bi tudi zanje kdo tako skrbel. Pred kratkim mi je 95-letna gospa v solzah potožila, da nje nihče več ne pride pogledat. Stisnil sem jo v objem, se malo pogovoril z njo in jo poskusil nasmejati, ker se me je dotaknila ta njena izpoved (pripoveduje s solzami v očeh) ... Čas beži, a spomin ne umre (citira verz svoje pesmi Mama).

Kako se mama odzove, kadar pridete na obisk?

Pogleda me in se začne smejati. Ali reče, da je nič ne boli. Te informacije sem vesel, saj bi zaradi ležanja lahko dobila preležanine, ampak itak ima zdaj posteljo, ki jo premika, tako da je tudi za to poskrbljeno. Seveda si vsakič želiš, da bi razumela, da sem njen sin. Ampak ko se nasmeji, je dobro in sem zadovoljen s tem. Bistveno je, da je še vedno z nami. Upam, da bo trajalo. Tudi zato, ker nima bolečin, torej ne trpi.

Mama vam zdaj ne more več svetovati, pomagati. Ostali so samo spomini, kajne?

Res je. In jaz se rad spominjam vsega, kar smo doživeli. Rad tudi gledam stare fotografije. Takrat si rečem, kako močna ženska je bila, vsi so jo imeli radi. Pred kratkim je neka ženska pohvalila moj videospot, češ da sem mami naredil lepo pesem, potem pa je povedala, da se je še dobro spomni s plaže, ker je bila vedno tako pozitivna. Pa kako je delila, kar je prinesla s seboj. Vsi otroci so jo imeli radi, ker je imela še kakšne dobrote za vse, ki so bili takrat na plaži. Res je skrbela, da bi bilo vsem okoli nje dobro.

To imata pa skupno ... le da vi to počnete z glasbo. 

Točno tako. Tudi jaz sem najbolj zadovoljen, če je vsem drugim bolje kot meni. (nasmešek) Ker potem vem, da sem naredil nekaj dobrega. Da ni treba, da me skrbi, saj sem zaradi skrbi in stresa že končal na urgenci. Energija na nastopih pa se pretaka med nami na odru in občinstvom, in to je nekaj najlepšega.

Vas je kdaj strah, v kakšnem stanju vas bo pričakala mama, ko jo obiščete?

Enkrat jo je oče našel  neodzivno … Od takrat vedno, preden odprem vrata, v strahu razmišljam, ali je z njo vse v redu. Vsakič, ko grem k vratom, me stisne. Čeprav grem prej vedno k očetu, ki je tako pogosto pri mami, da bi se res težko v tem vmesnem času karkoli slabega zgodilo. Skrbi me tudi, kako skrbijo zanjo. Danes v domovih primanjkuje osebja, saj so premalo plačani. Zaslužili bi si višje plače, saj imajo res težko delo.

Omenili ste, da je malo takih, kot je vaš oče, ki bi tako predano skrbeli za partnerja. Ali to pomeni, da je bila med njima izjemna ljubezen, povezanost?

Poročena sta že več kot 50 let in sta izjemno povezana, sta bila pa vedno kot pes in mačka. Mama si je ob treh sinovih in možu verjetno želela še kaj drugega kot le skrb za nas in dom. Premalo časa sta namenila drug drugemu in premalo uživala. Manjkali so ji tudi pogovori. Spomnim se, da so nekoč najeli čistilko, ker ni mogla pospravljati. Ampak končalo se je tako, da ji je mama skuhala kavo, potem sta pa pili in klepetali, tako da čistilka sploh ni počistila! (nasmešek) No, mama je takrat že imela malo demence, ampak zagotovo ji je hudo manjkal sogovornik in je bila klepeta bolj vesela kot čiščenja. Sedaj, ob njeni bolezni, je oče še bolj spoznal, kako pomembna je zanj in da brez nje ne more.

revija Jana